567. člen OZ

Izvedeni dokazni postopek ni pokazal, da bi pravdni stranki Pogodbo o preužitku sklenili z glavnim in izključnim namenom oškodovanja upnikov, kar bi predstavljalo nedovoljen nagib za sklenitev pogodbe.

Utemeljeno pa toženci v pritožbi opozarjajo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh njihovih pravno pomembnih navedb v zvezi z ničnostjo pogodbe, zaradi česar v sodbi manjkajo razlogi o vseh odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je prerasla v kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mora poznati pravo (iura novit curia) in je zato dolžno preizkusiti vse možne pravne podlage, ki bi glede na zatrjevana dejstva lahko prišle v poštev. Status zemljišča (namembnost) predstavlja bistveno lastnost predmeta pogodbe (prvi odstavek 46. člena OZ), pogodba o ari pa je v konkretnem primeru imela naravo predpogodbe (prvi in tretji odstavek 33. člena OZ). Zato bi sodišče prve stopnje moralo vsebinsko presoditi navedbe tožencev o tem, da so bili pri sklenitvi pogodbe o ari (kot predpogodbe) v bistveni opravičljivi zmoti. Če bi ugotovilo, da so toženci ravnali s skrbnostjo, ki se zahteva od povprečnega udeleženca v pravnem prometu (prvi odstavek 6. člena OZ), in da je bila torej njihova zmota opravičljiva, jih pogodba o ari ne zavezuje

Le zaradi uporabe ženske oblike za oporočitelja še ni moč govoriti o bistveni kršitvi določb postopka in o nejasni obrazloženosti sodbe. Sodba je v jezikovnem smislu (res) pomanjkljiva, s slovničnimi nepravilnostmi, vendar pa je njen preizkus še vedno mogoč. Oporoka nedvomno ustreza določbam ZN. Notar se je z oporočiteljem pogovoril, ta mu je zaupal svoje želje, oporoka mu je bila prebrana. Ob branju oporoke je izrecno potrdil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo. Sestavljena je bila po nareku oporočitelja, pod njo se je podpisal v prisotnosti dveh prič, na njej pa je tudi podpis prič. Čeprav so v oporoki tudi zapisi v tretji osebi, pa to – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – še ne pomeni, da oporoka ne izkazuje prave in pristne oporočiteljeve volje. Procesno gradivo ne nudi podlage za sklep o oporočiteljevi zmoti, ker pri sestavi oporoke naj ne bi vedel, da je vse toženkine storitve že plačal s sklenitvijo pogodbe o preužitku. Dejstvo, da so v obeh pravnih aktih navedene storitve prve toženke, ki jih nudi oporočitelju/preužitkarju, njegove zmote še ne izkazuje. Oporočiteljev nagib za naklonitev premoženja z oporoko prvi toženki je bil v tem, da mu je bil

Če sodišče ugotovi, da aleatornosti ob sklenitvi pogodbe ni oziroma je neznatna, je dolžno opraviti presojo, ali je podano očitno nesorazmerje med naklonitvijo preživljanca in storitvijo preživljavca.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo pravno naravo pogodbe. Ne glede na njen naslov in dejstvo, da sta stranki v njej poimenovani kot darovalec in obdarjenec, gre po vsebini za pogodbo o preužitku, ki je odplačna in aleatorna. Sodišče prve stopnje je naravo pogodbe presojalo po njeni vsebini oziroma pogodbeni volji strank (15. in 18. člen OZ) in ne po tem, kako je imenovana. Kavza (namen) darilne pogodbe je nekaj dati brezplačno (prvi odstavek 533. člena OZ). Kakor hitro obstoji kakšna obveznost nasprotne stranke v zvezi z naklonitvijo (ki jo lahko stranka iztoži), takšno naklonilo ni darilo. V konkretnem primeru se je toženec, med drugim, (izrecno) zavezal, da bo v primeru bolezni in starosti darovalca zanj skrbel in mu finančno pomagal (IV. točka pogodbe). Sprejel je torej obvezo v zvezi z naklonitvijo, ki je nedvomno tudi iztožljiva. Zavezal se je, da bo očetu do njegove smrti nudil določene storitve, ta pa se je zavezal, da bo nanj prenesel lastninsko pravico na svojih nepremičninah. Pogodba torej ustvarja dvostransko in odplačno obveznostno razmerje in izpolnjuje vse znake pogodbe o preužitku (prvi odstavek 564. člena OZ).

Na ničnost se namreč lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ), torej tudi toženka, ki je v tej smeri navedla številna dejstva in predlagala dokaze (sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, 7. člen in prvi odstavek 212. člena ZPP), zato ni bilo potrebno, da bi slednje storil tudi tožnik, ki trditvam toženke ni ugovarjal. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da na ničnost pazi tudi sodišče po uradni dolžnosti (92. člen OZ), pri čemer sta obe pravdni stranki tekom postopka na prvi stopnji izpostavili, da pogodba o preužitku z dne 18. 6. 2012 ni sklenjena v predpisani obliki iz 567. člena OZ, kar pomeni, da bi njeno ničnost lahko ugotovilo tudi sodišče samo po uradni dolžnosti.

Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni ustrezno pravno sredstvo za vračilo nepremičnine, ki je bila odsvojena na podlagi nične pogodbe. V dani situaciji bi lahko tožnica z izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1 uveljavljala neveljavnost toženčeve vknjižbe in obenem zahtevala vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Sodišče ni vezano na poimenovanje pogodbe s strani pogodbenih strank, temveč njegova presoja, za katero vrsto pogodbe, temelji na vsebini sklenjenega dogovora. V konkretnem primeru to pomeni, da zgolj naslovitev zadeve v predloženi dokazni listini kot „preklic darilne pogodbe“ in dejstvo, da je v njej govora o darilni pogodbi v povezavi s pravnim standardom hude nehvaležnosti, ne odražata nujno prave volje pogodbenih strank. Stališče pritožbe, da dogovor o nudenju pomoči oziroma skrb za hrano pomeni bistveno sestavino pogodbe o preužitku, ne drži.

Zapuščinsko sodišče je pri ugotavljanju obsega zapuščine pravilno upoštevalo pogodbo o preužitku, ustrezno sklenjeno v obliki notarskega zapisa. Če dediča menita, da je pogodba o preužitku neveljavna, ker jo je zapustnica za časa življenja preklicala, in da torej sporna nepremičnina sodi v zapuščino, bosta morala za razveljavitev te pogodbe sprožiti drug ustrezen postopek, saj pogodba velja, dokler ni razveljavljena. Preklic dvostranskega pravnega posla s strani ene od pogodbenih strank namreč ne povzroči samodejno prenehanja njegove veljavnosti.

Dokazna ocena mora vsebovati presojo vsakega dokaza posebej, torej jasno oceno posameznega dokaza z jasno navedbo, zakaj mu sodišče verjame/sledi, ki mora biti preverljivo obrazložena, nato primerjavo posameznih dokazov med seboj, nazadnje pa še končno oceno, ki upošteva uspeh celotnega postopka. Sodišče prve stopnje navedenega metodološkega napotka, ki je uzakonjen v 8. členu ZPP, ni upoštevalo, na kar smiselno opozarja tožnica v pritožbi, zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost postopka.

Povsem veljavna pogodba o preužitku, ki sta jo sklenili toženki, in kateri ni mogoče očitati nasprotovanja kogentnim predpisom (ZKZ in ZDKG) niti nobenih drugih razlogov za zatrjevano ničnost (prvi odstavek 86. člena OZ), je s svojo realizacijo povzročila sicer dopustno (z ZDKG skladno) spremembo solastninskega stanja, ki pa jo bosta morala oba solastnika pri nadaljnjih razpolaganjih s svojima solastninskima deležema na zaščiteni kmetiji vendarle upoštevati in bosta z njo v skladu z 2. členom ZDKG in v skladu z določbami ZKZ pri svojih nadaljnjih razpolaganjih tudi omejena.

Nagib je sicer res postal del kavze pogodbe, vendar pa na njeno pravno opredelitev ni vplival, vplival pa je na med pravdnimi strankami sicer nesporno okoliščino, da je pogodba prenehala veljati zaradi prenehanja nudenja oskrbe tožnici, kar pravno pomeni, da je odpadla kavza pogodbe, brez nje pa pogodba ne more več obstajati (39. člen OZ). Ko revidentka izpostavlja tudi fraudulozen namen toženih strank pri sklepanju obeh pogodb, in sicer izigrati jo oziroma izkoristiti njeno slabost, naivnost, bolezen in domotožje, s temi trditvami dejansko uveljavlja izpodbojnost pogodb, ne pa njune ničnosti (prevara v smislu 49. člena OZ). Za navideznost pogodbe ne zadošča le volja ene pogodbene stranke, da se sklene navidezna pogodba, temveč vseh pogodbenih strank. Ob uveljavljanem kondikcijskem zahtevku je pasivno legitimiran za vrnitev tisti, ki je denar prejel, ga uporabil v svojo korist in bil tako obogaten. Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno pravilno ugotovili, da - pogodbi ne predstavljata niti pogodbe o preužitku, niti pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Četudi se predmet najema (športni park) šteje kot poslovni prostor skladno z 2. čl. ZPSPP, je bila v obravnavanem primeru najemna pogodba odpovedana sodno, ker ima vročitev tožbe najemniku (toženi stranki) značaj sodne odpovedi.

Nižji sodišči sta pogodbo pravilno kvalificirali, saj ima vse značilnosti pogodbe o preužitku. Obveznost pokojnega J. S. kot preužitkarja je bila prenos vsega premoženja v času sklenitve pogodbe na prevzemnico, obveznost N. R. kot prevzemnice pa je bilo opravljanje periodičnih dajatev oziroma storitev za preužitkarja do njegove smrti.

Razlogi za strožjo obličnost izročilnih pogodb ob pogojih iz 107. člena ZD v primerjavi s takšnimi pogodbami, ki niso sklenjene med prednikom in potomcem, so med drugim v tem, da gre pri potomstvu za zakonite dediče prvega dednega reda z učinki glede veljavnosti pogodbe, če se (ne) strinjajo z njo vsi potomci in posvojenci, oziroma glede neokrnjenosti pravice izročevalčevega zakonca do nujnega deleža. Nadalje, strinjanje potomcev in posvojencev z izročilno pogodbo lahko pomeni po vsebini odpoved dedovanju glede izročenega premoženja, za takšno dejanje pa je spet potrebna sodna overovitev. Če se omenjene osebe ne strinjajo s pogodbo oziroma ne sodelujejo pri njeni sklenitvi, je moral sodnik pogodbeni stranki opozoriti na posledice tega dejstva. Vse našteto ne pride v poštev pri sklenitvi pogodbe med prevzemnikom in tretjo osebo ali sorodnikom, ki ni izročevalčev potomec.