VSL Sodba II Cp 483/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožencema solidarno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.393,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti dodatka k pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 18. 12. 2018.

2Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Bistvena za odločitev je pravna narava pogodbe, sklenjene v letu 2012, in dodatka, sklenjenega v letu 2018. Ker o tem v sodbi ni razlogov, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Dodatki delijo pravno usodo osnovnih pogodb in ne morejo obstajati samostojno. Pogodba je bila sklenjena tripartitno. Le tako bi se lahko spremenila. Treba jo je obravnavati kot celoto. Volja je bila izražena zgolj ob upoštevanju vseh pogodbenih določb. Selektivno tolmačenje izkrivlja pogodbeno voljo strank. Trenutek prenosa lastninske pravice s toženke na toženca je bil v luči zaostrenih razmer za tožnika bistvenega pomena. Treba je tudi upoštevati, da je izročeno premoženje tožniku in tožencu različnih vrednosti, tožencu izročeno premoženje pa bi bilo ob toženkini smrti vredno manj kot ob izročitvi. Pogodbo je podpisal zato, ker je vedel, da ne bo prebival v hiši, ko bo lastnik toženec. Ker pri sklenitvi dodatka ni sodeloval, je ta dodatek ničen. Toženca bi lahko svoja pravna razmerja uredila s sklenitvijo drugih pogodb, ne pa enostransko kot aneks k sklenjeni pogodbi.

Trenutek pridobitve lastninske pravice je bil odločilen nagib za tožnika (prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

Zmoten je zaključek v sodbi, da se njegov pravni položaj s spremembo lastnika ni spremenil. Hiša ima novega lastnika, ki lahko uveljavlja vsa lastninskopravna upravičenja v lastnem imenu in za svoj račun, česar prej ni mogel. Ob ostalih, prej navedenih spremembah je ta zaključek sodišča v nasprotju s samim seboj in v nasprotju z listinami v spisu.

Enovite pogodbe ni dopustno obravnavati po delih, tako da bi šlo v enem delu za eno pogodbo, v drugem za drugo in v tretjem za tretjo. Šlo je za tripartitno pogodbo sui generis, dvostransko spreminjanje zato ni dopustno. Zaradi neupoštevanja načel enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic in omejitve pravic z enakimi pravicami drugih je pogodba nična.

Stališče v 19. točki obrazložitve je nejasno in ni utemeljeno. Pogoji, ki veljajo za pogodbe, veljajo tudi za dodatke k tem pogodbam.

Od sklenitve dodatka ima pravico do dostopa le še do plinske peči; omejena mu je pravica do uporabe parkirnih mest. Zmotna je ugotovitev, da se je toženka preselila zaradi tožnikovih ravnanj in lastnega miru.

Napačna so stališča v 21. točki obrazložitve. Dejansko stanje je v tem delu nepravilno ugotovljeno, sodba pa v nasprotju z listinami. Iz pogodbe in dodatka namreč jasno izhaja, katera dejstva so vodila stranke k sklenitvi vsake od pogodb.

Čas izpolnitve obveznosti ni avtomatično nebistvena sestavina pogodbe. Prenos premoženja ob smrti je bistven element pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja. Stališče, da se po splošni definiciji izročilne pogodbe premoženje prenese ob sklenitvi pogodbe in ne šele ob izročiteljevi smrti, je v nasprotju s stališčem, da sodišče ne bo presojalo narave pogodbe. Poleg tega navedena ugotovitev govori v prid stališču, da je bil čas prenosa premoženja bistvena sestavina pogodbe. Več pravnih sklepanj je protispisnih in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je toženka s svojima sinovoma (tožnikom in tožencem) 29. 8. 2012 sklenila pogodbo, ki so jo poimenovali kot pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja in s katero je toženka tožniku izročila v takojšnjo last in posest stanovanje in pokrito parkirišče, toženec pa je prejel nepremičnino s stanovanjsko hišo, pri čemer je bil prenos lastninske pravice odložen do toženkine smrti. Dogovorjeno je še bilo, da se je tožnik ob preselitvi v stanovanje, najkasneje pa do toženkine smrti dolžan izseliti iz stanovanjske hiše. Predmet obravnavane tožbe je dodatek k navedeni pogodbi, ki sta ga le toženca (brez tožnikovega sodelovanja) sklenila 18. 12. 2018 in s katerim sta se dogovorila, da se prenos lastninske pravice glede nepremičnine s stanovanjsko hišo izvrši takoj.

6Odločitev o nedokazanosti ničnostnega razloga temelji na stališčih, - da je ničnost kot najstrožja sankcija predvidena za primere kršitve ustave, prisilnih predpisov ali moralnih načel, - da je predmet dodatka le sprememba trenutka prenosa lastninske pravice, kar je v dispozitivni sferi izročiteljice, in da takšne njene pogodbene volje ne omejujejo niti ustava, niti zakon, niti moralna načela, - da je za veljavnost pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja bistven dogovor, katero premoženje dobi kateri od dedičev v last, ne pa trenutek prehoda lastninske pravice, - da tudi v primeru, ko eden od dedičev ne sodeluje pri sklenitvi izročilne pogodbe, pogodba ni nična, ampak ima le drugačne dednopravne učinke, - da čas prenosa ne vpliva na pravni položaj tožnika in da je razlika med prvotno in kasnejšo pogodbo le v tožnikovem subjektivnem občutku (doživljanju) spremembe.

7Neutemeljeni so očitki o pomanjkanju razlogov v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je ne le jasno in nedvoumno, ampak tudi izčrpno obrazložilo stališča, na katerih temelji odločitev o neutemeljenosti zahtevka, in se opredelilo do vseh pomembnih trditev pravdnih strank, tako da je njeno pravilnost in zakonitost mogoče preizkusiti. Očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Morebitna zmotna materialnopravna presoja ne utemeljuje obstoja navedene procesne kršitve.

8Neutemeljeni so tudi očitki o kršitvah iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te so podane, če je prišlo do napake pri prenosu vsebine dokazov iz spisa v razloge sodbe, pritožnik pa take napake ne zatrjuje. Tudi obstoj te kršitve utemeljuje le s trditvami o zmotnosti materialnopravnih stališč.

9Pritožbene navedbe ne utemeljujejo zaključka o ničnosti spornega dodatka k pogodbi. Toženka je smela razpolagati s posameznimi stvarmi iz svojega premoženja v skladu s svojimi željami in predstavami. Tudi kasnejša sprememba dogovora z enim od sinov sodi v okvir pogodbene avtonomije. Vrednost stvari, ki je bila predmet razpolaganja, za veljavnost obravnavane pogodbe ni pomembna. Prav tako ne more biti pomembno, ali sta se toženca dogovorila o drugačnem trenutku prenosa premoženja v obliki dodatka k prejšnji pogodbi ali v obliki nove pogodbe.

10Neutemeljeno je pritožbeno stališče o enovitosti prvotne pogodbe, zaradi katere bi bila sprememba dopustna le s soglasjem vseh sopogodbenikov. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da niti pogodba o razdelitvi zapustnikovega premoženja, ki predpostavlja sodelovanje vseh potomcev, ki bi bili poklicani k dedovanju (prvi odstavek 547. člena OZ), ni nična že zato, ker pri njeni sklenitvi ni sodeloval kateri od njih (prvi odstavek 550. člena OZ). Kateri drugi elementi pogodbe bi narekovali sklepanje o enovitosti pogodbe, pa v pritožbi ni obrazloženo.

11Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prišlo v nasprotje, ko je na enem mestu izhajalo iz predpostavke, da je bila prvotna pogodba po svoji vsebini izročilna pogodba, na drugem mestu pa navedlo, da se ne bo ukvarjalo z naravo pogodbe. Sodišče prve stopnje je uporabilo veljaven argument a fortiori: če trenutek prehoda premoženja ni odločilen niti za veljavnost izročilne pogodbe, je še toliko manj za druge vrste pogodbe.

12Pravilen je tudi zaključek v izpodbijani sodbi, da sporni dodatek ne spreminja obsega pravic in koristi, ki jih je tožnik pridobil s pogodbo. Toženca se namreč v pogodbi v razmerju do tožnika nista zavezala, da bo lastnica stanovanjske hiše do svoje smrti ostala toženka. Tožnikovih upravičenj glede uporabe stanovanjske hiše, dogovorjenih s pogodbo, dodatek ne ureja.

13Razlogi za toženkino izselitev iz stanovanjske hiše za veljavnost dodatka k pogodbi niso pomembni, odgovor na ostale pritožbene navedbe pa je vključen v gornje razloge.

14Po navedenem je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan tožencema solidarno povrniti njune stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 1.393,55 EUR, in sicer gre za strošek za sestavo odgovora na pritožbo (1875 točk) in pavšalni znesek materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT (28,75 točk), povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. in 299. členu OZ.