VSM Sodba I Cp 858/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da je darilna in služnostna pogodba z dne 1. 3. 2007, ki je bila dogovorjena med njim kot darovalcem in M.J. kot obdarjencem, preklicana in da mu je toženec dolžan v roku 15 dni izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, s katero ta nepreklicno in nepogojno dovoljuje, da se pri nepremičnini parc. št. 300/1, k. o. XXX-G. (ID XXX), vknjiži lastninska pravica v korist tožnika do 1/1 celote, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba ter da mu je toženec dolžan v roku 15 dni povrniti pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). Hkrati je tožniku naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške (točka II. izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno po svoji pooblaščenki pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Izpostavlja kršitev postopka zaradi ne izvedbe dokaza z zaslišanjem stečajnega upravitelja M.D., prav tako meni, da ne drži, da je za okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo stisko zvedel že takrat, ko je stečajni upravitelj prerekal njegovo izločitveno pravico, ampak šele takrat ko je njegov zahtevek bil pravnomočno zavrnjen. Takrat se je namreč zavedel, da se v podarjeno nepremičnino ne bo mogel vrniti, niti ne bo prejel finančnega povračila za svojo služnostno pravico. Čeprav je najemno pogodbo sklenil 23. 7. 2018, so mu šele z dejansko preselitvijo 23. 10. 2018 postale znane vse okoliščine in finančna bremena, ki mu predstavljajo stisko. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje spustilo v nadaljnji dokazni postopek, pomeni, da je tožba bila pravočasna. V nadaljevanju tožnik izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede premoženjskega stanja, tako njegovega kot od njegove partnerke, glede prejemka republiške priznavalnine na področju kulture, dodaja, da njegova pokojnina na letni ravni ne dosega spodnjega praga revščine ter, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju njegovih mesečnih odhodkov ne bi smelo upoštevati še prihodkov in odhodkov njegove partnerke, ki ni tožnica v tem postopku. Z vrnitvijo darila toženec nikakor ne bi mogel biti v slabšem položaju kot je že, pa tudi sicer je toženec s svojimi nehvaležnimi ravnanji spravil tožnika v navedeno stisko, zatorej bi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti moralo uporabiti pravila po 540. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Brez trditvene podlage in zato zmotne so ugotovitve, da tožnik ne bi mogel prevzeti toženčevih obveznosti do zastavnih upnikov.

3Toženec odgovora na pritožbo ni podal.

4Pritožba ni utemeljena.

5ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevanih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6Glede na to, da tožnik v pritožbi v bistvenem ponavlja svoje trditve o pravočasni vložitvi tožbe in na katere je že sodišče prve stopnje argumentirano in ustrezno odgovorilo, se sodišče druge stopnje na te razloge v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje, dodaja le, da tožnik nima prav, da je sodišče prve stopnje kot odločilen trenutek, ko je tožnik zvedel za okoliščine, ki mu povzročajo stisko, vezalo na trenutek, ko je stečajni upravitelj prerekal tožnikovo terjatev. Kot izhaja iz točke 10. izpodbijane sodbe, je sodišče začetek teka subjektivnega roka za vložitev tožbe štelo od dne sklenitve najemne pogodbe, torej 23. 7. 2018. Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključku, da so tožniku najkasneje s tem datumom bile znane vse okoliščine in tudi finančna bremena, ki bodo odpadla nanj in katera naj bi mu predstavljala stisko, zato so drugačna pavšalna pritožbena izvajanja neutemeljena.

7Rok za preklic darila določen v 543. členu OZ je materialni in prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovo zamudo pravica zahtevati preklic darila preneha po samem zakonu, zatorej bi bilo treba zahtevek tožnika zavrniti že iz tega razloga. Zaradi navedenega se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z nadaljnjimi pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na ugotovitev obstoja odločilnih razlogov za preklic darilne pogodbe, torej predvsem premoženjskega stanja tožnika in njegove partnerke, čeprav je sodišče prve stopnje (po nepotrebnem) izvajalo dokazni postopek tudi v tej smeri.

8Prav tako nepravilno pa je naziranje tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo po uradni dolžnosti ugotavljati okoliščine za preklic darila zaradi hude nehvaležnosti (540. člen OZ). Trditveno in dokazno breme je na tožniku (7. in 212. člen ZPP), tega pa ni zmogel.

9Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.