53. člen OZ

Tožeča stranka je trdila, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer, če bi tožena stranka brez vednosti tožnice sama sklenila pogodbo z nasprotno stranko, s katero jo je seznanila tožeča stranka, kar se je v obravnavanem primeru tudi zgodilo. Vendar pa tožeča stranka zaradi zadevne kršitve pogodbe o posredovanju s strani tožene stranke ni izgubila temeljnega izpolnitvenega zahtevka. Nasprotno, drugi odstavek 26. člena ZNPosr posredniku v takem primeru nudi izrecno upravičenje, da od kršitelja zahteva izpolnitev posredniške pogodbe, enako kot, če kršitve ne bi bilo in bi bila ta pravilno izpolnjena. Tožena stranka pa ima kljub temu, da je sklenila kupoprodajno pogodbo oziroma pogodbo o prenosu poslovnega deleža s prodajalcem brez sodelovanja posrednika, dolžnost, da posredniku-tožeči stranki plača v posredniški pogodbi dogovorjeno provizijo. Edina obveznost naročitelja iz sklenjene posredniške pogodbe je torej denarna, plačati mora provizijo ne glede na to, ali pogodbo s tretjo osebo, s katero ga je posrednik spravil v stik, sklene s posredovanjem posrednika ali brez njega, s kršitvijo posredniške pogodbe. Zato ima pritožba prav, da si je tožeča stranka v splošnih pogojih

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je pogodbeno razmerje pravdnih strank pravilno opredelilo kot trajno dolžniško razmerje sklenjeno za določen čas. Prenehanje takšnega razmerja pa ureja 332. člen OZ, po katerem trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja preneha, ko preteče rok. Predčasno prenehanje takšnega pogodbenega razmerja pa je vedno možno ob soglasju obeh strank. Gre za izraz načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Glede same obličnosti sporazumne razveze pogodbe je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da za veljavnost razveze Pogodbe posebna pisna oblika ni bila potrebna. Samo dejstvo, da je bila Pogodba, za katero sicer ni zakonsko predpisana posebna oblika, sklenjena v pisni obliki, ne pomeni, da morajo biti tudi vse kasnejše spremembe, dogovori, razveza sklenjeni v isti obliki.

Na pravno naravo pravnega razmerja med pravdnima strankama ne vpliva niti dejstvo, da tožeča stranka ni nepremičninski posrednik, da ne izpolnjuje pogojev za nepremičninskega posrednika in nima zavarovane svoje odgovornosti. Le zato, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev, ki jih zakon zahteva od posrednika v prometu z nepremičninami, namreč ni mogoče zaključiti, da zanjo kogentna določila o varnem in skrbnem poslovanju pri nepremičninskem posredovanju, ki jih določa ZNPosr v III. Poglavju, ne veljajo. Takšno stališče bi bilo v izrecnem nasprotju z namenom zakonodajalca ob sprejemanju ZNPosr. Namen zakonodajalca je namreč bil podrobneje pravno urediti področje storitev nepremičninskega posredovanja predvsem s ciljem udejanjanja varstva šibkejše stranke (naročitelja), kar posledično med drugim zahteva tudi prepoved opravljanja te dejavnosti subjektom, ki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri odločitvi v tem primeru treba upoštevati določila ZNPosr, saj bi v nasprotnem primeru, v kolikor bi sledilo trditvam tožeče stranke, da je bila njena volja in volja pravne prednice tožene stranke skleniti običajno posredn

Podana ni bila nobena objektivna okoliščina, na podlagi katere bi lahko toženka (najemnica) utemeljeno sklepala, da je najemna pogodba prenehala na podlagi sporazuma strank z izselitvijo in ki bi tako od tožnice (najemodajalke) terjala aktivno ravnanje v smeri zadržanja pravice do najemnine do izteka v aneksu dogovorjenega trajanja najemne pogodbe.

Dejstvo, da pravdni stranki predmetne pogodbe nista izvrševali več kot osem let, nadalje, da je rok za izdelavo zadevne dokumentacije elektroinstalacij kotlovnice potekel že dne 30.9.2005 in ga stranki nikoli nista podaljšali ter dejstvo, da tožena stranka od tožeče nikoli ni zahtevala predmetne izpolnitve, zadoščajo za zaključek, da sta pravdni stranki predmetno pogodbo v delu omenjene dokumentacije elektroinstalacij kotlovnice sporazumno razvezali. Takšen zaključek dodatno utemeljuje tudi okoliščina, da sta se pravdni stranki v letu 2014 (sicer neuspešno) pogajali o sklenitvi aneksa k predmetni pogodbi, s katerim bi določili njune medsebojne pravice in obveznosti glede dokumentacije elektroinstalacij, iz česar po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da sta se stranki zavedali, da njuna pogodbe z dne 21.6.2005 v delu te dokumentacije ne velja več in torej s prvotno vsebino ne more več predstavljati podlage za njuno sodelovanje glede omenjene dokumentacije.

Da bi tožniki uspeli z zahtevkom, da je pogodba med njihovim pravnim prednikom in obdarjenko navidezna in prikriva darilno pogodbo, bi morali izkazati, da sta ob sklenitvi pogodbe obe stranki vedeli, da izražena volja ni njuna pristna volja, temveč sta imeli namen prikriti neodplačen pravni posel. Matematično poračunavanje izvedenih vlaganj glede na vrednost s pogodbo pridobljenega premoženja zato ni upoštevno, če ni s strani obdarjenke zavedanja o prejemu darila.

Dediči kot pravni nasledniki pogodbenika oz. kot pogodbeniki se lahko na zapuščinski obravnavi sporazumejo o razvezi darilne pogodbe za primer smrti. Tak sporazum jih veže in ga v pritožbi z enostransko izjavo ne morejo preklicati.

S tem, da je sodišče šele skupaj s sodbo sprejelo sklep, s katerim je dovolilo spremembo tožbe, bi lahko prišlo do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar le, če bi bilo zaradi takšnega ravnanja v konkretnem primeru poseženo v pravico tožene stranke do izjave. Nobenega zadržka ni, da izvajanje dela storitvenih nalog javne uprave tožeča stranka kot oseba javnega prava pogodbeno prenese na osebo zasebnega prava. Četudi se na ta način uresničuje javni interes, gre za razmerja, v katera lokalna skupnost ne vstopa iure imperii in zato za njih veljajo določbe obligacijskega prava – torej določbe OZ, kolikor posameznih vprašanj ne urejajo drugi zakoni (1. člen OZ). Spori iz takšnih razmerij pa se presojajo pred sodišči po določbah ZPP (1. člen ZPP). Ni mogoče prevzeti pogodbene obveznosti, da bo stranka pridobila gradbeno dovoljenje na svoje ime. V upravnem postopku se lahko izkaže, da je predmet pogodbe, kolikor ga je razumeti kot obveznost dosege rezultata, nemogoč. Če je predmet obveznosti nemogoč, je pogodba nična (35. člen OZ).

Ugotovitev ničnosti pogodbe in ničnosti sporazuma o pobotu terjatev.