VSC Sklep I Cpg 154/2022

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo (I.), da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki (tožnici) znesek 1.643,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 838,75 EUR od 16.6.2019 dalje do plačila in od zneska 805,20 EUR od 11.8.2019 dalje do plačila ter ji povrniti 74,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2019 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe dolžna tožnici povrniti 169,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Odločitev sodišča prve stopnje je posledica presoje, da je tožničin zahtevek iz naslova prodajne pogodbe utemeljen in da je toženka izgubila jamčevalne zahtevke (odstop od pogodbe in znižanje kupnine) iz naslova stvarnih napak, ker le-teh ni pravočasno grajala. Hkrati je v sodbi navedeno, da toženka ni uspela izkazati, da je imelo blago napako, na drugem mestu pa, da zaradi nepravočasnega grajanja ni več bistveno, če zatrjevane napake v resnici obstojijo.

2Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker se sodišče prve stopnje, če je menilo, da gre za očitno napako, ni opredelilo glede okoliščin in uporabe 465. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnica (strokovnjak) je opravila montažo in ji je bila (očitna) napaka znana, zato se ne more sklicevati na morebitne pomanjkljivosti grajanja napak. V nadaljevanju pritožbe tožnica izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede nepravočasnosti grajanja. Dodaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da pri montaži pri lokalu A. stranki nista bili sočasno prisotni in da sodišče prve stopnje ni prepričljivo pojasnilo, zakaj gre za očitno napako. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vidi tudi v tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe toženke o tem, kdaj je (lahko) opazila napake na dežniku pri Beli dvorani.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in opozarja, da gre za spor majhne vrednosti, v katerem so širjenje trditvene podlage in pritožbeni razlogi omejeni.

4Pritožba je utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da lahko toženka v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti uveljavlja le (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Posledično so neupoštevne pritožbene navedbe, s katerimi se izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in s katerimi toženka uveljavlja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (npr. očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dela izpovedbe toženke). Vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

6Toženka sodišču prve stopnje v zvezi z neopredelitvijo do okoliščin in uporabe 465. člena OZ (op. da kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznost, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana) očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz zatrjevanega razloga (formalno gledano) ta kršitev sicer ni podana, saj izpodbijana sodba v tem delu ni takšna, da ne bi bil mogoč njen pritožbeni preizkus oziroma da bi bila notranje neskladna v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar gre le za (formalno) napačno pravno kvalifikacijo kršitve, ki po svoji vsebini (op. ta je bistvena) pomeni utemeljen očitek absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Vpliv je tudi sicer očitno razviden, saj toženkinih ugovornih navedb ni mogoče zavrniti iz razloga nepravočasnega grajanja stvarnih napak, če ni predhodne odločitve glede morebitne uporabe 465. člena OZ.

7Hkrati je v izpodbijani sodbi podana tudi bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ni namreč razvidnih razlogov za sklepanje iz 10. točke obrazložitve, da toženka ni uspela dokazati, da je imelo blago napako, oziroma so le-ti kontradiktorni. V nadaljevanju obrazložitve je presojana pravočasnost grajanja napak in je dosledno uporabljan izraz, da gre za zatrjevane napake, v 18. točki obrazložitve pa je navedeno, da zaradi nepravočasnega grajanja ni več bistveno, če zatrjevane napake v resnici obstojijo. Izpodbijane sodbe v tem delu posledično ni mogoče preizkusiti. Zaključek, da napak ni (op. da jih toženka ni izkazala), ni z ničemer obrazložen oziroma iz 18. točke celo kontradiktorno izhaja, da se (op. ker ni izkazano že pravočasno grajanje) s presojo obstoja napak sodišče prve stopnje niti ni ukvarjalo. Predmetni drugi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki bi bil sicer v primeru, če v zvezi s prvim razlogom (glej obrazložitev zgoraj) ne bi bila podana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zares odvečen, je torej obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Z zgoraj opisanim ravnanjem sodišča prve stopnje sta bili torej storjeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma teh (absolutnih) bistvenih kršitev odpraviti samo. Do odločanja o (ne)uporabi 465. člena OZ na prvi stopnji sojenja še ni prišlo in neobrazloženo je, da napak ni, oziroma iz sodbe na drugem mestu kontradiktorno izhaja, da tega sodišče prve stopnje ni presojalo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če bi pritožbeno sodišče namesto sodišča prve stopnje odpravilo navedeni kršitvi bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).¹ Ker se po tožbi z dne 16.9.2019 (takrat je bil vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojnih listin) zadeva razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9Sodišče prve stopnje bo moralo ob siceršnji pravilni uporabi procesnega in materialnega prava v ponovljenem sojenju odločati znova in izdati sodbo, ki ne bo obremenjena z očitanima bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka. Dodatni napotki za delo sodišča prve stopnje upoštevaje zgoraj navedeno niso potrebni.

10Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17.9.2013.