VSL Sodba I Cpg 562/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati stroške pritožbenega postopka v višini 351,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi 1. in 3. odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 40499/2017 z dne 12. 5. 2017 (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.612,00 EUR (II. točka izreka).

2Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Navedla je, da jo izpodbija v celoti, ker je v celoti nepravilna in nezakonita. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev in potrditev prvostopenjske sodbe. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru je Okrajno sodišče v Ljubljani na predlog upnika izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine opravilna številka VL 40499/2017 z dne 12. 5. 2017, s katerim je dolžniku naložilo, da v roku 8 dni plača upniku v predlogu navedeno terjatev (prvi odstavek izreka sklepa), dovolilo je predlagano izvršbo (drugi odstavek izreka sklepa) ter odmerilo upniku stroške v višini 165,80 EUR (tretji odstavek izreka sklepa). Dolžnik je zoper sklep vložil ugovor, v katerem je navedel, da mu sploh ni jasno, na podlagi česa ga upnik toži ter da nasproti njemu nima nobenih obveznosti. Zato je bil sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba razveljavljen, o zahtevku in stroških pa je sodišče odločalo v pravdnem postopku.

6V sledečem pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti utemeljen. Zato je vzdržalo v veljavi prvi in tretji odstavek izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 40499/2017 z dne 12. 5. 2017.

K terjatvi iz računa št. 218-2016 z dne 25. 3. 2016 v višini 5.730,74 EUR

7Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe pojasnila, da je tožena stranka pri tožeči stranki novembra 2015 naročila projektiranje in izdelavo kuhinje za svoj gostinski lokal. Predračunska vrednost je znašala 48.956,62 EUR. Tožeča stranka je kot izvajalec del vgradila opremo, kar izhaja tudi iz prevzemnega zapisnika. Tožena stranka je del dolga plačala, tožeči stranki pa dolguje po računu 218-2016 še 5.730,74 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni obrazloženo prerekala navedenih trditev tožeče stranke, zaradi česar je štelo, da se odločilna dejstva za ugoditev zahtevku štejejo za priznana na podlagi določila drugega odstavka 214. člena ZPP.

8Tožena stranka v pritožbi navaja, da ji ni mogoče očitati, da je zatrjevana dejstva zanikala brez navajanja razlogov, ker je že v prvi pripravljalni vlogi izkazala, da tožeča stranka v zvezi z dobavljenim blagom in opravljenimi storitvami ni ponudila ustrezne in konkretne trditvene podlage. Navedeni očitek ne drži. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navedla vsa relevantna dejstva. Zato tožena stranka sodišču neutemeljeno očita kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP.

K terjatvam iz računov št. 295-2016 z dne 21. 4. 2016 v višini 5.654,60 EUR, 390-2016 z dne 18. 5. 2016 v višini 969,90 EUR, 605-2016 z dne 11. 7. 2016 v višini 632,51 EUR, 1054-2016 z dne 11. 10. 2016 v višini 337,94 EUR, 1068-2016 z dne 12. 10. 2016 v višini 1.350,36 EUR, 1071-2016 z dne 12. 10. 2016 v višini 123,71 EUR, 1117-2016 z dne 18. 10. 2016 v višini 48,31 EUR, 1126-2016 z dne 21. 10. 2016 v višini 89,74 EUR, 1147-2016 z dne 25. 10. 2016 v višini 113,16 EUR, 1155-2016 z dne 26. 10. 2016 v višini 544,73 EUR, 1173-2016 z dne 28. 10. 2016 v višini 175,62 EUR, 1210 z dne 8. 11. 2016 v višini 95,16 EUR, 1219-2016 z dne 14. 11. 2016v višini 63,44 EUR, 1229-2016 z dne 14. 11. 2016 v višini 121,63 EUR, 1244-2016 z dne 14. 11. 2016 v višini 122,00 EUR, 1270-2016 z dne 21. 11. 2016 v višini 95,16 EUR, 1341-2016 z dne 30. 11. 2016 v višini 192,52 EUR, 1422-2016 z dne 16. 12. 2016 v višini 126,88 EUR, 1489-2016 z dne 29. 12. 2016 v višini 63,44 EUR, 1503-2016 z ne 30. 12. 2016 v višini 95,16 EUR in 153-2017 z dne 17. 2. 2017 v višini 157,33 EUR

9Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka v zvezi s predmetnimi računi v dopolnitvi tožbe navedla, katero blago in storitve je toženi stranki obračunala, vse pa se sklada s podpisanimi dobavnicami, v katerih je specifikacija opreme oziroma del natančna in preverljiva. Tožena stranka povsem brez podlage in neutemeljeno navaja, da je očitno, da tožba ni sklepčna. V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka trdila, da je tožena stranka pri njej naročila več kosov gostinske opreme; da ji je tožeča stranka naročeno opremo dobavila in za dobavljeno opremo izstavila več računov, v katerih je specificirala opremo oziroma storitev, ceno in rok plačila. Iz teh zatrjevanih dejstev nesporno izhaja, da sta pravdni stranki sklenili gospodarsko pogodbo, ki jo je tožeča stranka v celoti izpolnila, tožena stranka pa računov ni plačala. Tožena stranka je dolžna plačati račune (drugi odstavek 442. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Njena dolžnost izpolnitve obveznosti plačila pa izhaja že iz splošne določbe 9. člena OZ, ki določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev.

10Pooblaščencu tožene stranke je bila dopolnitev tožbe vročena 28. 7. 2017. Zato ni jasno, zakaj zatrjuje, da ni mogla zahtevku konkretizirano ugovarjati niti specificirano prerekati njenih navedb. Tožeča stranka je na primer na strani 3/14 dopolnitve tožbe navedla:

„Tožeča stranka je toženi stranki dne 3. 10. 2016 dostavila in montirala podstavek za pomivalni stroj v šanku in blendo ob strani stroja, zamenjala vtikače na mešalcu testa in mesoreznici, kar je razvidno iz obračuna storitev (dobavnice) št. 0001597 z dne 3. 10. 2016, ki ga je podpisala in s tem njegovo vsebino potrdila tožena stranka. Tožeča stranka je toženi stranki za opravljeno delo po dobavnici št 0001597 izdala račun številka 1054-2016 z dne 11. 10. 2016, z rokom plačila 21. 10. 2016 za znesek 337,94 EUR“;

ali pa na strani 5/14: „Tožena stranka je pri tožeči stranki naročila 20 kg oglja (3 kom), ki ga je tožeča stranka toženi stranki dostavila 29. 12. 2016, kar je razvidno iz obračuna storitev (dobavnice) št. 0002223 z dne 29. 12. 2016, podpisanega s strani tožene stranke. Tožeča stranka je toženi stranki izstavila račun št. 1503-2016 z dne 30. 12. 2016, z rokom plačila dne 10. 1. 2017, in sicer za znesek 95,16 EUR“

Glede na citirane navedbe in vse ostale, ki izhajajo iz dopolnitve tožbe, ni pravilno pritožbeno stališče o nesklepčnosti tožbe. Prav tako pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka možnost ob vsaki postavki posebej preveriti zatrjevana dejstva in jim, v kolikor se z njimi ni strinjala, obrazloženo nasprotovati, česar pa ni storila. Zato ima dolžnost izpolniti svojo obveznost do tožeče stranke.

11Razlogi izpodbijane sodbe so razumljivi in jasni ter je zato sodbo tudi mogoče preizkusiti. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala kršitev določb ZPP, „ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov tožene stranke, tako da je opustilo predvsem izvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke“. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, zato očitana kršitev določb postopka ni podana. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve tudi jasno in razumljivo pojasnilo svojo presojo, da za odločitev o tistih dejstvih, ki so sporna, zadoščajo že listinski dokazi. S tem ni storilo tudi nobene druge kršitve določb postopka. Glede na neuspešno izpodbijanje dejanskega stanja pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti njene priglašene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).