VSL Sodba II Cp 1448/2023

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Prva in druga tožena stranka sta skupaj s tožečo stranko solastnici nepremičnine, ki je v naravi hiša (na naslovu ..., s funkcionalnim zemljiščem), v kateri bivajo toženci (ostali so družinski člani prve in druge toženke). Prva in tretja tožena stranka stanujeta v stanovanju v prvem nadstropju, druga in četrta tožena pa v stanovanju v pritličju. Solastniki so vsak do 1/3, tožnica je to postala z nakupom v stečajnem postopku 12. 2. 2020.

2Sodišče prve stopnje je postopek glede umaknjenega dela tožbe ustavilo (I.), zahtevek za plačilo uporabnine 300 EUR za mesec marec 2020 je zavrnilo (III.), glede zahtevane uporabnine za mesec april in maj 2020 pa je izdalo vmesno sodbo, s katero je odločilo, da je po temelju zahtevek utemeljen; tožnica od tožencev zahteva po 300 EUR najemnine za vsak mesec (april in maj) (II.).

3Tožene stranke se zoper sodbo pritožujejo, predlagajo njeno spremembo v zavrnitev zahtevka ali pa razveljavitev in novo sojenje pred sodiščem prve stopnje, opredeljujejo tudi pritožbene stroške. Čeprav gre za dve pritožbi, vloženi po dveh odvetnikih, je pritožbene razloge mogoče skupaj povzeti v naslednje. Ni podlage, da bi bila obveznost tožencev solidarna. Toženci ne zasedajo celotne nepremičnine. Tožnice ne izključujejo, ta je prišla na lokacijo šele leta 2022. Nikoli ni zahtevala souporabe. Deli nepremičnine so prosti in jih lahko uporablja. Bivanje ni edini možen način uporabe hiše. Lahko sproži postopek delitve. Solastniki niso odgovorni za njegovo trajanje. Ni pa upravičena zahteva solastnika, da se ostali solastniki, ki so v nepremičnini živeli, po nakupu solastniškega deleža novega solastnika izselijo. Glede na vse okoliščine in pogoje za prisojo uporabnine je odločitev nepravična. Prva in tretji toženec ne uporabljata več kot 1/3 hiše, druga in četrta tožena tudi ne. Ne ravnajo nepošteno. Druga in četrta tožena stranka nasprotujeta oceni sodišča, da klet ni primerna za bivanje. Trdijo, da ni podan dejanski stan neupravičene obogatitve, saj ni ne obogatitve ne na njihovi strani ne prikrajšanja na strani tožnice.

4Tožnica je na pritožbe odgovorila, se zavzela za njihovo zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške.

5Pritožbe niso utemeljene.

6V postopku v sporih majhne vrednosti, kot je tudi obravnavani, se stranka ne more pritožiti zaradi napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (458. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato so neupoštevne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na tovrstne očitke sodišču prve stopnje.

7Ugotovljeno je, da sta v predmetni hiši, ki je v solasti pravdnih strank, dve zaključeni stanovanjski enoti, ki ju zasedajo toženci, podstreha in kletni prostori pa niso primerni za samostojno uporabo. Ker gre za ugotovitev dejanske narave, glede na zgoraj pojasnjeno nasprotnega pritožbenega očitka ni mogoče upoštevati. Zato je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ni pravno odločilno, da tožnica tožencev ni pozvala na souporabo.

8Pravna podlaga za rešitev predmetne zadeve ni sporna, sodišče prve stopnje jo skupaj z uveljavljeno sodno prakso korektno citira v tč. 14. in 15. na str. 7 do 9, kar ni smotrno ponavljati. Pritožniki se na isto sami sklicujejo, le da jo razlagajo drugače. Temeljno pravilo neupravičene obogatitve v 198. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) veleva, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik [...] zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Pri tem je treba upoštevati vse okoliščine primera in temeljna pravna načela o prepovedi zlorabe pravic in vestnosti in poštenja (5. in 7. čl. OZ). Tudi solastnik ali tisti, ki z njegovim dovoljenjem uporablja celo stvar ali del stvari v solasti, uporablja, če nima dovoljenja vseh solastnikov, idealni delež te stvari ali njenega dela brez podlage. Če to počenja brezplačno, je zato načeloma obogaten, kolikor prihrani, ker souporablja idealni del, ki ni njegov, brez podlage in brez plačila. Za to gre tudi v konkretnem primeru.

9Tožnica je solastnica nepremičnine, ki je ne more souporabljati, ker jo v celoti, kolikor je uporaba možna, uporabljajo toženci. Drži, da ima kot solastnica pravico v sodnem postopku uveljaviti delitev stvari v solastnini in drži, da toženci niso odgovorni za dolžino trajanja takega sodnega postopka. Gre pa pritrditi sodišču prve stopnje, da ne bi bilo pravično, da bi do tedaj toženci (prva in tretja kot solastnici, drugi in četrti pa na podlagi njunega dovoljenja) uporabljali celotno nepremičnino brezplačno, pri čemer tožnica solastne nepremičnine ne more enakovredno souporabljati. Pritrditi gre dalje sodišču prve stopnje, da bi bil v tem primeru nujen dogovor med solastniki. Slednjega pa toženci odklanjajo, in sicer z neutemeljenim argumentom, da uporabljajo samo del solastne stvari - vsak del je namreč do delitve v solasti, in vztrajajo na svoji izključni uporabi dela stvari še naprej; odklanjajo prodajo, odkup ali plačilo uporabnine. Tudi to je dejanska ugotovitev, ki v postopku majhne vrednosti pritožbeno ni več izpodbojna. Poskus dogovora je bil s strani tožnice izkazan v mesecu marcu 2020, zato je od tedaj dalje (v okviru tožbenega zahtevka) obveznost tožencev, da tožnico kot solastnico kompenzirajo zaradi nemožnosti souporabe ob tem, da hkrati sami uporabljajo tudi njen solastni del, podana.

10Očitek, da obveznost tožencev ni solidarna, je brezpredmeten, saj tožeča stranka plačila od tožencev ne zahteva solidarno. Izpodbijana odločitev tako tudi ne nalaga solidarne obveznosti tožencem. Ker se ta v konkretnem primeru ne domneva (2. odst. 393. čl. OZ), je jasno, da je njihova obveznost deljiva.

11Upoštevni pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljajo pritožniki, torej niso podani, niti tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbe je zato kot neutemeljene zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 164. čl. ZPP.