VSC Sodba Cp 160/2021

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1S sodbo P 433/2018 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 15.283,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov kot je to razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb tožeče in tožene stranke ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je toženka z družbo F. d.o.o. Celje sklenila pet pogodb o posojilu in sicer pogodbo o posojilu št. 17179 z dne 28. 8. 2017 za znesek 2.100,00 EUR, pogodbo o posojilu št. 171216 z dne 2. 10. 2017 za znesek 2.700,00 EUR, pogodbo o posojilu št. 17245 z dne 3. 11. 2017 za znesek 3.100,00 EUR, pogodbo o posojilu št. 17266 z dne 4. 12. 2017 za znesek 3.990,00 EUR in pogodbo o posojilu št. 18006 z dne 9. 1. 2018 za znesek 3.300,00 EUR, vsako za obdobje 35 mesecev. Iz 3. člena vseh pogodb pa je razvidno, da v primeru, da posojilojemalec ne plača dveh zaporednih obrokov, zapade v plačilo še neplačani del celotnega posojila z obrestmi vred. Toženka svojih pogodbeno določenih obveznosti ni izpolnila v dogovorjenih rokih, zato je posojilodajalec še neplačane zneske posojil odstopil tožeči stranki s cesijsko pogodbo. Sodišče je sledilo zatrjevanju tožeče stranke, da je toženka dne 30. 4. 2020 in 29. 5. 2020 plačala po vsaki posojilni pogodbi dva pogodbeno določena zneska in te zneske je sodišče ustrezno upoštevalo. Poleg glavnice pa je toženka, ki svojih obveznosti ni pravočasno izpolnila v rokih, kot so bili pogodbeno dogovorjeni niti po pozivu o izplačilih in je s plačili prišla v zamudo (3. člen posojilnih pogodb, določilo člena 299 OZ v zvezi s členom 378/I OZ), dolžna poravnati tudi zahtevane zakonske obresti od dne zapadlosti še neplačanih zneskov, kot izhaja iz izreka sodbe. O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom člena 154 ZPP in s členom 158/I ZPP.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja v laični obliki. V pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi najprej navaja, da toženi stranki ni bila dana možnost sodelovanja ne na naroku ne na glavni obravnavi. Tožena stranka je v času, ko je bila razpisana glavna obravnava bolehala za boleznijo, za kar se je sodišču tudi opravičila in predlagala, da se narok in glavna obravnava razpisana za 30. 6. 2020 prestavita. Sodišče pa je brez njene navzočnosti opravilo tako narok kot glavno obravnavo dne 30. 6. 2020. Nadalje navaja, da je sodišče toženi stranki dvakrat obračunalo zamudne obresti, najprej glavnico in obresti do konca dobe za vračilo posojila, to je do leta 2020, nato pa na takšen kumuliran znesek še zamudne obresti od julija 2018, kar je dvojno obrestovanje, kar pa ni zakonito. Toženka je tožeči stranki dolžna le še znesek 11.882,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2018, od tega zneska pa je potrebno zaradi delnega umika tožbe odšteti še znesek 1.122,04 EUR. Nadalje nato navaja, da bi moralo sodišče že po uradni dolžnosti paziti na ničnost pogodbe. Obligacijski zakonik določa, da če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem sorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti. Zato bi moral upnik dokazati, da je dolžnica takšne obresti bila sposobna plačevati in da upnik ni izkoristil težke življenjske situacije ali neznanja tožnice. Glede na to, da je v vseh petih pogodbah med upnikom in dolžnikom določena 23,78 % efektivna obrestna mera letno, kar je za 98,2 % več od dovoljenih 12 %, so vse pogodbe oderuške pogodbe in so posledično nične. Zato predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ni podan pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, ki naj bi ga sodišče prve stopnje storilo s tem, da naj bi opravilo dne 30. 6. 2020 narok za glavno obravnavo v odsotnosti tožene stranke, ki pa je svoj izostanek opravičila. Sodišče takšne kršitve ni storilo. Iz razpravnega zapisnika z dne 30. 6. 2020 (list. št. 58-60 spisa) izhaja, da tožena stranka ni pristopila, vabilo zanjo je bilo izkazano, ta stranka pa izostanek ni opravičila. Sodišče je izvedlo pripravljalni narok za glavno obravnavo in je nato izdelalo program vodenja postopka, nato je sodišče izvedlo dokazni predlog in je skladno z določbo tretjega odstavka 279. člena ZPP sklenilo, da se otvori prvi narok za glavno obravnavo, ki je javen. Pritožnica neutemeljeno v pritožbi navaja, da je do oprave pripravljalnega naroka in naroka za glavno obravnavo podala opravičilo. Takšno opravičilo je poslala priporočeno po pošti na sodišče dne 30. 6. 2020, torej na dan glavne obravnave in ga je sodišče prve stopnje prejelo dne 1. 7. 2020. Tako sodišče prve stopnje ob oklicu zadeve ni bilo seznanjeno z opravičilom tožene stranke. Opravičilo se nahaja na listovni št. 65 spisa in ker takšno opravičilo ni sestavljeno skladno s členom 115 ZPP-E, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato ob pravilni uporabi tretjega odstavka 279.č člena ZPP v zvezi s členom 282 ZPP nato, na naroku odločilo na podlagi stanja spisa.

6Neutemeljeno tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče toženi stranki dvakrat obračunalo zamudne obresti, najprej glavnico in obresti do konca dobe za vračilo posojila, to je do leta 2018, nato pa na takšen kumuliran znesek, prisodilo še zamudne obresti od julija 2018. Sodišče je pri odločitvi o obrestih uporabilo pravilno materialno pravo in sicer prvi odstavek 570. člena OZ, ki določa, da se lahko posojilojemalec zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti. Posojilojemalec mora v dogovorjenem roku, kot to določa prvi odstavek 574. člena OZ, vrniti enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Sodišče je sledilo tožbenim navedbam tožeče stranke, da je opravila izračun neplačanih obveznosti po vsaki posojilni pogodbi, skupaj z realno obrestno mero 18 % letno in predvideno efektivno obrestno mero 23,78 in je to obrazložilo v točki 9. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je nato odštelo tisto kar je tožena stranka plačala dne 30. 4. 2020 in 29. 5. 2020 po vsaki posojilni pogodbi in je sodišče prve stopnje glede na delni umik tožbe določilo v plačilo toženi stranki po pogodbi z dne 28. 8. 2017 še zneske 1.939,00 EUR, tožena stranka je prejela posojilo v znesku 2.100,00 EUR in je to bila dolžna vrniti skupaj s pogodbenimi in efektivnimi obrestmi, po pogodbi z dne 2. 10. 2017 je dolžna plačati še znesek 2.592,72 EUR. Po tej pogodbi je prejela posojilo v znesku 2.700,00 EUR. Po pogodbi z dne 3. 11. 2017 je dolžna plačati še znesek 3.091,23 EUR, po tej pogodbi je prejela pogodbeni znesek 3.100,00 EUR. Po pogodbi z dne 4. 12. 2017 je dolžna plačati znesek 4.126,36 EUR, po tej pogodbi je prejela posojilo v znesku 3.990,00 EUR in po pogodbi z dne 9. 1. 2018 še znesek 3.534,52 EUR in po tej pogodbi je prejela posojilo v znesku 3.300,00 EUR. Sodišče je nato ugotovilo, da je po prvi posojilni pogodbi dolg zapadel dne 28. 6. 2018, po drugi posojilni pogodbi dne 30. 7. 2018, po tretji 4. 7. 2018, po četrti 5. 7. 2018 in po peti 10. 7. 2018. Ker tudi po tem datumu toženka ni plačala ničesar več, razen dveh plačil, katere je upoštevalo, je sodišče prve stopnje na zahtevo tožeče stranke pravilno, toženo stranko obsodilo še na plačilo zakonskih zamudnih obresti od tako neplačanih, a zapadlih obrokov skupaj z nateklimi pogodbenimi obrestmi iz posamezne pogodbe. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo člena 299 OZ v zvezi s členom 378/I OZ, saj je tožena stranka prišla v plačilno zamudo skladno s 3. členom posojilne pogodbe in je zato dolžna poravnati tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od dne zapadlosti še neplačanih zneskov, skupaj s pogodbenimi in efektivnimi obrestmi, ki so se natekle do dne zapadlosti posameznih posojil. Odločitev sodišča prve stopnje je zato tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

7Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ko tožena stranka navaja, da je pri sklepanju pogodbe prišlo do ničnosti pogodbe in sicer zaradi tega, ker pogodbene obresti za več kot 50 % presegajo predpisano obrestno mero zamudnih obresti in bi se zato takšen dogovor moral šteti za oderuško pogodbo. Sodišče prve stopnje res po uradni dolžnosti pazi na razloge ničnosti, vendar v okviru navedb pravdnih strank (člen 286 ZPP). Tožena stranka se do vložitve te pritožbe ni sklicevala na ničnost pogodb, in je to storila šele v pritožbenem postopku. Tožnica bi zato, da bi bila uspešna z ugovorom ničnosti, morala do konca naroka za glavno obravnavo podati navedbe o odločilnih dejstvih o oderuških obrestih, ki naj bi izhajale iz posojilne pogodbe. Sicer pa dogovor o oderuških obresti ne pomeni ničnosti celotnega posla oziroma ničnost pogodbe glede glavnice. Zaradi ničnosti kakšnega posameznega določila, namreč ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj, ne odločilen nagib zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Pogodba ostane v veljavi celo takrat, ko je bilo mišljeno določilo zanjo pogoj ali odločilen nagib, če je namen ugotovitve ničnosti prav v tem, da bi se pogodba znebila tega določila in bi veljala brez njega.¹ Sicer pa mora biti za obstoj domneve o oderuških obresti podan objektivni pogoj oderuškosti, kot je opredeljen v 377. členu OZ. Domnevo o oderuških obresti, tudi če so te po objektivnem kriteriju zaradi visoke obrestne mere oderuške, lahko upnik izpodbija s tem, da dokaže, da ni izrabil stiske in težkega gmotnega stanja dolžnika oziroma njegove neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. Iz tega zakonskega določila tako izhaja, da bi tožena stranka najprej morala opozoriti na objektivni pogoj oderuškosti in to pred vložitvijo pritožbe, nato pa bi se upnik lahko uspešno branil z navedbami in dokazi o tem, da ni izrabil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika oziroma njegove neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. Kot že povedano, pa tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni navedla nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, da bi lahko bila pogodba delno nična in sicer glede same višine obrestne mere pogodbenih in efektivnih obresti. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

8Nadalje tožena stranka neutemeljeno v pritožbi navaja zneske katere naj bi bila dolžna plačati tožeči stranki iz posameznih posojilnih pogodb in da skupni znesek znaša 11.882,45 EUR, kar bi lahko tožeča stranka zahtevala od tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2018. Sodišče prve stopnje je prišlo na podlagi navedb tožeče stranke do drugačnega izračuna, je pa upoštevalo znesek 1.122,04 EUR v delu kjer je sklenilo, da se za ta znesek zaradi delnega umika tožbe, pravdni postopek v tem delu ustavi. Ker tožena stranka tako ni dokazala, da je plačala kaj več kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

9Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo glede na stanje spisa in se mu niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in pritožnica zato neutemeljeno zahteva drugačno stroškovno odločitev. Odločitev v tej zvezi je sprejeta na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

¹ Tako tudi sodba VSL II Cp 775/2012 z dne 3. 10. 2012.