VSL Sklep II Ip 312/2018

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se iz zneska 500,00 EUR (plačanega dne 26. 11. 2014) in zneska 200,00 EUR (plačanega dne 9. 12. 2014) poravna terjatev upnika po naslednjem vrstnem redu in v naslednji višini: izvršilni stroški v višini 271,92 EUR ter obresti od stroškov in glavnice v skupni višini 428,08 EUR.

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da se strinja z ugotovitvami sodišča glede zneskov in glede zapadlosti terjatev, sporen pa je način uporabe materialnega prava s strani sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti oziroma uporabe ali neuporabe pravila ne ultra alterum tantum. Po prepričanju dolžnika ne glede na spremembo OZ zakonske zamudne obresti od terjatev, ki so nastale pred uveljavitvijo spremembe, prenehajo teči, ko dosežejo višino glavnice, ne glede na to, ali so jo dosegle pred uveljavitvijo spremembe ali po njej. Gre namreč za pravno razmerje, ki je nastalo še pred uveljavitvijo spremembe OZ. Drugačno stališče bi pomenilo neenako obravnavo dolžnikov ter retroaktivno veljavo spremembe OZ.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5V danem primeru je sodišče prve stopnje odločilo o dolžnikovi zahtevi za presojo obračuna terjatve (tretji odstavek 97. člena ZIZ) ter v okviru oprave obračuna ugotovilo, da se zakonske zamudne obresti od zneska glavnice 42.268,82 SIT od dne 6. 2. 2003 dalje, zneska glavnice 7.175,17 SIT od 16. 2. 2003 dalje in od izvršilnih stroškov 18.100,00 SIT od dne 16. 6. 2003 dalje do dne 22. 5. 2007 niso natekle do višine glavnice oziroma stroškov, zato obresti tečejo dalje do plačila. Navedeno je upoštevalo tudi v obračunu terjatve, dolžnik pa navedenemu nasprotuje.

6Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Terjatev, ki se izterjuje v tej zadevi, je nastala v času veljave Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Z dnem uveljavitve OZ (1. 1. 2002) je začela veljati prepoved ultra alterum tantum. OZ je namreč v 376. členu določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Dne 22. 5. 2007 uveljavljen OZ-A je 376. člen OZ črtal, prepoved ultra alterum tantum pa z novim 382. a členom, v skladu s katerim pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, in ne plačanih obresti doseže glavnico, uzakonil zgolj za pogodbene obresti.

7Tek zakonskih zamudnih obresti je mogoče omejiti le, če bi zamudne obresti od posameznih prisojenih zneskov še v času veljavnosti 376. člena OZ dosegle glavnico, ko bi torej po samem zakonu prenehale teči in jih tudi odprava pravila ne ultra alterum tantum za zamudne obresti z OZ-A ne bi mogla znova spraviti v tek, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Ker pa v času uveljavitve OZ-A zakonske zamudne obresti od prisojenih delov glavnice kakor tudi izvršilnih stroškov še niso dosegle glavnice oziroma stroškov, kar je sodišče prve stopnje preverilo z izračunom zamudnih obresti po programu, dostopnem na internetni strani Vrhovnega sodišča RS, pa v času do uveljavitve OZ-A zamudne obresti v obravnavani zadevi niso nehale teči ter tečejo dalje neomejeno (oziroma do plačila) tudi po uveljavitvi OZ-A, ki je njihovo omejitev odpravil.

8Po presoji višjega sodišča takšna razlaga ne pomeni vzpostavitve retroaktivne veljave spremembe OZ-A. Do uveljavitve OZ-A obresti namreč višine glavnice oziroma stroškov niso dosegle ter OZ-A na njih glede na navedeno že vsebinsko nima vpliva. Obresti pa poleg tega že po naravi stvari predstavljajo bodoče terjatve, ne glede na to, da njihov temelj nastane prej, zato na obresti, ki so tekle po uveljavitvi OZ-A (ker glavnice oziroma stroškov do tedaj niso dosegle), le-ta že po naravi stvari ni mogel vplivati za nazaj, temveč le za naprej, kar pa ni nedopustno (navidezna oziroma neprava retroaktivnost). Tudi Ustavno sodišče je v odločbah U-I-191/07 in Up-227/05 pojasnilo, da je glede na splošno prepoved retroaktivnosti treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle pa neplačane obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. Le v teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova, ne pa tudi v takšnem primeru, kot je obravnavan.

9Končno pa dejstvo, da sodišče prve stopnje ni omejilo teka zakonskih zamudnih obresti, tudi ne pomeni protiustavne neenakosti pred zakonom oziroma neomejen tek zakonskih zamudnih obresti ni v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče se je v odločbi U-I-188/07-11 namreč že opredelilo o ustavnosti OZ-A ter protiustavnosti v njem ni našlo.

10Pritožba tako ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo ter sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).