VSL Sklep III Ip 1596/2018

I. Pritožbi se ugodi in se sklep:

1. v 1. točki izreka spremeni tako, da se ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 23. 11. 2016 zavrne,

2. v 2. točki izreka spremeni tako, da dolžnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka,

3. v 3. točki izreka spremeni tako, da mora dolžnica v osmih dneh od vročitve tega sklepa upniku povrniti 285,59 EUR stroškov ugovornega postopka.

II. Dolžnica mora v osmih dneh od vročitve tega sklepa upniku povrniti 1.746,54 EUR stroškov pritožbenega postopka, sama pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice ugodilo in sklep o izvršbi z dne 23. 11. 2016 razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo in izvršbo ustavilo (1. točka izreka), upniku je naložilo v roku osem dni dolžnici povrniti 1.377,00 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), ter sklenilo, da upnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka (3. točka izreka).

2Zoper sklep se upnik po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uveljavlja pritožbene razloge: bistvene kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), bistvene kršitve oziroma napačno in nezakonito uporabo določb ZIZ, zlasti 8. točke prvega odstavka 55. člena, uveljavlja pa tudi kršitev upnikovih ustavnih pravic iz 22., 23., 25., 26., 14., 2. in 33. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor dolžnice v celoti zavrne, upniku pa priznajo celotni stroški izvršilnega postopka, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Kot bistveno uveljavlja kršitev načela formalne legalitete s posegom v izvršilni naslov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s tem ko je sodišče omejilo tek zakonskih zamudnih obresti po 1. 1. 2002, kar v pritožbi podrobno argumentira. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3Dolžnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev stroškov odgovora.

4Pritožba je utemeljena.

5Upnik v tem postopku na podlagi izvršilnega naslova izterjuje terjatev, ki jo predstavljajo zakonske zamudne obresti od glavnice v višini 347.880.867,00 SIT oziroma od 1.451.681,13 EUR, ki so se natekle od 1. 1. 2002 dalje in presegajo plačili, opravljeni 6. 4. 2016 in 1. 6. 2016, kar je obrazložil v predlogu za izvršbo. Dolžnica je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla, da prihaja do razhajanj glede plačila oziroma neplačila celotne terjatve po izvršilnem naslovu izključno zato, ker upnik meni, da mu pripadajo zakonske zamudne obresti za ves čas, kot jih uveljavlja v tej izvršbi, dolžnica pa, da so zakonske zamudne obresti tekle le do 31. 12. 2001, saj so do takrat že dosegle glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum), in da ta razlika med stališčema znaša 1.851.083,35 EUR. Sodišče prve stopnje je sledilo dolžničinemu ugovoru in se opredelilo, da mora pri dovolitvi izvršbe za čas po 1. 1. 2002 glede teka zakonskih zamudnih obresti upoštevati 376. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006, saj so takrat obresti nehale teči po samem zakonu. Opredelilo se je, da s tem ne odstopa od načela formalne legalitete in ne posega v časovne meje pravnomočnosti.

6Višje sodišče pritrjuje pritožbenemu stališču, da je v konkretni zadevi odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in pomeni poseg v izvršilni naslov. Izvršilno sodišče zavezuje načelo formalne legalitete, kar pomeni, da ne preizkuša materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova in vanj ne sme posegati, temveč mora terjatev izvršiti tako, kot se le-ta glasi.

7Stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepih, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje (II Ips 983/2007, II Ips 557/2009, II Ips 136/2011, II Ips 300/2014), kot tudi v drugih odločbah (npr. sodbe III Ips 191/2007, II Ips 51/2011 in II Ips 402/2011, sklep II Ips 10/2011), je bilo zavzeto v primerih, ko so se izreki izvršilnih naslovov glede teka zakonskih zamudnih obresti glasili od določenega dne do plačila in je Vrhovno sodišče pojasnilo, kako je treba razlagati izrek "do plačila", ne da bi bilo s tem kršeno načelo formalne legalitete. Na to razlago je tudi sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev.

8Tudi Ustavno sodišče je v odločbi Up-227/05-19 z dne 24. 5. 2007, na katero se sklicuje pritožnik, odgovorilo na vprašanje, ali in v kolikšni meri se pravnomočnost razteza na tisti del izreka sodbe, ki dolžnika zavezuje k plačilu zamudnih obresti od določenega dneva dalje do plačila. Opredelilo se je, da je s takšno sodbo pravnomočno odločeno o dolžnikovi obveznosti plačila zamudnih obresti po temelju, ker pa trenutek plačila obveznosti vnaprej ni znan oziroma določen, o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti s sodbo še ne more biti pravnomočno odločeno, temveč o višini te terjatve pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ki upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti.

9Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče sta torej stališče zavzeli ob obravnavi primerov, ko so izreki izvršilnih naslovov nalagali obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti od določenega dne do plačila, ko torej čas trajanja zamude v izrekih izvršilnih naslovov ni bil določen. Izvršilni naslov v konkretni zadevi pa ima drugačno vsebino.

10Izvršilni naslov, na podlagi katerega upnik izterjuje zakonske zamudne obresti, je v konkretni zadevi zamudna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 668/2007 z dne 2. 9. 2008 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 98/2015-4 z dne 19. 1. 2016 in dopolnilno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 98/2015-13 z dne 7. 4. 2016.

11V sodbi z dne 19. 1. 2016 je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in sodbo sodišča druge stopnje (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1116/2008 z dne 16. 4. 2009) v 2. točki izreka (v kateri je višje sodišče ugodilo pritožbi zoper zamudno sodbo in v določenem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek) spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo zoper zamudno sodbo (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 668/2007 z dne 2. 9. 2008) glede zneska 1.451.681,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 347.880.867,00 SIT od 1. 1. 1998 do 31. 12. 1998 in v tem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

12Z dopolnilno sodbo (ki jo pritožnik glede na vsebino njenega izreka razlaga kot samostojni izvršilni naslov) pa je revizijsko sodišče dopolnilo izrek svoje sodbe z dne 19. 1. 2016, tako da je dodalo nov drugi stavek: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti od zneska 347.880.867,00 SIT za čas od 1. 1. 1999 do 31. 12. 2006.“.

13Višje sodišče dopolnilne sodbe z dne 7. 4. 2016 sicer ne razume kot samostojnega izvršilnega naslova, temveč kot del odločitve o reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z zamudno sodbo prvostopenjskega sodišča. Ker pa drugačno razumevanje v ničemer ne vpliva na odgovor na vprašanje pravilnosti omejitve teka zakonskih zamudnih obresti na dan 31. 12. 2001, nadaljnja argumentacija ni potrebna.

14Vsebina izreka izvršilnega naslova glede teka zakonskih zamudnih obresti ni (v celoti) takšna, kot jo razume dolžnica. V ugovoru je namreč navedla, da je bila na podlagi izvršilnega naslova dolžna plačati znesek 1.451.681,13 EUR (evrska protivrednost zneska 347.880.867,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 1998 do plačila... (navedba v prvem odstavku 1. točke obrazložitve ugovora). Če bi se izrek izvršilnega naslova tako glasil (pa se ne), bi bil ugovor utemeljen in odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Iz izreka izvršilnega naslova pa izhaja terjatev upnika, kot jo je navedlo sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, in sicer glavnica v znesku 347.880.867,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 1998 do 31. 12. 2006 (od 1. 1. 1998 do 31. 12. 1998 po izreku pravnomočne zamudne sodbe in od 1. 1. 1999 do 31. 12.2006 po dopolnilni sodbi revizijskega sodišča v zvezi z odločitvijo v sodbi višjega sodišča, ki je po pritožbi zoper zamudno sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke tudi v tem obsegu), ter od zneska 1.451.681,13 EUR (evrska protivrednost glavnice v znesku 347.880.867,00 SIT) od 1. 1. 2007 dalje do plačila. V izvršilnem naslovu je torej izrecno naloženo plačilo obresti od 1. 1. 1998 do 31. 12. 2006 in še od 1. 1. 2007 dalje do plačila.

15Sodišče prve stopnje ob takšnem izreku v izvršilnem naslovu tudi po mnenju višjega sodišča ni imelo podlage za omejitev teka zakonskih zamudnih obresti za čas po 1. 1. 2002, saj je v izvršilnem naslovu določno naložena obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 1998 do 31. 12. 2006 in od 1. 1. 2007 dalje, torej je izrecno naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti tudi po 1. 1. 2002.

16Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in sklep spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnica v ugovoru ni navajala drugih ugovornih razlogov kot prenehanje teka zakonskih zamudnih obresti, pri čemer izračunani višini obresti ni nasprotovala. Izrecno je potrdila, da pomeni izterjevani znesek razliko med obema pravnima stališčema strank. Višjemu sodišču se glede na ugoditev pritožbi ni treba opredeljevati do drugih pritožbenih navedb (glede uporabe določbe 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ in zatrjevanih kršitev Ustave).

17Sprememba odločitve o ugovoru je terjala tudi spremembo odločitve o stroških ugovornega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik, ki je v tem postopku uspel, je upravičen do povrnitve stroškov ugovornega postopka, v nasprotju z njim pa dolžnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče je upnikove ugovorne stroške odmerilo v skladu s priglašenimi v odgovoru na ugovor, in sicer 500 točk nagrade za postopek o ugovoru (tar. št. 27 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), povečano za 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) in za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znese 285,59 EUR. Upnik je sicer priglasil kot strošek tudi sodno takso po odmeri sodišča, vendar pa za odgovor na ugovor plačilo sodne takse ni predvideno in tudi ni bila plačana.

18Upnik, ki je s pritožbo uspel, je upravičen tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, dolžnica pa zaradi neuspeha v tem postopku sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče je v celoti ugodilo upnikovemu stroškovnemu zahtevku, saj je usklajen z določbami OT. Glede na vrednost izterjevanega zneska je upnik upravičen do povrnitve odvetniških stroškov v maksimalni višini 3.000,00 točk (glede na to, da gre za gospodarsko zadevo), povečano za 2 % za materialne stroške in za 22 % DDV, skupaj po vrednosti točke 0,459 EUR to znese 1.713,54 EUR. K temu znesku je treba prišteti še plačano sodno takso v višini 33,00 EUR po plačilnem nalogu z dne 9. 4. 2018.