VSK Sodba Cpg 66/2024

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba spremeni, tako da ugovoru zastaranja ugodi in se tožbeni zahtevek na plačilo 980,624,20 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji v znesku 7.104,79 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 4.443,24 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z vmesno sodbo o ugovoru zastaranja je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo toženčev ugovor zastaranja. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bil toženec v kazenskem postopku (v katerem je tožeča stranka priglasila premoženjskopravni zahtevek) pravnomočno oproščen in da je bila tožeča stranka glede premoženjskopravnega zahtevka napotena na pravdo. Trimesečni rok po določbi 367. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je začel teči z vročitvijo drugostopenjske sodbe tožeči stranki, to je 3.1.2023. Tožba, vložena 3.4.2023, je zato pravočasna.

2Zoper sodbo se toženec pritožuje. Vztraja pri določbi prvega odstavka 129. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), po kateri je sodba postala pravnomočna z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spis z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje, to je 23.12.2022. Zahtevek je zato zastaral.

3V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Obsežno pojasnjuje, da je edino taka razlaga ustavno skladna.

4Pritožba je utemeljena.

5Pred Okrožnim sodiščem v Kopru se je zoper toženca vodil kazenski postopek, v katerem je tožeča stranka uveljavljala premoženjskopravni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 980.624,20 EUR s pripadajočimi obrestmi. Z vložitvijo tega zahtevka je bilo zastaranje odškodninskega zahteva pretrgano. V kazenskem postopku je bil toženec pravnomočno oproščen, tožena stranka pa je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Take primere ureja 367. člen OZ. Če sodišče napoti upnika, naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku, pa vloži upnik tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil napoten na pravdo, se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvim zahtevkom (to je z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka)¹. 367. člen OZ torej ne ureja zastaranja zahtevka, ampak določa izjemo od pravila iz 366. člena OZ, po katerem velja, da zastaranje ni bilo pretrgano, če upnik s svojim zahtevkom ni uspel. Skrbni upnik, ki tožbo vloži v treh mesecih od pravnomočnosti napotitve, tako lahko glede pretrganja zastaranja doseže enak učinek kot v primeru, da bi bil dolžnik v kazenskem postopku obsojen. Taka določba po mnenju pritožbenega sodišča sama po sebi ni neustavna. Določa dovolj dolg rok, v katerem lahko upnik, ki je že sodeloval v predhodnem postopku in tam že postavil svoj zahtevek, reagira in si zagotovi, da je zastaranje pretrgano že od začetka predhodnega postopka. Ta rok začne teči od trenutka (pravnomočnost odločbe o napotitvi), ki je pri kazenskih odločbah enak za vse stranke v postopku, zato lahko na začetek teka roka vsi vnaprej računajo.

6Drži sicer, da je vedno treba upoštevati, da zamuda pri vložitvi tožbe po 367. členu OZ dejansko pomeni zastaranje zahtevka in da upnik zato ne more več priti do sodnega varstva in gre za določen poseg v njegovo ustavno pravico. Prav zato se je Ustavno sodišče sklicevalo na določbo 360. člena OZ, ki ureja zadržanje zastaranja zaradi nepremagljivih ovir. Vendar je treba upoštevati, da pri roku iz 367. člena ne gre za zastaralni rok (za katerega bi lahko veljalo zadržanje), v nobenem primeru pa ni mogoče vzpostaviti splošnega pravila, da pri kazenskih sodbah velja drugačen rok kot je zapisan v zakonu². Zakona res ni mogoče razlagati zgolj formalistično, zato je v vsakem konkretnem primeru treba upoštevati vse okoliščine zadeve in opraviti tehtanje med pomenom in namenom določb o zastaranju in o pretrganju zastaranja na eni strani in posegom v pravico do sodnega varstva na drugi strani. Po mnenju pritožbenega sodišča pa okoliščine predmetne zadeve niso take narave, da bi utemeljevale odstop od jasnega pravila 367. člena OZ in 129. člena ZKP. Tožeča stranka je bila aktivna v kazenskem postopku (vložila je celo pritožbo), na pravdo je bila napotena že v sodbi sodišča prve stopnje z dne 28.2.2022 (in ne šele z odločbo o pritožbi). V kazenskem postopku je postavila premoženjskopravni zahtevek, ki je moral biti po vsebini bolj ali manj enak odškodninski tožbi (oškodovanec mora obrazloženo navesti vse predpostavke odškodninske odgovornosti in postaviti zahtevek po višini), zaradi česar priprava tožbe ne zahteva kakšnih posebnih naporov³. Do dejanske seznanitve z oprostilno sodbo je prišlo že po desetih dneh, kar ni bistveno vplivalo na možnost pravočasne vložitve tožbe in torej ni šlo za položaj, ko bi bil razkorak med datumom pravnomočnosti in datumom dejanske seznanitve s sodbo tako velik, da bi praktično onemogočal pravočasno vložitev tožbe in da ne bi bil že pojmovno vključen v določbo 367. člena OZ. Pravila so bila za vse stranke pravnega razmerja znana vnaprej. Tožeča stranka je relativno velika družba, ki razpolaga z ustreznim aparatom, poleg tega pa ima še strokovno pomoč odvetniške družbe. Kakšnih drugih konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale drugačno odločitev, pa tožeča stranka ni navedla. Določba 367. člena OZ zato ob opisanih okoliščinah primera ne pomeni nedopustnega posega v njeno pravico do sodnega varstva.

7Določba 367. člena OZ je jasna in govori o pravnomočnosti. Zoper oprostilno sodbo (s katero je bila tožeča stranka napotena na pravdo) je bila vložena pritožba. Kdaj v takem primeru postane kazenska sodba pravnomočna, določa prvi odstavek 129. člena ZKP. Če je bila zoper sodbo vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje. To je bilo 23.12.2022, kar pomeni, da bi morala tožeča stranka tožbo vložiti najkasneje 23.3.2023, da bi lahko šteli, da je zastaranje še naprej pretrgano. Ker je bila predmetna tožba vložena 3.4.2023, torej po več kot treh mesecih od pravnomočnosti odločbe o napotitvi na pravdo, velja, da zastaranje z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka ni bilo pretrgano. Zastaralni rok je začel teči že najmanj v letu 2009, kar pomeni, da je zahtevek zastaran in zato neutemeljen.

8Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi ugodilo in izpodbijano odločbo spremenilo (358. člen ZPP), tako da je ugovoru zastaranja ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na spremembo odločitve je bilo treba odmeriti tudi pravdne stroške tožene stranke, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka. Ob upoštevanju priglašenega stroškovnika znašajo potrebni stroški tožene stranke v postopku na prvi stopnji 7.104,79 EUR (sestava odgovora na tožbo⁴ ter zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve).

9Toženec je s pritožbo uspel, zato mu mora nasprotna stranka povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 4.443,24 EUR.

¹ Pri tem zadošča, da je bil premoženjskopravni zahtevek vložen do zaključka glavne obravnave v kazenskem postopku pred sodiščem prve stopnje, ne glede na to, ali je do takrat že potekel zastaralni rok po 352. členu OZ.
² In ki je enak tudi za toženca, zato lahko nanj računa.
³ Ko je tožba enkrat vložena, lahko stranka dopolnjuje svoje navedbe in dokazne predloge najmanj do prvega naroka v zadevi. Tudi v primeru, da tožba ni sposobna za obravnavo, pa mora sodišče tožnika pozvati na dopolnitev in mu postaviti dodaten rok.
⁴ Tožena stranka je sicer priglasila tudi stroške sestave prve pripravljalne vloge, vendar te v spisu ni, zato je zahtevek v tem delu neutemeljen.