VSL sodba II Cpg 258/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 210,68 EUR stroškov odgovora na pritožbo v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

:

Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010 o prenosu pristojnosti, izdanega na podlagi 105. a člena in 1. odst. 60. člena ZS, je o zadevi v pritožbenem postopku odločalo Višje sodišče v Ljubljani.

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 32757/2008, z dne 9.6.2008 v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je še naložilo povračilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 807,64 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Res je sicer prišlo v izreku sodbe do očitne pisne napake v delu, ko je prvostopenjsko sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi v delu, v katerem je bilo tožeči stranki naloženo plačilo. S sklepom o izvršbi tožeči stranki ni bilo naloženo plačilo. Vendar gre za očitno pisno pomoto, kot ugotavlja sicer v pritožbi tudi pritožnica, ki pa jo je mogoče skladno s 1. odst. 328. člena ZPP popraviti kadarkoli.

Pritožnica pa neutemeljeno uveljavlja za terjatvi po računih 185-07 in 269-07 zastaranje, ker naj bi šlo za mesečno plačilo terjatev, za katere velja enoletni zastaralni rok. Z navedenima računoma je tožeča stranka terjala plačilo najema oglasnega prostora. Po 351. členu OZ pa terjatev zakupnine (najema), ne glede na to, ali se plačuje občasno ali v enkratnem skupnem znesku, zastara v treh letih. Navedena specialna določba OZ, torej izključuje določbe OZ o enoletnem zastaranju določenih terjatev.

V preostalem delu tožena stranka izpodbija dokazno oceno izvedenih dokazov prvostopenjskega sodišča in s tem ugotovljeno dejansko stanje o dogovoru pravdnih strank glede obveznosti tožene stranke iz najemne pogodbe in aneksa št. 1. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa v pritožbi v sporu majhne vrednosti po 1. odst. 458. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče je bilo zato vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ki pa je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Neutemeljen je v zvezi z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča tudi pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni dokazno ocenilo toženkinih pisnih zavrnitev računov tožeče stranke, saj iz razlogov sodbe implicitno glede na presojo izpovedbe tožene stranke izhaja presoja sodišča, da zavrnitve računov niso bile utemeljene. Prvostopenjsko sodišče zato ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer 375 točk nagrade pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV, torej 210,68 EUR.