VSM Sodba I Cp 278/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za poznejšo sodbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo (sicer napačno poimenovano kot vmesno sodbo) ugotovilo ničnost kreditne pogodbe št. 118682/6 z dne 28. 9. 2005 (v nadaljevanju kreditna pogodba), sklenjene med toženo stranko (v nadaljevanju toženko) in tožečo stranko (v nadaljevanju tožnikom), kot izhaja iz I. točke izreka. Odločanje o višini zahtevka in stroških postopka si je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2Zoper citirano sodbo vlaga pravočasno pritožbo toženka. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da oba tožbena zahtevka v celoti zavrne kot neutemeljena, tožniku pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov za zavrnitev ključnih argumentov toženke glede ugovora zastaranja dajatvenega zahtevka, zaradi česar je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako je v tem delu sodba materialnopravno zmotna. Toženka je namreč zatrjevala, da je zastaranje začelo teči že leta 2015, ko se je obsežno poročalo o zadevni tematiki in so se izvajale obsežne kampanje o ozaveščanju kreditojemalcev v švicarskih frankih (CHF). V vsakem primeru je zastaranje pričelo teči najkasneje v letu 2017, ko je bila izdana prva pravnomočna sodba glede ničnosti. Stališče sodišča, da je začetek zastaranja odvisen od pravnomočne ugotovitve pogodbe za nično, je očitno napačno. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do bistvenih argumentov toženke o prepovedi retroaktivne uporabe pravnega standarda pojasnilne dolžnosti, saj je sodišče vso presojo izpolnitve pravnega standarda pojasnilne dolžnosti v okviru sklepanja kreditne pogodbe iz leta 2005 opravilo izključno glede na sodno prakso, ki se je vzpostavila šele po letu 2017. Pričakovanega standarda strokovnosti v okviru presoje izpolnitve pojasnilne dolžnosti namreč ni mogoče napolnjevati za nazaj s standardi, ki v času sklepanja pogodbe niso obstajali. Zmotno se tožnik v tožbi sklicuje ne zadevo Paribas (sodba Sodišča EU v zadevi C-609/19). Nadalje navaja, da je tožnika pri sklepanju kreditne pogodbe ustrezno opozorila na valutno tveganje. Kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka je bančna referentka F. F. tožniku večkrat povedala, da je mesečna anuiteta kredita odvisna od gibanja tečaja EUR napram CHF, ki se lahko spreminja, skače, in je sklepala, da je tožnik to tudi razumel. Poleg tega bančna referentka ni nikoli dajala zagotovil, da gre za kakorkoli varen kredit. Navedenega pa sodišče prve stopnje pri presoji izpolnitve pojasnilne dolžnosti niti ne omeni in napačno sledi zgolj izpovedbi tožnika. Sodišče prve stopnje je očitno zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede samih posledic (domnevno) neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti, saj je kar avtomatično zaključilo, da je zaradi tega podana tudi ničnost celotne kreditne pogodbe. Ker kreditna pogodba ni nična, je posledično neutemeljen tudi dajatveni (kondikcijski) zahtevek tožnika. Sodišče tudi nikjer ni pojasnilo, zakaj šteje, da je kondikcijski zahtevek utemeljen (po temelju). Tudi, če se ne upošteva ugovor zastaranja, je toženka prerekala dajatveni zahtevek v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti tudi po temelju. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožnik se je v odgovoru na pritožbo zavzemal za njeno zavrnitev in priglasil stroške postopka s pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da pa je sodišče prve stopnje zagrešilo nekatere pritožbeno uveljavljane kršitve določb postopka, ki pa niso vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

7V predmetni zadevi je tožnik s tožbo uveljavljal ničnost potrošniške kreditne pogodbe z dne 28. 9. 2005 za kredit v tuji valuti (CHF). Ničnost je utemeljeval s sklicevanjem na kršitve pojasnilne dolžnosti banke (toženke) glede valutnega tveganja, zaradi česar naj bi toženka kršila načelo vestnosti in poštenja. Prav tako je zatrjeval, da je bilo vzpostavljeno znatno neravnotežje pogodbenih strank in tudi, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od pričakovanega. Postavil je tudi vrnitveni zahtevek v končni višini 35.653,62 EUR¹ z zakonskim zamudnimi obrestmi. S pritožbo toženka izpodbija odločitev o ničnosti sporne pogodbe in odločitev, da bo o kondikcijskem zahtevku odločeno s končno odločbo.

Glede procesnih graj

8Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,² oziroma da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij, kajti tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi protislovnimi pravnimi stališči je lahko razumljiva.³ Sodbo sodišča prve stopnje pa je mogoče preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje navedlo pravno podlago za sprejem svoje odločitve (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in kot nosilen razlog za ničnost sporne kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF štelo pomanjkljivo opravljeno pojasnilno dolžnost toženke, ki tožniku ni razkrila ključnih podatkov, na podlagi katerih bi lahko dejansko razumel valutno tveganje, zaradi česar dejansko ni imel možnosti sprejeti preudarne odločitve o najemu kredita v CHF (15. do 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je štelo, da toženka s tem, ko ni ustrezno opravila pojasnilne dolžnosti, ni ravnala v dobri veri, zaradi česar se je vzpostavilo znatno neravnovesje med pogodbenima strankama in je kreditna pogodba z valutno klavzulo na podlagi prve alineje prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov⁴ (v nadaljevanju ZVPot) nična (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče druge stopnje toženkine očitke o tem, da sodba nima razlogov, na katerih temelji, in se ne da preizkusiti, zato zavrača kot neutemeljene.

9Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb toženke o prepovedani retroaktivni uporabi pravnega standarda pojasnilne dolžnosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč lahko gre pri tovrstnem očitku zgolj za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev pravice do izjave). Vendar tudi omenjena kršitev ni podana, ker je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je uporabilo materialnopravna določila, ki so veljala v času sklepanja sporne kreditne pogodbe (10. točka obrazložitve), ter razlago navedenih materialnopravnih določb, ki so jo podala Vrhovno in Ustavno sodišče RS ter Sodišče EU (v nadaljevanju SEU), pri čemer je pojasnilo, da so odločbe Ustavnega sodišča obvezne in da zavezujejo tudi nosilni razlogi odločitve, ne le izrek (11. do 13. točka obrazložitve), nato pa navedena materialnopravna izhodišča uporabilo na okoliščinah predmetne zadeve (14. do 19. točka obrazložitve). S tem je sodišče prve stopnje po oceni sodišča druge stopnje podalo zadostne razloge glede svoje odločitve, zlasti glede razlage standarda pojasnilne dolžnosti, s čimer je posredno odgovorilo na ugovor toženke glede retroaktivne uporabe zakona. Pa tudi sicer so pritožbeni očitki o retroaktivni uporabi zakona neutemeljeni, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

10Prav tako je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na zadevo Višjega sodišča v Ljubljani (sodba II Cp 208/2024 z dne 24. 7. 2024) podalo razloge (čeprav napačne, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), zakaj je ugovor zastaranja neutemeljen (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke v zvezi z ugovorom zastaranja.⁵

11Pritrditi pa je pritožbenim navedbam, da kljub izdani (vmesni) sodbi, slednje še ne pomeni, da je kondikcijski (dajatveni) zahtevek utemeljen. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da gre v predmetni zadevi, ko je tožnik s tožbo postavil ugotovitveni zahtevek glede ničnosti kreditne pogodbe in dajatveni zahtevek glede vračila zneska, ki je bil neupravičeno plačan na podlagi navedene kreditne pogodbe, dejansko za dva različna zahtevka (ki sta sicer v razmerju prejudicialnosti, saj je kondikcijski zahtevek posledica ničnosti) in da je bilo odločeno le o enem, zato gre v tem primeru za delno, ne pa za vmesno sodbo. Vendar napačno poimenovanje sodbe ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti prvega (prejudicialnega) tožbenega zahtevka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. V skladu z določbo prvega odstavka 314. člena ZPP namreč sodišče izda delno sodbo v primerih, ko so od več tožbenih zahtevkov zaradi pripoznave ali na podlagi obravnavanja, samo nekateri od njih zreli za končno odločbo, ali je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo. V tem primeru sodišče glede zrelih zahtevkov oziroma dela zahtevka konča obravnavo in izda delno sodbo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje odločilo le o ugotovitvenem zahtevku glede ničnosti pogodbe,⁶ ne pa o vrnitvenem (kondikcijskem zahtevku), zato gre za delno, ne pa za vmesno sodbo.

12Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo odločilo tudi o utemeljenosti dajatvenega zahtevka. Pri tem se je sklicevala na 315.a člen ZPP, ki določa, da lahko sodišče z vmesno sodbo odloči o neutemeljenosti ugovora zastaranja. Vendar iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo na podlagi 315.a člena ZPP. Kot pojasnjeno zgoraj, je sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo, ki jo je zgolj napačno poimenovalo kot vmesna sodba; ugovor zastaranja pa je presojalo zgolj v smislu povezanosti ugotovitvenega in kondikcijskega zahtevka oziroma pravnega interesa glede presoje utemeljenosti ugotovitvenega zahtevka.

Materialnopravna izhodišča

13Tožnik v predmetni zadevi uveljavlja ničnost sporne potrošniške kreditne pogodbe iz razloga kršitve pojasnilne dolžnosti in vzpostavitve znatnega neravnotežja, prav tako iz razloga, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od pričakovanega, zato je treba uporabiti materialnopravne predpise in stališča sodne prakse, ki jih je Vrhovno sodišče RS nazorno strnilo v 22. do 26. točki obrazložitve sklepa II Ips 62/2023 z dne 20. 3. 2024, kot bo predstavljeno v nadaljevanju.

14Vrhovno sodišče je v sodbah II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, ki jim je nato sledilo še v zadevah II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023 ter v zadevi II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, glede na novejšo sodno prakso Sodišča EU (v nadaljevanju SEU)⁷ ter Ustavnega sodišča odstopilo od svoje dotedanje sodne prakse,⁸ ter izoblikovalo nova izhodišča za odločanje v zadevah, v katerih je bil bistven odgovor na vprašanje, ali je banka kot ponudnica kreditov v tuji valuti ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. V prvih dveh navedenih zadevah je Vrhovno sodišče svoje strožje stališče glede pojasnilne dolžnosti obširno argumentiralo, kar je mogoče povzeti v naslednjih alinejah:

- Razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, so določeni alternativno⁹. To pomeni, da za ničnost zadošča, če je podan že en sam razlog. Res pa je, da je pogoj dobre vere neločljiv del preostalih treh razlogov, zato pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi pri tem ugotavljali obseg danih pojasnil ponudnika (glej 45. točko sodbe II Ips 8/2022). Pojasnilna dolžnost je sestavni del načela vestnosti in poštenja.

- Za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča splošno opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer.

- Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke, upoštevaje pri tem kontekst konkretnih pogodbenih bremen v potrošnikovem življenju.

- Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

- Po evropskem pravu se tudi domneva, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice posameznikov, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.

Dejanske ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje

15Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- tožnik kot kreditojemalec je s toženko sklenil kreditno pogodbo št. 118682/6 z dne 28. 9. 2005, katere predmet je bil kredit z valutno klavzulo (CHF) v višini 5.000.000,00 SIT (takrat 20.875,95 EUR) z dobo vračanja 20 let (240 mesečnih anuitet), namenjen za obnovo stanovanja,

- višina anuitete je na dan sklenitve pogodbe znašala 30.152,00 SIT, obrestna mera je znašala 6-mesečni LIBOR, povečana za 3,25 % in je bila spremenljiva,

- toženka je tožniku podala zgolj splošna obvestila o značilnostih kredita vezanega na CHF, in sicer da je višina obroka odvisna od gibanja tečaja CHF, zato lahko pride do spremembe mesečne anuitete, ne pa dodatnih podrobnejših pojasnil o načinu delovanja valutne klavzule, zato slednji ni mogel sprejeti poučene in preudarne odločitve o najemu kredita v CHF.

- v obdobju od odobritve kredita do 11. 12. 2023 je tožnik plačal anuitete v skupni višini 51.665,40 EUR oziroma 54.510,87 EUR, še vedno pa toženki dolguje (v času obravnave pred sodiščem prve stopnje) 3.708,07 EUR.

16Na navedeni dejanski podlagi je sodišče prve stopnje presodilo, da toženka ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti, zato tožnik pri sklepanju kreditne pogodbe ni imel zadostnih informacij in je ostal v informacijsko podrejenem položaju ter ni mogel sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditnih pogodb, vezanih na tujo valuto švicarski frank (15. do 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). S tem ko toženka ni ravnala v dobri veri, je med pogodbenima strankama vzpostavila znatno neravnotežje, zaradi česar valutna klavzula, vsebovana v kreditni pogodbi, predstavlja nepošteni pogoj v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vse to je imelo za posledico ničnost celotne kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogoja vezanosti na tujo valuto CHF (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Glede pritožbene graje zmotne ugotovitve dejanskega stanja

17Toženka graja dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da se tožnik glede na prejete informacije s strani bančne uslužbenke ni zavedal, da se lahko tečaj znatno spremeni oziroma, da je povzetek izpovedbe bančne referentke s strani sodišča selektiven in napačen. Pritožbenemu sodišču se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le-ta razumna in življenjsko prepričljiva ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je do dejanskih ugotovitev, ki so pritožbeno sporne, prišlo na podlagi zaslišanja prič (bančnih uslužbenk) F. F. in K. K. ter na podlagi zaslišanja tožnika kot stranke, ki jih je v povzelo, nato pa pojasnilo, da jim je sledilo, ker sta obe zaslišani priči izpovedovali smiselno enako, njuni izpovedbi pa je v svojem zaslišanju potrdil tudi tožnik (14. in 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

18Tega prepričljivega prvostopenjskega zaključka ne morejo omajati pritožbena izvajanja, da je bančna uslužbenka F. F., ki je neposredno s tožnikom sodelovala pri sklepanju kreditne pogodbe, izpovedala, da je tožniku pojasnila, da lahko mesečna anuiteta kredita skače in da je odvisna od gibanja tečaja EUR napram CHF in da je utemeljeno sklepala, da je tožnik to tudi razumel in da ni dajala nobenih zagotovil, da gre za varen kredit. Sodišče druge stopnje po vpogledu v prepis zvočnega posnetka zaslišanja navedene priče (l. št. 127 do 129) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno po vsebini povzelo izpovedbo navedene priče, in sicer da so bile tožniku pred sklenitvijo pogodbe predstavljene vse oblike kreditiranja, kakšne so bile razlike, obrestnem mere, kakšen je obrok, niso pa bile podane informacije o tem, kakšna so tveganja kredita v CHF. Izpovedala je namreč, da tožnika posebej o tveganjih ni poučevala, da pa mu je povedala, da je "švicar" vezan na tečaje, na kar banka nima vpliva. Dodati je, da sodišče ni dolžno v celoti v obrazložitev sodbe prepisovati celotne izpovedbe priče, pomembno je, da povzame bistvo izpovedbe.

Glede pojasnilne dolžnosti

19Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju presojalo materialnopravni vidik ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti. Pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer pravilno navajalo, da morajo biti pojasnila glede valutnega tveganja takšna, da se bo povprečen potrošnik zavedal dejanskega obsega valutnega tveganja, zlasti tveganja, da se znatno spremenijo valutni tečaji, zaradi česar bi se v primeru velikega depreciacije domače valute njegove obveznosti tako povečale, da bi jih morda težko nosil. Vendar pri presoji okoliščin konkretnega primera (15. in 18. točka obrazložitve) sodišče prve stopnje ni izhajalo iz standarda povprečnega potrošnika, temveč iz standarda konkretnega potrošnika (tožnika), saj je štelo, da iz izpovedbe priče F. F. (bančne uslužbenke) ne izhaja, da bi toženka dala tožniku toliko informacije o valutnem tveganju, da bi se dejansko lahko zavedal vseh tveganj, ki lahko v bodoče znatno vplivajo na njegov finančni položaj, zaradi česar je neizpolnjena pojasnilna dolžnost vzpostavila znatno neravnotežje med strankama, kar pomeni, da gre za nepošten pogodbeni pogoj v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot.

20Naveden zaključek sodišča prve stopnje je materialno napačen, in sicer iz dveh razlogov. Prvič iz razloga, ker je pojem potrošnika avtonomen pravni pojem prava EU, zato je nacionalno sodišče vezano na razlago, ki jo je glede pojma potrošnika podalo Sodišče EU (v nadaljevanju SEU). Iz sodne prakse SEU pa izhaja, da je pojem potrošnika objektiven (gre za standard normalno obveščenega ter razumno pozornega in preudarnega povprečnega potrošnika), temu pojmu pa ne ustrezata niti potrošnik, ki je manj poučen od povprečnega potrošnika, niti potrošnik, ki je bolj poučen od povprečnega potrošnika.¹⁰ Posledično je tudi intenziteta pojasnilne dolžnosti banke vezana na standard povprečnega potrošnika in ni drugačna, četudi bi potrošnik imel ali nižji višji nivo strokovnega znanja.¹¹ Zato je v obravnavani zadevi pri presoji pojasnilne dolžnosti pravno nepomembno, ali je tožnik, ki je po poklicu gradbeni delavec (asfalter), razumel vsa tveganja, katerim je bil z valutno klavzulo izpostavljen (takšno zmotno stališče je zavzelo stališče prve stopnje v 15. in 18. točki obrazložitve), temveč je pomembno zgolj, ali bi se glede na dana pojasnila s strani bančne uslužbenke povprečen potrošnik lahko zavedal dejanskega obsega valutnega tveganja, ki ga prevzema.

21Sodišče druge stopnje nadalje pojasnjuje, da so tudi merila pojasnilne dolžnosti avtonomen pravni standard evropskega potrošniškega prava, zato je treba v okviru metode skladne razlage (angl. consistent interpretation) pri razlagi nacionalnih določb, s katerimi je direktiva implementirana v nacionalni pravni red, upoštevati tolmačenje direktiv, ki ga je podalo SEU (t.i. posredni učinek direktiv, angl. indirect effect).¹² Le-to pa je poudarilo, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati zadostna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.¹³ Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma valutnega razmerja tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.¹⁴ Navedeno velja tudi v primeru, če je potrošnik zaposlen pri banki in ima ustrezno znanje s področja kreditne pogodbe v tuji valuti, ki jo sklepa,¹⁵ saj je pojem potrošnika objektiven (standard normalno obveščenega ter razumno pozornega in preudarnega povprečnega potrošnika), temu pojmu pa ne ustrezata niti potrošnik, ki je manj poučen od povprečnega potrošnika, niti potrošnik, ki je bolj poučen od povprečnega potrošnika.¹⁶ Skrbnost tožene stranke pri podajanju pojasnilne dolžnosti treba presojati kot profesionalno skrbnost.¹⁷

22Po oceni sodišča druge stopnja pa v obravnavanem primeru dana splošna pojasnila o značilnostih kredita vezanega na CHF, in sicer da je višina obroka odvisna od gibanja tečaja CHF, zato lahko pride do spremembe mesečne anuitete, ne zadoščajo za zaključek, da je banka podala takšna pojasnila, na podlagi katerih bi razumno pozoren in preudaren povprečen potrošnik zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice valutne klavzule na njegov premoženjski položaj.¹⁸ Zaradi nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti je po oceni pritožbenega sodišča toženka (banka) ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, saj ni v zadostni meri upoštevala interesov nasprotne stranke (tožnika), zlasti z ozirom na to, da se je tekom izpolnjevanja kreditne pogodbe tožnikova obveznost bistveno povečala (kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju).

23Ni pa banka (toženka) ravnala v nasprotju s 1. alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da v skladu z judikaturo Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, sicer drži, da lahko nezadostno izpolnjena pojasnilna dolžnost povzroči znatno neravnotežje med strankama v smislu 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Vendar je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 8/2022 poudarilo, da to velja "praviloma", ne pa vedno (zato ne gre za avtomatizem), in da je vse odvisno od okoliščin obravnavanega primera.¹⁹ Zato je pritrditi pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je zaradi nezadostno izpolnjene pojasnilne dolžnosti pogodbeni pogoj nepošten po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Ob tem ni upoštevalo, da v predmetni zadevi kredit ni bil zavarovan s hipoteko ali drugim zavarovanjem, zato je bila toženka (banka) v precejšni meri izpostavljena kreditnemu tveganju (t.j. tveganju, da tožnik kot kreditodajalec kredita morda ne bo odplačal in ga ne bo mogoče učinkovito izterjati). To pomeni, da sta bili znatnemu tveganju izpostavljeni obe pogodbeni stranki, in sicer tožnik znatnemu valutnemu tveganju, toženka pa znatnemu kreditnemu tveganju. Glede na to, da je treba pogodbene pogoje razlagati v povezavi z drugimi pogoji v isti pogodbi ali v drugi pogodbi med istima strankama in ob upoštevanju narave blaga oziroma storitev in vseh drugih okoliščin v zvezi s sklenitvijo pogodbe (drugi odstavek 24. člena ZVPot), ne pa izolirano, ni mogoče govoriti o tem, da je bilo z vključitvijo valutne klavzule vzpostavljeno znatno neravnotežje med strankama, saj sta bili obe stranki izpostavljeni znatnim tveganjem.

24Kljub sicer deloma napačni uporabi materialnega prava, pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ugotovljena dejstva glede neustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti namreč pomenijo ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, kot že pojasnjeno zgoraj. Toženka tudi ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na stališča v sklepu VSRS II Ips 137/2018 z dne 25. 10.2018, v skladu s katerimi neustrezno opravljena pojasnilna dolžnost nima za sankcijo ničnosti, saj gre za sodno prakso VSRS, ki je bila v novejših judikaturi VSRS presežena.²⁰

25Sodišče druge stopnje še pripominja, da je poleg tega po njegovi oceni na podlagi ugotovljenih dejstev v predmetni zadevi in glede na trditve tožnika podan tudi zakonski dejanski stan iz 3. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot (navedene predpostavke so naštete alternativno). Tožnik je kot kreditojemalec dne 28. 9. 2005 najel kredit v CHF za obnovo stanovanja v višini 5.000.000,00 SIT (20.875,95 EUR) z dobo vračanja 240 mesecev (20 let), višina mesečne anuitete je na dan sklenitve pogodbe znašala 30.152,00 SIT (125,82 EUR), do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, ko je bila spremenjena tožba, je tožnik že odplačal banki na račun kredita znesek 54.510,87 EUR. Če bi anuiteta in ročnost kredita ostala vso dobo odplačevanja kredita nespremenjena, bi tožnik skupno odplačal banki (toženki) 30.196,80 EUR. To pomeni, da je tožnik toženki že ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje odplačal za 80,51 % višji znesek, kot bi ji, če bi ostali ročnost kredita in višina anuitet ves čas nespremenjeni. To pa je razmerje, za katerega je mogoče reči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval (toženec po pogodbi tudi ni imel možnosti konverzije). Zato je nepoštenost pogoja in posledično ničnost celotne pogodbe podana tudi iz tega razloga.²¹

Glede očitka o retroaktivni uporabi zakonskih določb

26Neutemeljeni so pritožbeni očitki o retroaktivni uporabi določb ZVPot oziroma o retroaktivni razlagi standarda pojasnilne dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na to vprašanje nedavno že odgovorilo VS RS v sodbi II Ips 24/2025 z dne 18.06.2025, svoje stališče pa potrdilo in nadgradilo v sodbi II Ips 35/2025 z dne 1.10.2025, in tosmerne očitke zavrnilo. Zavzelo je stališče, da pri razvoju in nadgradnji stališč v sodni praksi ne gre za retroaktivno uporabo ZVPot, ki je začel veljati že leta 1998, če sodišča le napolnijo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, moral ravnati dober strokovnjak. SEU, Ustavno in Vrhovno sodišče so v odločbah nadgrajevala in opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Prav tako je še izpostavljeno, da so sodbe SEU o predhodnih vprašanjih glede razlage prava EU kot del primarnega prava EU zavezujoče ne le za nacionalno sodišče države v zadevi, ki je postavilo predhodno vprašanje, temveč (praviloma) z učinkom ex tunc (za nazaj), od začetka veljave razlaganega pravnega pravila za vsa nacionalna sodišča (in druge državne organe), ki odločajo v vsebinsko podobnih primerih. SEU je ravno zaradi zagotavljanja učinkovitega varstva določilo, da se njegove razlage uporabljajo ex tunc, saj so sodbe razlagalne odločbe že obstoječega pravnega akta in ne nov normativni akt. Tudi Ustavno sodišče retroaktivnosti meril SEU, ki se nanašajo na čas po sklenitvah kreditnih pogodb, ni prepoznalo.²²

27Z navedenimi stališči Vrhovnega sodišča se pritožbeno sodišče strinja in dodaja, da se je Vrhovno sodišče v prelomni sodbi VS RS II Ips 8/2022 na sodbo SEU v zadevi BNP Paribas glede uporabe standarda pojasnilne dolžnosti ni oprlo neposredno na Direktivo oziroma stališča SEU v zadevi BNP Paribas, temveč se je na navedeno sodbo SEU sklicevalo zgolj v okviru metode skladne razlage (angl. consistent interpretation). Pri tem Vrhovno sodišč svoje odločitve ni oprlo izključno na skladno razlago oziroma na stališča SEU v zadevi BNP Paribas, temveč je z uporabo metod razlage nacionalnega prava uporabilo tisto razlago standarda pojasnilne dolžnosti ter s tem povezanega vprašanja dobre vere oziroma vestnosti in poštenja iz 24. člena ZVPot, ki se je najbolj prilega tolmačenju SEU v zadevi BNP Paribas in ciljem Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 (v nadaljevanju Direktiva).²³

28Tolmačenja Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 8/2022 so v vmesnem času postala del ustaljene sodne prakse,²⁴ stališča ustaljene sodne prakse pa je sodišče prve stopnje na podlagi 22. člena Ustave (enakost pred zakonom) dolžno upoštevati,. Razen če obrazloženo odstopi od njih (česar pa v obravnavani zadevi ni storilo). V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na v času sklenitve sporne kreditne pogodbe veljavne določbe Zakona o potrošniških kreditih in ZVPot ter ustaljena stališča novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki jih je razlagalo tako, da se prilegajo ciljem Direktive in tolmačenjem Direktive, ki jih je v svojih sodbah podalo SEU. V tem kontekstu se je sodišče prve stopnje pravilno tudi med drugim preko zadeve II Ips 8/2022 (v okviru skladne razlage) sklicevalo na zadevo BNP Paribas v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s presojo dolžne skrbnosti pri pojasnilu o tveganjih, ki se lahko realizirajo v primeru velikega znižanja vrednosti valute. Pritožbeni očitki o retroaktivni uporabi zakonskih določb so torej neutemeljeni.

Glede očitka o neuporabljivosti sodbe SEU v zadevi BNP Paribas

29Tožnik v pritožbi navaja, da sodbe SEU v zadevi BNP Paribas ni primerljiva z obravnavano zadevo, zaradi česar ni uporabljiva. Pritožbeno sodišče je že v zgornjih odstavkih obrazložilo, da sodišče prve stopnje ni neposredno uporabilo niti določb Direktive niti tolmačenja, ki ga je podalo SEU v sodbi v zadevi BNP Paribas, temveč se je pri presoji standarda ustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti oprlo na določbo nacionalnega prava (24. člena ZVPot) in razlago navedene določbe, kot jo je podalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 8/2022, ki se je pri tem zgolj v okviru skladne razlage sklicevalo tudi na tolmačenje, kot ga je podalo SEU v zadevi BNP Paribas. To pomeni, da je Vrhovno sodišče v navedeni zadevi tolmačilo nacionalno pravo z metodami razlage v pravu, ki se uporabljajo v nacionalnem pravu, in dalo prednost tisti razlagi nacionalnih pravil, ki se najbolj prilega ciljem Direktive, kot so tolmačeni v sodbi SEU v zadevi BNP Paribas. Glede na navedeno in glede na to, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje sledilo razlagi nacionalnega prava, ki jo je v zadevi II Ips 8/2022 podalo Vrhovno sodišče, je nepomembno, ali je v zadevi BNP Paribas šlo za neprimerljiv produkt (t.i. Helmet Immo kredite), saj se sodišče prve stopnje na navedeno sodbo SEU sploh ni neposredno oprlo. Pritožba pa očitno polemizira z naziranjem Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 8/2022, ki je izhajalo iz podmene, da je dejansko stanje v zadevi BNP Paribas primerljivo s problematiko potrošniških kreditov v CHF, s čemer se pritožbeno sodišče strinja.

Glede ugovora zastaranja

30Tožena stranka v pritožbi graja materialnopravne zaključke sodišče prve stopnje, da vrnitveni zahtevek ni zastaral. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje o zastaranju zaradi pavšalnega sklicevanja na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani (II Cp 208/2024 z dne 24. 7. 2024), da zastaranje prične teči šele, ko je v sodnem postopku pravnomočno ugotovljena ničnost potrošniške pogodbe, neobrazložena in tudi sicer napačna. Po njenem mnenju je zastaranje pričelo teči leta 2015, ko je prišlo do večje depreciacije EUR napram CHF oziroma najkasneje v letu 2017, ko je bila izdana prva sodba glede ničnosti kreditnih pogodb v CHF (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1218/2017 z dne 20. 12. 2017) in ko je SEU izdalo sodbo v zadevi C-186/16 (zadeva Andriciuc) z dne 20. 9. 2017.

31Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so zaključki sodišča prve stopnje deloma napačni. Vsekakor drži, da zastaranje v predmetni zadevi ne teče že od leta 2015 oziroma 2017, kot je v pritožbi navajala tožena stranka. Vendar pa se ni mogoče strinjati s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi zastaranje pričelo teči šele s pravnomočnostjo odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. V kolikor bi bil začetek teka zastaralnega roka vezan na pravnomočno ugotovitev ničnosti pogodbe, bi lahko bilo zastaranje zadržano v neskončnost ter ne bi bilo upoštevano, da tudi upnika zavezuje načelo skrbnosti ravnanja.²⁵

32Pri začetku teka zastaralnega roka (336. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ)²⁶ je potrebno upoštevati merila iz sodne prakse SEU, ki jih je povzelo VSRS v odločbi II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in kasneje še v II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021. VSRS se je v zvezi z razlago teka zastaralnih rokov pri kondikcijskem zahtevku vsled ničnosti pogodbe spraševalo, ali je začetek teka zastaralnega roka vezana na objektivni kriterij, po katerem začne zastaranje kondikcijskih zahtevkov pričeti teči že v trenutku, ko je opravljena izpolnitev obveznosti iz nične pogodbe, ali morda na t.i. relativni kriterij, v skladu s katerim je za začetek teka zastaranja odločilen trenutek, ko se tožnik ob ustrezni skrbnosti lahko seznani z dejstvi, ki utemeljujejo ničnost pravnega posla in prikrajšanja. Vrhovno sodišče je s sklicevanjem na možnost učinkovitega uveljavljanja sodnega varstva dalo prednost relativnemu kriteriju. Pri tem se je pri presoji kondikcijskih zahtevkov iz naslova potrošniških pogodb v okviru t.i. skladne razlage (angl. consistent interpretation) tudi oprlo na sodno prakso SEU,²⁷ po katerem mora sodišče upoštevati možnost, da potrošniki morda ne vedo, da je pogoj v pogodbi nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive, zato je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem.

33V dosedanji razlagi SEU je bilo sprejeto, da zastaranje ne more pričeti teči, če potrošnik ni vedel oziroma razumno ni mogel vedeti za nepoštenost tega pogoja. Takšna razlaga sodišča druge stopnje temelji na analizi odločb SEU, v katerih so bile sprejete razlage, da zastaranje ne more pričeti teči:

- od dneva neupravičene obogatitve, torej ne od dneva, ko je bila sklenjena pogodba (C-224/19 in C-259/19 z dne 16.7.2020); ne od dneva izpolnitve pogodbe (C-698/18 in C-699/18 z dne 9.7.2020); ne od plačila anuitet med trajanjem pogodbe (C-485/19 z dne 22.4.2021);

- od dneva (dnevov) ko je nacionalno Vrhovno sodišče v podobnih zadevah odločilo o ničnosti pravnega posla (C-561/21 z dne 25.4.2024);

- od dneva (dnevov), ko je SEU potrdilo, da so zastaralni roki skladni s pravom EU, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (C-561/21 z dne 25.4.2024).

34Glede na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki se je spremenila šele s sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (le tej so sledili sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, sodba in sklep II Ips 49/2023 ter sodba in sklep II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023 ter sklep II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023), in glede na uporabo t.i. relativnega kriterija pri začetku teka zastaralnega roka, se po mnenju sodišča druge stopnje tožnik pred letom 2023 ni mogel seznaniti s pravno oceno o dolžni intenziteti pojasnilne dolžnosti in o (morebitni) ničnosti kreditne pogodbe. Zato je zastaranje lahko začelo teči šele leta 2023, ne pa že v letu 2015 ali 2017, kot se zavzema toženka. Sodna praksa glede uveljavljanja ničnostnih zahtevkov se je ustalila šele v letu 2023 oziroma 2024, zato tožnik ob ustrezni skrbnosti vrnitvenega zahtevka ni mogel uveljavljati prej.²⁸ Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da vrnitveni zahtevek, postavljen v tožbi, vloženi dne 23. 5. 2024, glede na okoliščine konkretne zadeve, ko velja petletni zastaralni rok, ni mogel zastarati,²⁹ nasprotna pritožbena zatrjevanja pa so neutemeljena.

Odločitev

35Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem se je opredelilo zgolj do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP).

36V skladu s 164. členom ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno sodbo .

¹ Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2024 spremenil tožbo tako, da je tožbeni zahtevek glede plačila povečal zaradi plačanih obrokov kredita po vložitvi tožbe, prvotno je zahteval 33.760,18 EUR.
² V skladu z navedeno določbo je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.
³ Glej npr. VSM sodba I Cp 253/2022 z dne 25.05.2022 in J. Zobec v Ude, Galič (ur.) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 309.
⁴ Uradni list št. 20/98, 25/98, 23/99 - ZSVP, 110/02, 51/04, 46/06 - odl. US, 114/06 - ZUE, 126/07.
⁵ Tudi v tem primeru je toženka navedeno kršitev napačno okvalificirala kot kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP namesto kot kršitev iz 8. točke drugega odstavka istega člena.
⁶ Glede vrnitvenih zahtevkov so sodišča v podobnih zadevah v zvezi s krediti v CHF na podlagi tretjega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih postopke prekinila do odločitve SEU o predlogu za sprejem predhodne odločbe v zadevi Vrhovnega sodišča II Ips 14/2025 (sklep z dne 21.05.2025).
⁷ SEU je namreč izhodišča, podana v zadevi Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA (C-186/16 z dne 20. 9. 2017), v svojih kasnejših odločitvah dopolnilo ter zavezujoče oblikovalo abstraktno vsebino pojasnilne dolžnosti (zlasti v zadevi BNP Paribas Personal Finance SA proti VE (C-609/19 z dne 10. 6. 2021))
⁸ Npr. VS RS sklepa: II Ips 201/2017 z dne 07.05.2018, II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018.
⁹ Sodba SEU v zadevi Nova KBM d.d. C-405/21 z dne 13. 10. 2022, VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19.04.2023. V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo. V zadevi SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, je SEU pojasnilo, da je nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju, skladna z ureditvijo Direktive.
¹⁰ VS RS sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018 ob sklicevanju na sodbo SEU C-110/14 v zadevi Costea. Tako tudi sodba SEU z dne 21. 9. 2023 v zadevi C‑139/22, mBank, tč. 64 in 66.
¹¹ VS RS sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018 ob sklicevanju na sodbo SEU C-110/14 v zadevi Costea. Tako tudi sodba SEU z dne 21. 9. 2023 v zadevi C‑139/22, mBank, tč. 64 in 66.
¹² VSM sodba I Cp 777/2024 z dne 11.06.2025 s sklici na literaturo.
¹³ Tveganja za potrošnika v realni sferi njegovih obveznosti.
¹⁴ SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance.
¹⁵ Sodba SEU z dne 21. 9. 2023 v zadevi C‑139/22, mBank, tč. 64 in 66.
¹⁶ Sodba SEU z dne 21. 9. 2023 v zadevi C‑139/22, mBank, tč. 64 in 66.
¹⁷ VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19.04.2023, 54. točka obrazložitve.
¹⁸ Tveganja za potrošnika v realni sferi njegovih obveznosti.
¹⁹ VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19.04.2023, točka 78.
²⁰ Glej sodne odločbe VSRS: II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023 ter II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023.
²¹ Glej I. Strnad, Predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja v primeru kreditnih pogodb v švicarskih frankih, Pravna praksa 31-32/2025, str. 7 in naslednje; VSM sklep I Cp 186/2025 z dne 9. 9. 2025.
²² VSRS v sodba II Ips 24/2025 z dne 18.06.2025, 26. točka obrazložitve, in sodba VSRS II Ips 35/2025 z dne 1.10.2025, 22. točka obrazložitve, s sklici na judikaturo Ustavnega sodišča.
²³ Sodba VSRS II Ips 35/2025 z dne 1.10.2025, 14. in 15. točka obrazložitve,
²⁴ Glej sodne odločbe Vrhovnega sodišča: II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023,
²⁵ VSRS sodba II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025.
²⁶ Le-ta se glasi: "Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega."
²⁷ VSRS sklep II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020, v katerem se je Vrhovno sodišče sklicevalo na združeni zadevi SEU C-698/18, C-699/18, Raiffeisen Bank in BRD Groupe Societe Generale.
²⁸ Obravnavana zadeva tudi ni primerljiva s sodbo VSRS II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025, kjer je VSRS zavzelo stališče, da se je tožnik glede svojega prikrajšanja ter da je to posledica nepoštenega pogodbenega pogoja mogel zavezati že v letu 2011, ko je odplačal sporen kredit v CHF.
²⁹ V skladu s 346. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok.