VSL Sodba I Cpg 462/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 653,31 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe, priglasila pa je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka z odstopnikom terjatve (ki jo je prevzela tožeča stranka) sklenila Pogodbo o izvajanju storitve s 6 metrsko sejalnico z dne 12. 10. 2020 (v nadaljevanju: Pogodba), ki jo je odstopnik izvajal do februarja 2021, ko je tožena stranka od Pogodbe odstopila. Prav tako ni bilo sporno, da od marca 2021 odstopnik ni več izvajal storitev po Pogodbi, tožena stranka pa je plačala vse račune, ki se nanašajo na obdobje do februarja 2021, torej do odstopa tožene stranke od Pogodbe. Tožeča stranka vtožuje plačilo pavšalnega zneska po računih, ki se nanašajo na obdobje od marca 2021 do polovice februarja 2022. Med strankama je sporno, ali je tožena stranka dolžna v času teka odpovednega roka iz 13. člena Pogodbe plačevati pavšalni znesek iz 10. člena Pogodbe, glede na to, da odstopnik v času odpovednega roka ni več izvajal storitve setve.

6Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z nosilnimi razlogi, da sta se pogodbeni stranki dogovorili za enoletni odpovedni rok, ki je varoval obe pogodbeni stranki. Pritrdilo je stališču tožene stranke, da bi odstopnik tudi v času odpovednega roka moral izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti, česar pa mu tožena stranka po lastni volji ni omogočila, saj je očitno štela, da ji svoje pogodbene obveznosti v času odpovednega roka ne bo potrebno izpolniti. To stališče je sodišče prve stopnje ocenilo kot napačno.

7Tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da je za odločitev ključno, kako je bilo dogovorjeno plačilo (pavšalno ali glede na izvedene količine), in ne, kakšen je bil odpovedni rok. Ponavlja navedbe, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji, da je odstopnik upravičen do plačila za toliko ur, kolikor ur setve je opravil. Ker je od marca dalje (torej po odpovedi pogodbe z njene strani) izvedel 0 ur setve, je po stališču tožene stranke upravičen do plačila 0 EUR.

8Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Ni sporno, da je bila Pogodba sklenjena za določen čas 6 let. Po tem obdobju se avtomatsko podaljša, v kolikor nobena od strank od Pogodbe pisno ne odstopi (13. člen Pogodbe). Pogodbeni stranki sta v 13. členu uredili odstop od pogodbe: pisno, s priporočenim pismom in enoletnim odpovednim rokom. Pogodbeno določilo 13. člena člena Pogodbe daje torej strankama možnost, da vsaka od njiju pogodbo kadarkoli odpove z odpovednim rokom, to možnost pa je tožena stranka tudi izkoristila. Taka odpoved pogodbe ima enake posledice kot odpoved časovno neomejenega pogodbenega razmerja po določbi 333. člena OZ. Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določen odpovedni rok.¹

9S pretekom odpovednega roka obligacijsko razmerje preneha v tistem delu, v katerem gre za trajajoče ravnanje in morebitno nasprotno izpolnitev. Namen odpovednega roka je, da stranki, ki prejme izjavo, omogoči prilagajanje novemu položaju. Že sodišče prve stopnje pravilno navaja, da se z dogovorjenim odpovednim rokom varuje pogodbeni interes obeh pravdnih strank. V kolikor bi lahko tožena stranka Pogodbo odpovedala brez posledic v prehodnem obdobju (odpovednem roku), potem bi nastalo stanje, kot če pogodbenega odpovednega roka sploh ne bi bilo, in določilo o odpovednem roku v Pogodbi ne bi bilo niti smiselno niti potrebno. Pogodbeni stranki, ki sta dogovorili enoletni odpovedni rok, sta zato le-tega dolžni spoštovati in v tem obdobju ravnati kot pred začetkom teka odpovednega roka, kar pomeni izpolnjevati vse obveznosti po Pogodbi. Iz neprerekanih navedb tožeče stranke (214. člen ZPP) izhaja, da je bilo odstopniku po volji tožene stranke v času odpovednega roka onemogočeno izvajanje njegovih pogodbenih storitev.

10V 1. členu Pogodbe se je tožena stranka zavezala, da bo odstopniku zagotovila setev v letnem obsegu najmanj 500 hektarjev posevkov. Na to njeno obveznost ne vpliva umestitev obveznosti pod "Uvodne ugotovitve", saj ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da če bi pogodbeni stranki želeli to zavezo utrditi, bi jo umestili med glavne člene pogodbe in ne med uvodne ugotovitve, še manj, da je določilo 1. člena nezavezujoče, ker pogodbenici nista določili pogodbene kazni, pavšalne odškodnine ali karkoli drugega za primer kršitve te zaveze. Pogodbene obveznosti so za obe pogodbenici natančno določene; zgolj zato, ker je obveznost tožene stranke umeščena v 1. člen pogodbe, to ne more pomeniti, da je ne zavezuje. Njena pogodbena obveznosti je jasna: tožena stranka se je zavezala zagotoviti setev v letnem obsegu najmanj 500 hektarjev posevkov. V 10. členu Pogodbe je dogovorjena le dinamika oziroma način plačila, ne more pa to pomeniti, da obveznost iz 1. člena pogodbe ni veljavna ali da je nezavezujoča.

11Od pogodbene obveznosti tožene stranke zagotoviti setev v letnem obsegu najmanj 500 hektarjev posevkov je bila nenazadnje odvisna tudi realizacija pogodbene obveznosti odstopnika. Neživljenjsko in nelogično je, da bi bila tožena stranka, ki je izkoristila pogodbeno določilo, da lahko Pogodbo kadarkoli odpove z odpovednim rokom, hkrati pa je odstopniku v času odpovednega roka onemogočila izvajanje njegovih pogodbenih storitev, oproščena plačila v času odpovednega roka. Takšno stališče, kot ga v tem postopku zastopa tožena stranka, je ne le v nasprotju s Pogodbo, pač pa tudi v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ in prepovedi zlorabe pravic iz 7. člen OZ.

12Odveč je zato pritožbeni očitek o absolutno bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga tožena stranka vidi v tem, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič ter soočenje zakonitih zastopnikov. Za odločitev v tej zadevi "interpretacija" Pogodbe ni bistvena, kot to zmotno meni tožena stranka, saj je Pogodba jasna. Jasna določila pa niso predmet razlage (82. člen OZ). Po ustaljeni sodni praksi² za spornost pogodbenega določila ni dovolj, da si razlagi pravdnih strank nasprotujeta, temveč mora stranka, ki se na spornost sklicuje, z ustreznim trditvenim gradivom "zasejati dvom” v jasnost pogodbenih določil.³ Tega tožena stranka ni uspela.

13Ker je za nemožnost izpolnitve odstopnikove pogodbene obveznosti v času odpovednega roka odgovorna tožena stranka, je skladno s prvim odstavkom 117. člena OZ odstopnikova pogodbena obveznost izpolnitve ugasnila, pri čemer pa je obdržal svoje terjatve do tožene stranke. Navedeno zakonsko določilo tožeči stranki priznava odškodnino v višini pozitivnega izpolnitvenega pogodbenega interesa, zmanjšanega za koristi, ker je prosta svoje obveznosti.

14Glede pritožbene navedbe, da odstopniku ni nastala nikakršna škoda, saj je neposredno po prenehanju sodelovanja s toženo stranko storitve setve pričel opravljati tudi za druge naročnike, v obravnavanem primeru niti ni pravno relevantno. Tožena stranka bi se namreč ob ugotovljenih okoliščinah (da je pred potekom Pogodbe uresničila svoje odstopno upravičenje) tožbenemu zahtevku za plačilo dogovorjenega pavšala za obdobje do konca odpovednega roka lahko uprla le z ugovorom o znižanju zahtevanega plačila za toliko, za kolikor je imel odstopnik koristi od tega, ker je bil prost lastne obveznosti. Trditveno in dokazno breme za ta ugovor je bilo na toženi stranki, ki je v zvezi s tem pavšalno navajala zgolj to, da je odstopnik po prenehanju sodelovanja s toženo stranko storitev setve pričel opravljati tudi za druge naročnike (za te trditve ni predložila nobenega dokaza); s strani tožeče stranke predloženih dokazov ni izpodbijala, na njene navedbe pa je odgovorila le s ponavljajočim pavšalnim očitkom.

15Ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za soočenje zakonitih zastopnikov. V 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnjeno, da je sodišče vpogledalo v listine v spisu, ostale dokazne predloge pa zavrnilo, saj je bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov. Ta obrazložitev pomeni, da ostali dokazni predlogi za odločitev niso bili niti potrebni niti pomembni (drugi odstavek 287. člena ZPP).

16Ni pa podana niti kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost), kot to zmotno meni tožena stranka. Ta kršitev je podana (le) takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi - ko sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima. Za protispisnost gre takrat, ko gre za napako tehnične narave (napačen postopek prenosa), o čemer v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je Pogodbo pravilno povzelo, čemur je sledila dokazna ocena. Izpodbijanje slednje pa ne more pomeniti opisane postopkovne kršitve (pač pa kvečjemu nepopolno ali zmotno ugotovitev dejanskega stanja, za kar pa v obravnavani zadevi prav tako ne gre).

17Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri (čeprav zelo skopo) ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

¹ VS RS III Ips 29/2019 z dne 23. 7. 2019.
² II Ips 95/2013, II Ips 1055/2007, II Ips 968/2007 in II Ips 170/2003.
³ I Cp 37/2022.