307. člen OZ

Sodišče prve stopnje je o predlogu predlagatelja za sodni depozit z izpodbijanim sklepom sicer res odločilo, brez da bi nasprotnemu udeležencu predhodno vročilo predlog z namenom, da se o njem izjavi. Glede na dikcijo 211. člena ZNP-11 pa zaradi navedenega ni zašlo v že zgoraj navedeno procesno kršitev.

Glede samega postopka naložitve in izterjave plačila sodne takse pa ZST-1 v prvem odstavku 34. člena in v 34.a členu določa, da sodišče taksnemu zavezancu izroči in pošlje plačilni nalog z zakonsko določno opredeljeno vsebino, zoper katerega ima pozvani zavezanec pravno sredstvo ugovor. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa, ki ne izpolnjuje niti oblike, niti vsebine, kot jo določa prvi odstavek 34. člena ZST-1, nima pravne podlage. Določbe ZNP, ki urejajo postopek sodnih depozitov, vprašanj, kdo nosi stroške tega postopka, posebej ne urejajo. Zato pa za sodne depozite v civilno pravnih razmerjih, kakršno je bilo tudi razmerje med predlagateljico kot dolžnico in nasprotnim udeležencem kot upnikom, katerega izpolnitev je bila po predlogu predlagateljice opravljena in dovoljena v predmetnem nepravdnem postopku, velja določba 307. člena OZ. Ta določa, da stroške veljavne in nepreklicane položitve plača upnik. Zato mora v nepravdnih postopkih zaradi sodnega depozita v zvezi s civilnopravnimi razmerji stroške sodnih taks, torej tudi tistih, ki bi jih bil dolžan plačati predlagatelj, če ne bi bil že po zakonu oproščen plačila sodnih taks, nositi upnik -

Po nastanku upniške zamude stroške sodne takse, ki zapade vsako leto, za sodni depozit krije nasprotni udeleženec in ne več predlagatelj.

Določba 307. člena OZ o stroških položitve, po kateri stroške veljavne in nepreklicne položitve (tj. normalne stroške) plača upnik, le povečane stroške pa dolžnik, pride v poštev le v civilnopravnih razmerjih, kjer se šteje, da je treba položitev opraviti iz razlogov, ki bremenijo upnika.

Sodna taksa po ustaljeni sodni praksi sodi med skupne stroške in ne stroške predlagatelja.

Zavezanec za plačilo sodnih taks v postopku za dovolitev sodnega depozita kot predlagalnem postopku je nedvomno predlagatelj, ki je predlagal uvedbo postopka. Navedeno pomeni, da nasprotni udeleženec ni taksni zavezanec za plačilo takse za depozit.

V skladu z določbo 307. člena OZ nosi stroške veljavne in nepreklicane položitve, kolikor presegajo stroške izpolnitve, upnik. Zato mora tudi v nepravdnem postopku zaradi sodnega depozita stroške sodnih taks načeloma nositi upnik in ne dolžnik, ki pa je kot predlagatelj postopka zavezanec za plačilo sodnih taks (prvi odstavek 3. člena ZST). Povrnitev teh stroškov pa lahko zahteva od upnika, vendar najkasneje v predlogu za sprejem denarnega zneska v sodni depozit (tretji odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP)