293. člen OZ

Po splošnem pravilu, določenem v prvem odstavku 295. člena OZ je denarna obveznost prinosnina. Izpolnjena je, ko upnik pridobi možnost razpolagati z denarno vsoto v višini te denarne obveznosti, kar lahko dolžnik upniku zagotovi z uporabo različnih plačilnih inštrumentov. Od vrste plačilnega inštrumenta je odvisna presoja tako o času kot o kraju plačila. Kot dokaz pravočasnega plačila dolga torej ne zadošča izkaz, da je bil (pravočasno) dan nalog za prenos, s katerim se je zadovoljilo sodišče prve stopnje. Da bi se breme dokazovati nepravočasnost plačila prevalilo na toženca (kar mu je naložilo sodišče prve stopnje), bi moral tožnik navesti vsaj kakšne vrste in pri kateri plačilni organizaciji je plačal svojo obveznost, in pri kateri je imela upnica račun, na katerega naj bi se plačevalo ter kašen je bil v obdobju plačila zagotovljeni (pričakovani) rok prenosa na upnikov račun. Tožnik, kot pojasnjeno, ničesar od tega ni naredil, še več – kljub navedbam toženca ni niti trdil, da je upnik nakazilo prejel pravočasno. Tožnik pravočasnega plačila ni izkazal. Ker je bil rok plačila bistvena sestavina pogodbe (navedbam toženca o tem tožnik ni nasprotoval, 3. člen pogodbe v

Pri plačilu varščine za sodelovanje na javni dražbi za prodajo nepremičnin v izvršilnem postopku gre za primerljivo situacijo, kot da bi kupec kot dolžnik izpolnjeval svojo denarno obveznost do sodišča oziroma Republike Slovenije kot upnika. Ker sta po prvem odstavku 293. člena OZ načina izpolnitve denarne obveznosti določena alternativno, bi moralo sodišče preveriti tudi pri sebi oziroma pri Banki Slovenije kdaj je k njej prispel nalog dolžnikove banke naj odobri računu sodišča znesek, ki je v njem naveden in ne le kdaj je dal bodoči kupec nalog svoji banki.

Dejstvo je, da je toženka potrošnica, tožnica pa je močnejša stranka, ki vsakodnevno prejema nakazila svojih naročnikov ter ni storila vsega, kar bi lahko, da bi pred vložitvijo predloga za izvršbo ugotovila, ali je bil dolg poplačan ali ne.

Revizija se dopusti glede vprašanj, - ali se sklep o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet razteza tudi na plačila, ki jih organizacija za plačilni promet prejme po vročitvi sklepa o izvršbi za dolžnika iz naslova poslovanja s plačilnimi karticami preko POS terminalov, in - ali je imela banka v okoliščinah konkretnega primera pravico do pobota svojih terjatev do komitenta iz naslova Kreditnih pogodb z nasprotnimi terjatvami komitenta, ki temeljijo na Pogodbi o izvajanju plačilnega prometa s plačilnimi karticami (t. j. s plačili preko POS terminala).

Glede na to, da plačilo varščine ni obveznost, pač pa dejanje, s katerim ponudnik navzven pokaže svoj kontrahirni namen, določila 293. člena OZ ni mogoče uporabiti za presojo pravočasnosti plačila varščine. Pogoj, da so v izbirnem postopku varovana formalna pravila, je izpolnjen že zato, ker je bila varščina nakazana pred potekom roka za oddajo ponudb, sredstva pa so na račun stečajnega upravitelja prispela dan pred odpiranjem ponudb. V taki situaciji pa je izbira najboljšega ponudnika odvisna le še od najvišje ponudbe.

Toženka z delnim plačilom dolga (v višini glavnice) ni poplačala glavnice, temveč do delnega plačila natekle zakonske zamudne obresti, šele nato pa se je do višine plačila začela poplačevati tudi glavnica. Toženka je zato dolžna tožnici plačati še preostali znesek glavnice, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po dnevu delnega plačila dolga.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila v tistem delu, v katerem v prvostopenjskem postopku ni uspela, s sedaj izpodbijanim sklepom pa je prvostopenjsko sodišče to njeno pritožbo štelo za umaknjeno. Evidentno je torej, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper ta sklep, saj bi z morebitno ugoditvijo pritožbi tožeči stranki odprla možnost obravnavanja njene pritožbe zoper sodbo v tistem delu, ki je bila za toženo stranko ugodna in s tem možnost spremembe sodbe, ki ne bi bila v prid toženi stranki. Iz pritožbi priloženega izpisa nalogov za račun tožeče tožeče stranke izhaja, da je njen nalog za plačilo sodne takse njena banka zavrnila, zato iz navedenega izpisa ni razvidno, da je sodno takso tega dne tožeča stranka plačala.

Pri določanju preživnine gre za materialnopravno presojo v preživninskem trikotniku in je preživnina na eni strani odvisna od potreb otrok, vendar hkrati omejena z zmožnostmi staršev. Pri višini preživnine je potrebno upoštevati tudi štipendijo in otroški dodatek.

Dogovor pogodbenih strank obojestransko odplačne pogodbe o višini morebitne odškodnine v primeru kršitve pogodbe, da bi se izognili dokazovanju višine škode, ni v neskladju z določbami OZ in spada v prosto urejanje obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ. Ttakšen, zakonsko neurejen dogovor, pa je treba v vsakem posamičnem primeru presojati tudi z upoštevanjem splošnih načel obligacijskega prava.

Sodna taksa za tožbo je pravočasno plačana, če je plačilo takse pri izvajalcu plačilnega prometa opravljeno v predpisanem petnajstdnevnem roku, na prejemnikov račun. Ker prejemnikov izvajalec plačilnega prometa o plačilu navadno ni obveščen istega dne kot je plačilo opravljeno, ampak naslednji dan, ni nobenih pomislekov v verodostojnost pritožbi priloženega plačilnega naloga, ki izkazuje, da je bilo plačilo opravljeno dne 16. 03. 2010. Plačilo sodne takse za tožbo oz. postopek na prvi stopnji je bilo torej opravljeno v zakonitem petnajstdnevnem roku, prejemnik pa je bil o plačilu obveščen en dan kasneje, to je 17. 03. 2010.

27. člen ZVPot in 15. člen ZPlaP sta določbi specialnih zakonov. Obveznost potrošnika, ki se plačuje s posredovanjem banke ali druge organizacije za plačilni promet, se zato šteje za plačano z dnem, ko je potrošnik dal nalog taki banki, ne glede na to, iz kakšnega razloga banka tega naloga ni izvedla.