VSL Sklep I Cpg 294/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom v I. točki izreka spremeni tako, da se tožba zavrže.

Pritožba zoper sklep o stroških v II. točki izreka se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev veljavnosti sedmih pogodb o finančnem leasingu (avtobusov) in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

2Tožeča stranka je zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da „pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, toženi stranki pa prizna vse pravdne in pritožbene stroške“, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka v pritožbi primarno predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka. Prav takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo. Ker pa iz vsebine pritožbe izhaja, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in ker je pritožbenemu sodišču podrejeno predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče pritožbo vsebinsko obravnavalo.

6Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sporne leasing pogodbe s strani tožene stranke niso bile veljavno odpovedane, prav tako niso bili izpolnjeni pogoji za odpoved leasing pogodb, saj je imela tožeča stranka svoje obveznosti po spornih pogodbah v celoti poravnane (tožena stranka naj ne bi smela prerazporejati plačil med različnimi leasing pogodbami, ki so bile že odpovedane). Trdi, da je njen pravni interes za samostojno ugotovitveno tožbo podan, glede na to, da je v teku spor zaradi motenja posesti sedmih avtobusov.

7Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bistvo samostojne ugotovitvene tožbe v preventivnem pravnem varstvu stranke v fazi, ko njena pravica še ni kršena, vendar je ogrožena. Kot je zapisalo sodišče, je njen cilj med stranke vnesti gotovost o (ne)obstoju pravice ali pravnega razmerja in s tem preprečiti grozečo kršitev pravic ter vložitev naknadnih dajatvenih in oblikovalnih zahtevkov za odpravo takšnih kršitev.

8Za razliko od dajatvene in oblikovalne tožbe, pri katerih se pravni interes za vložitev tožbe domneva in ga tožniku ni potrebno posebej zatrjevati in dokazovati, mora biti pravni interes pri vložitvi ugotovitvene tožbe utemeljen s posebnimi predpisi, sicer mora tožeča stranka izkazati, da bo imela pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Iz smiselne razlage drugega odstavka 181. člena ZPP izhaja, da tožnik ne izkaže pravne koristi za vloženo ugotovitveno tožbo, v kolikor ima možnost vložitve dajatvene tožbe na izpolnitev zahtevka, v okviru katerega je v celoti zaobsežen tudi ugotovitveni zahtevek.¹

9Ob tem je pomembno, da mora biti pravni interes za ugotovitveno tožbo podan ves čas postopka. Sodišče mora uradoma raziskati, ali je ugotovitveni interes podan, ta pa mora obstajati še ob koncu glavne obravnave. Če je takšen interes sicer obstajal ob vložitvi tožbe, pa je pozneje odpadel, mora tožnik tožbo v tem delu umakniti, sicer jo sodišče zavrže zaradi pomanjkanja te predpostavke.²

10Iz trditvene podlage obeh pravdnih strank izhaja, da je po vložitvi tožbe in še pred koncem glavne obravnave tožena stranka pridobila posest še preostalih sedmih vozil, ki so bila predmet spornih pogodb o finančnem leasingu. Po oceni sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pri tem ni šlo za samovoljno ravnanje tožene stranke. Tudi če je bil torej pravni interes tožeče stranke za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe ob njeni vložitvi podan, pa je ta odpadel v trenutku, ko je tožena stranka pridobila posest še preostalih sedmih avtobusov, saj je od tega trenutka dalje tožeča stranka za uveljavljanje svojih pravic pridobila dajatveni zahtevek. Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 18. točki izpodbijane sodbe.

11Pravni interes za ugotovitveno tožbo ob koncu glavne obravnave ni bil podan. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je tožeča stranka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani sprožila motenjski spor, ki se vodi pod opr. št. IV P 1706/2020. Motenjski spor je namenjen varovanju posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo, vse dokler ni v sporu, ki temelji na pravici, odločeno drugače. Začet motenjski spor pa ne more vplivati na obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ki je po izrecni določbi zakona dopustna le, dokler ne zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja.³ Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijani sodbi pravni interes tožeče stranke za samostojno ugotovitveno tožbo pravilno upoštevalo glede na dejansko stanje ob koncu glavne obravnave, ki pa nesporno vodi do zaključka, da je potrebno tožbo zavreči.

12Pritožnik pa s pritožbenimi navedbami ne bi mogel uspeti niti v primeru, če bi bil pravni interes za ugotovitveno tožbo podan, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

13V zvezi z vprašanjem, ali so bile odpovedi leasing pogodb pravilno vročene tožeči stranki (s tem pa veljavno odpovedane), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v sodni praksi uveljavljeno enotno stališče, da že sam zahtevek za vrnitev predmeta leasinga vsebuje tudi odpoved takšne pogodbe. Že glede na trditve tožeče stranke, da ji je zakoniti zastopnik tožene stranke dne 15. 10. 2021 pravilno (15. 10. 2020) sporočil, da bodo v primeru neplačila zapadlih obveznosti leasing pogodbe odpovedali⁴ ter da je slednji dne 19. 10. 2020 tožečo stranko obvestil, da zahtevajo vračilo vseh avtobusov, saj da plačil z dne 15.10.2020 niso razporedili v skladu z izrecnim navodilom tožeče stranke,⁵ ni mogoče slediti stališču pritožnice, da tožena stranka od pogodb ni odstopila. Zahtevek za vrnitev vozila vsebuje tudi odpoved leasinga, zato je takšna odpoved, čeprav ni izrecna, v skladu z ustaljeno sodno prakso dovolj nedvoumno izražena.⁶ Tožeča stranka pa se je, kot je to navedlo sodišče prve stopnje, z odpovedmi pogodb seznanila najkasneje ob prejemu tožbe v zadevi VIII Pg 1973/2020. V skladu s povedanim se zato izkažejo kot nebistvene pritožbene navedbe, da tožeča stranka odpovedi leasing pogodb ni prejela, ker tožena stranka odpovedi ni vročila na pravilen način.

14V zvezi z razporejanjem plačil po različnih leasing pogodbah, navkljub izrecno opredeljenemu namenu plačila s strani tožeče stranke na točno določen obrok leasinga po točno določeni leasing pogodbi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

15Določba prvega odstavka 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v skladu s katero lahko dolžnik najkasneje ob izpolnitvi določi vrstni red vračunavanja, se uporablja v primeru, če so izpolnjeni zakonski pogoji, in sicer (1) da je med istima osebama več istovrstnih obveznosti, (2) da tisto kar dolžnik izpolni ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati in (3) da se o vrstnem redu vračunavanja upnik in dolžnik nista sporazumela. V primeru več različnih pogodb o finančnem leasingu med pravdnima strankama gre za več istovrstnih obveznosti, saj se vse obveznosti glasijo na določen denarni znesek v isti valuti, zato je prvi zakonski pogoj za določitev vrstnega reda vračunavanja po prvem odstavku 287. člena OZ izpolnjen. Izpolnjen je tudi drugi pogoj, ovira za uporabo tega člena pa se pojavi v zvezi s tretjim pogojem.

16Med pravdnima strankama je nesporno, da je bil sestavni del vseh šestnajstih pogodb o finančnem leasingu tudi plan plačil leasingojemalca ter splošni pogoji tožene stranke. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, splošni pogoji za finančni leasing premičnin PO 12/16 (priloga A18; v nadaljevanju: splošni pogoji) v točki 6.4 določajo, da je način razporejanja plačil v domeni tožene stranke. Tožena stranka je v splošnih pogojih izrecno določila, da lahko plačila razporeja ne glede na morebitno namensko vezavo plačil, pri čemer lahko v primeru obstoja več leasing pogodb razporeja prejeta plačila tudi za pokrivanje zapadlih neplačanih terjatev do leasingojemalca po lastni presoji. S tem sta pravdni stranki ob podpisu leasing pogodbe uporabo prvega odstavka 287. člena OZ izrecno izključili, kar pomeni, da tožene stranke namenska vezava plačil zgolj na določene leasing pogodbe ne zavezuje. Ker je imela tožeča stranka 15. 10. 2020 zapadle in neporavnane obveznosti, ki izvirajo iz vseh šestnajstih leasing pogodb, je tožena stranka plačila z dne 15. 10. 2020 upravičeno razporedila po lastni presoji v skladu s točko 6.4 splošnih pogojev.

17Nadalje je tudi nepravilno naziranje tožeče stranke, da se točka 6.4 splošnih pogojev ne more uporabljati za pogodbe, ki so že bile odpovedane in zato niso več v veljavi. Pravdni stranki sta sklenili šestnajst leasing pogodb in iz vseh teh pogodb izhajajo pravice in obveznosti pravdnih strank. Čeprav je bilo devet leasing pogodb med pravdnima strankama nesporno odpovedanih, to ne pomeni, da tožena stranka nima zahtevka na plačilo neporavnanih zapadlih obveznosti po teh pogodbah. Tožena stranka je zato prejeta plačila lahko razporedila med vseh šestnajst leasing pogodb. Tudi sicer pa je prvostopenjsko sodišče v 10. točki izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo, da tožeča stranka glede na vsebino pogodbenih določil in naravo leasing pogodbe ni tista, ki bi leasing pogodbe lahko predčasno prekinila. Leasing pogodbe je lahko veljavno odpovedala le tožena stranka, ki pa je odpovedala vseh šestnajst pogodb istočasno. Zato so pritožbene navedbe glede veljavnih in neveljavnih leasing pogodb na dan 15.10.2020 tudi s tega razloga neutemeljene.

18Pritožbene navedbe v zvezi z odpovedjo leasing pogodb se ob povedanem izkažejo kot neutemeljene. Ker pa pravni interes tožeče stranke za ugotovitveno tožbo iz zgoraj pojasnjenih razlogov ni podan, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbo zavrglo (šesta alineja 358. člena ZPP).

19Sodišče prve stopnje je stroške tožene stranke pravilno naložilo v plačilo tožeči stranki. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 16. 2. 2022 v spis vložila stroškovnik, ki se nahaja na listovnih številkah 80-81 spisa, v katerem je specificirala svoje pravdne stroške. Posledično je pritožbeni očitek tožeče stranke, da tožena stranka do konca glavne obravnave stroškov ni priglasila in zahtevala njihovega povračila, neutemeljen.

20Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke zoper stroškovno odločitev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, ki predstavlja sklep o stroških, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

21Ker je uspeh tožeče stranke s pritožbo le navidezen, nosi sama svoje pritožbene stroške. Prav tako tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k njeni rešitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Tako tudi VSL sklep I Cpg 645/2005 z dne 24. 11. 2005.
² Prim. VSL sklep I Cpg 681/99 z dne 09.03.2000 in VSL sodba in sklep I Cpg 1583/99 z dne 18.01.2000.
³ Razen v kolikor je vložitev takšne tožbe določena s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.
⁴ 4. stran prve pripravljalne vloge tožeče stranke.
⁵ 2. stran prve pripravljalne vloge tožeče stranke.
⁶ Prim. sodba in sklep II Ips 272/2003 z dne 06.05.2004.