VSM Sklep I Ip 835/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnica sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnice za naložitev plačila sodnih penalov dolžniku (točka I izreka) in odločilo, da upnica sama nosi stroške predloga (točka II izreka).

2Zoper ta sklep je pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po svojem pooblaščencu vložila upnica. Nasprotovala je razlogovanju sodišča prve stopnje, da želi s predlogom za določitev sodnih penalov doseči spremembo nedenarne terjatve v nedogled trajajočo denarno obveznost dolžnika, kar pomeni zlorabo procesnih pravic. Izpostavila je, da je v predlogu upoštevaje 226. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predlagala, da se obveznost plačila sodnih penalov ustavi, ko vrednost sodnih penalov doseže 10.000,00 EUR. Pojasnila je, da si prizadeva zgolj za to, da bi dolžnik spoštoval sklenjeno sodno poravnavo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in priglasila pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je upnica v predlogu višino sodnih penalov omejila na skupni znesek 10.000,00 EUR, zaradi česar stališče sodišča prve stopnje, da bi se z naložitvijo sodnih penalov po predlogu upnice njena nedenarna terjatev v nasprotju z namenom sodnih penalov spremenila v v nedogled trajajočo denarno obveznost dolžnika, ni pravilno.

5Vendar pa pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi predloga za naložitev plačila sodnih penalov oprlo tudi na ugotovitev, da prepoved parkiranja oziroma uporabe nepremičnine izven s sodno poravnavo dovoljenega obsega predstavlja obveznost dolžnika, da se vzdrži tovrstnih ravnanj, kar pomeni, da gre za obveznost trajne narave. Izpolnitve takšne obveznosti (opustitve) pa ni mogoče doseči z izpolnitvijo v dodatnem roku.

6Materialnopravno podlago za določitev sodnih penalov daje 269. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Ta v prvem odstavku določa, da lahko sodišče, če dolžnik ne izpolni pravočasno kakšne svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, dolžniku na upnikovo zahtevo določi primeren dodatni rok in, da bi nanj vplivalo, ne glede na kakršnokoli škodo izreče, da bo moral, če v tem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti, plačati upniku od dneva, ko izteče omenjeni rok, določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto.

7V obravnavani zadevi je upnica zahtevala določitev sodnih penalov zaradi uveljavitve nedenarne obveznosti dolžnika, določene s sodno poravnavo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu P 33/2018 z dne 27. 3. 2019. S to sta se upnica in dolžnik dogovorila, da se jima v njunem medsebojnem odnosu prepoveduje strnjena, dalj časa trajajoča uporaba nepremičnine z ID znakom parcela in uporaba te nepremičnine na način, ki bi drugo pravdno stranko oviral pri soposesti te nepremičnine na način, kot je dogovorjeno v I. točki te sodne poravnave (tj. za potrebe voženj in obračanj z vsemi vozili ter kot pešpot v korist nepremičnin v lasti upnice oziroma dolžnika), in sicer zlasti za parkiranje vozil. Prav tako sta se dogovorila, da si izjemoma, za največ 5 dni kumulativno letno, v medsebojnem odnosu dovoljujeta uporabo navedene nepremičnine za potrebe spravila drv, pri čemer sta se stranki o namenu spravila drv dolžni predhodno obveščati. Upnica je v predlogu trdila, da dolžnik prepoved parkiranja redno krši, dolžnici ne dovoli uporabe zadevne nepremičnine za spravilo drv, prav tako pa nepremičnino večkrat zaseda s traktorjem in tako ravna v nasprotju s sklenjeno sodno poravnavo.

8Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da nedenarna obveznost, katere spoštovanje si dolžnica prizadeva doseči s sodnimi penali, pomeni trajno obveznost dolžnika, da se vzdrži s poravnavo prepovedanih dejanj. Takšnega namena pa v okviru instituta sodnih penalov ni mogoče doseči. Pri obveznostih, pri katerih se mora dolžnik trajno vzdržati določenega ravnanja, namreč izpolnitve obveznosti zaradi same narave obveznosti ni mogoče doseči z določitvijo roka, v katerem naj dolžnik obveznost izpolni¹, kot je to predvideno v prvem odstavku 269. člena OZ in kot je v svojem predlogu predlagala upnica. V določbi 269. člena OZ, ki izrecno predvideva plačilo sodnih penalov za vsak dan (ali drugo časovno enoto) zamude, pa tudi ni predvidena določitev sodnih penalov za primere drugih kršitev, kot je zamuda z izpolnitvijo obveznosti. V OZ tako tudi ni podlage, da bi se plačilo sodnih penalov določilo za vsak dan, ko dolžnik krši prepoved (za kar si, kot izhaja iz obrazložitve njenega predloga, dejansko prizadeva upnica).

9V primeru, kot je obravnavani, lahko upnik izpolnitev svoje obveznosti doseže v izvršilnem postopku, na podlagi določb 227. člena ZIZ. Skladno s sodno prakso se namreč izvršba za izterjavo nedenarne obveznosti, ki je v tem, da dolžnik nekaj opusti oziroma se nečesa vzdrži, ko določitev roka za izpolnitev že pojmovno ne pride v poštev, dovoli tako, da se dolžniku zagrozi z denarno kaznijo za primer, če bo ponovno kršil svojo dolžnost vzdržati se prepovedanih ravnanj.²

10Po obrazloženem se izkaže, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, ko je upničin predlog za naložitev plačila sodnih penalov zavrnilo. Glede na takšno odločitev pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da upnica svoje stroške predloga nosi sama. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Ker upnica s pritožbo ni uspela, mora svoje pritožbene stroške nositi sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ V zvezi s stališčem, da določitev roka za izpolnitev obveznosti z opustitvijo prepovedanih ravnanj ni primerna, glej sklepe: VSRS II Ips 9/97 z dne 6. 5. 1998; VSL I Ip 3521/2011 z dne 26. 10. 2011, VSL I Ip 792/2017 z dne 5. 4. 2017 in VSL III Ip 2969/2017 z dne 15. 11. 2017.
² VSRS sklep II Ips 9/97 z dne 6. 5. 1998; VSL sklep I Ip 792/2017 z dne 5. 4. 2017, VSL sklep I Ip 3521/2011 z dne 26. 10. 2011.