VSL Sodba I Cp 119/2019

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je bilo delno ugodeno tožbenemu zahtevku, da Pogodba o odsvojitvi nepremičnine ID znak 000 in zemljiškoknjižno dovolilo z dne 12. 9. 2014, na podlagi katerega je toženec dne 17. 9. 2014 pridobil v izključno last navedeno nepremičnino, nima pravnega učinka do tožnice, in sicer do višine njenih terjatev, podrobneje opisanih v I. točki izreka sodbe (z navedbo opr. št. in datumov izvršilnih naslovov ter zneskov glavnic in stroškov postopka), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov do plačila. V II. točki izreka je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan dopustiti izvršbo na predmetni nepremičnini za izterjavo navedenih terjatev tožnice. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice (IV. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper del, v katerem je sodišče prve stopnje zahtevku tožnice ugodilo (I. in II. točka izreka), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Nasprotuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je bila tožba vložena pravočasno. Navaja, da je tožnica izrecno zatrjevala, da je bila tožba vložena 18. 9. 2017, sodišče pa je dolžno dejstva ugotavljati le v okviru trditev pravdnih strank. Poleg tega se čas in način oddaje pošiljke dokazuje s potrdilom o oddaji pošiljke, s katerim sodišče ne razpolaga, prav tako tožbi ni priložena kuverta. Z naslednjim očitkom meri na neustrezno oblikovanje tožbenega zahtevka. Meni, da zahtevek ni ustrezal materialnopravnim zahtevam iz 260. člena OZ¹, saj je vseboval le višino, ne pa tudi identifikacije tožničine terjatve. Tožnica je šele v pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2017 zahtevek ustrezno spremenila. Gre za spremembo tožbe, ki pa je po preteku roka iz 257. člena OZ prepozna. Poudarja, da je dokazno breme glede objektivne neplačevitosti dolžnika na upniku, česar tožnici ni uspelo dokazati. Vztraja pri trditvah, da je bila za domnevno neuspešne izvršbe na dolžnikovo premoženje kriva tožnica sama. Navedeno po njegovem mnenju tudi ni dokaz, da dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbene navedbe, da je bila paulijanska tožba vložena po izteku triletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 257. člena OZ, niso utemeljene. Začetek teka roka je sodišče prve stopnje pravilno štelo od vložitve predloga za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, ki je bila predmet izpodbijane pogodbe. Ta je bil v konkretnem primeru vložen 17. 9. 2014. Navedenemu toženec v pritožbi tudi ne oporeka. Na podlagi datuma, navedenega na kuverti, v kateri je prispela tožba, je nadalje ugotovilo, da je bila tožba poslana sodišču priporočeno po pošti 15. 9. 2017, torej pred iztekom roka. Toženec sicer navaja, da tožbi kuverta ni priložena, kar pa ne drži, saj iz spisa na r. št. 1 spisa izhaja nasprotno². Potrdilo o oddaji priporočene pošiljke prav tako ni edini dokaz, s katerim je mogoče dokazovati oddajo priporočene pošiljke, za kar se zavzema pritožba, saj za dokazovanje slednjega ne veljajo nobena dokazna pravila. Dan odpošiljanja je tako razviden iz pripete ovojnice, na kateri je odtisnjen poštni žig z označbo "RA...SI" ter datumom 15. 9. 2017 in uro 15:58. Pritožbeno sodišče poleg tega ugotavlja, da ta datum izhaja tudi iz dohodnega zaznamka, ki je bil na tožbo (skladno 216. členom Sodnega reda) odtisnjen ob prejemu. Tudi ne drži, da je sodišče s tem, ko je datum vložitve ugotovilo drugače kot je to navedla tožnica, prekoračilo trditveno podlago. S tem namreč ni ugotovilo dejstva, ki ne bi bilo zatrjevano.

5Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je tožnica šele v prvi pripravljalni vlogi postavila ustrezen (oblikovalni) tožbeni zahtevek, kar bi sodišče moralo upoštevati pri odločanju o pravočasnosti vložene tožbe. Tožnica je že v tožbi pravilno uveljavljala neveljavnost pravnega posla v razmerju do nje (relativna neučinkovitost pravnega dejanja) in samo v obsegu njene terjatve - zahtevek je pravilno omejila na poplačilo konkretne terjatve oziroma terjatev ter v konkretni višini. Iz tožbenega zahtevka je bilo torej jasno razvidno, v zvezi s poplačilom katerih terjatev je sporna pogodba brez učinka v razmerju do upnice. S tem, ko je tožnica v svoji prvi pripravljalni vlogi tožbeni zahtevek glede terjatev dodatno specificirala z (izrecno) navedbo opr. št. in datumov izvršilnih naslovov, na katerih temeljijo (ki jih je sicer navedla in jih priložila že tožbi), ni spremenila ne istovetnosti zahtevka in ne uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega oziroma tega povečala. Dejanska in pravna podlaga je ostala enaka. Zahtevek je temeljil na istem historičnem dogodku, predmet izpodbijanja zaradi oškodovanja je bila še vedno ista pogodba, iste pa so bile tudi terjatve, v zvezi s poplačilom katerih je bila tožba vložena. Dopolnitev oziroma preciziranje sicer nespremenjenega zahtevka pa ne pomeni spremembe tožbe, kvečjemu je šlo za dopolnitev (nepopolnega) tožbenega zahtevka.³

6Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje,⁴ da je tožnica v postopku dokazala, da dolžnik ni plačevit, s tem, ko se je v izvršilnih postopkih izkazalo, da so premičnine (vključno z osebnim avtomobilom dolžnika), ki so bile zarubljene v več postopkih, neunovčljive. Ob neizpodbijanem dejstvu, da so bile v predmetnih postopkih neuspešne že prve dražbe, ker ni bilo kupcev, je očitek, da je tožnica sama opustila nadaljevanje izvršbe, ker ni predlagala druge dražbe premičnin, neutemeljen. Poleg tega delno ali v celoti neuspešna izvršba resda pride v poštev kot dokaz dolžnikove neplačevitosti, ni pa uveljavljanje prisilne izterjave terjatve v izvršilnem postopku pogoj za ugotovitev dolžnikove neplačevitosti, še manj torej to velja za predlog druge dražbe. Sicer pa je tožnica trdila, da zarubljene premičnine, tudi če bi bile dražbe uspešne, v nobenem primeru ne bi zadoščale za poplačilo njenih terjatev, česar toženec ni izpodbijal, zato tega sedaj v pritožbi ne more uspešno uveljavljati. Ob tem toženec niti ni (substancirano) zatrjeval, da ima dolžnik še kakšno drugo premoženje. Trditvam tožnice, da dolžnik nima rubljivih dohodkov, da nima odprtega TRR, da ni zaposlen in da ni lastnik drugih nepremičnin, pa ni nasprotoval. Zgolj s ponavljanjem navedb iz postopka na prvi stopnji tudi v pritožbi ne ponudi tehtnih razlogov, ki bi vzbujali dvom v sprejeto dokazno oceno.

7Glede na obrazloženo je torej pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da so podani vsi pogoji za izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja in je zahtevek (glede terjatev, glede katerih je zahtevku ugodilo) utemeljen.

8Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženec v pritožbenem postopku ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

¹ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ.
² Sodišče je dolžno pisanju, ki je prispelo na sodišče, v kolikor je to vezano na rok, pripeti ovojnico (glej 215. člen Sodnega reda).
³ Prim. sklep VSL II Cp 811/2015 z dne 20. 5. 2015. Tudi sodba VS RS II Ips 84/2015 z dne 12. 10. 2015, na katero se sklicuje pritožnik, ne potrjuje njegovih navedb, temveč ravno obratno.
⁴ V 16. točki obrazložitve.