VSL Sodba I Cp 1433/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) naložilo tožencu, da tožniku v 15 dneh plača 21.750 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2017 in (II.) sklenilo, da toženec krije vse pravdne stroške tožnika.

2V tej zadevi je enkrat že bilo odločeno in sicer je bil tožbeni zahtevek zavrnjen (s sodbo I P 00/2018 Okrožnega sodišča v ..., ki jo je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cp 746/2022 z dne 29. 8. 2022), Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: VS RS) pa je s sklepom II Ips 16/2023 ugodilo reviziji in razveljavilo obe sodbi ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Zoper sodbo se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni (zavrne tožbeni zahtevek), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje (drugemu sodniku) v novo sojenje. Relevantne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju skupaj z odgovori nanje.

4Tožnik v odgovoru pritožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6Uvodoma pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve zapisalo, da v celoti sprejema razloge VSL, kar je nerazumljivo, saj se ne ve za katero sodišče gre. Toženec je prepričan, da je to bistvena kršitev postopka. Pritožbeno sodišče s tem ne soglaša. Mogoče je oznaka sodišča res nekoliko nejasna, a vendar je pomembno, katero je stališče, ki ga je sodišče sprejelo, iz tega pa je razvidno, da gre za stališče iz sklepa VS RS II Ips 16/2023. Da je to res, izhaja tudi iz zapisa v 1. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sodišče zapiše, da sprejema vse argumente in pojasnila VS RS in jih zato sprejema kot pravilna materialnopravna izhodišča v novem sojenju.

7V nadaljevanju toženec meni, da sta izpodbijana sodba in odločitev VS RS (II Ips 16/2023) napačni in nezakoniti. Pravilnost oz. zakonitost izpodbijane sodbe je predmet tega pritožbenega preizkusa, sklep VS RS pa, kljub morebitnemu nestrinjanju katere od strank, ne more biti predmet pritožbenega preizkusa, oz. preizkusa z drugim pravnim sredstvom.

8Toženec trdi, da je izpolnil vse obveznosti po pogodbi z dne 30. 11. 2016. Meni, da sta sodišči v prvotnem postopku uporabili pravilno materialnopravno podlago in nista prezrli, da so bila dela izvedena v skladu s projektom. Na spremembo projekta (zaradi morebitnega izseka pločnika) bi lahko imel vpliv le tožnik kot lastnik. Toženec bi lahko odpravil napake le v skladu z veljavnim projektom, kar je tudi storil z nanosom betonskih zaplat na dovozni poti, s čimer je omogočil za avtomobile dovoz v garažo.

9To zadnje ne drži v celoti. Iz izvedeniškega mnenja je razvidno, da vsako normalno, običajno vozilo vanjo ne more zapeljati ne da nasede oz. podrsa po tleh. Izvedenec je opravil simulacijo za vozila Golf 7, Audi A6 in Clio ter ugotovil, da jih ni mogoče zapeljati v garažo brez nasedanja ali podrgnjenja. To potrjuje, kar je ugotovilo VS RS, da ni dosežena tipična ideja garaže, ki je v tem, da vanj njen uporabnik lahko parkira avto. Trenutni dovoz ne omogoča uporabniku, da bi kupil avto, kot si ga želi, ampak mora kupiti takega, ki ga bo glede na specifike uvozne klančine lahko zapeljal v garažo. Kot je ugotovilo že VS RS v sklepu II Ips 16/20213, obravnavana storitev iz navedenih razlogov pomeni neizpolnitev pogodbe. VS RS je ugotovilo še, da je bila sankcija pogodbene kazni (iz pogodbe z dne 30. 11. 2016) navezana na dejstvo, da tožena stranka do dogovorjenega roka ne bo izpolnila vseh pogodbenih obveznosti po pogodbi z dne 30. 11. 2016, kar pomeni, da že neizvršitev ene zadošča, da zapade pogodbena kazen. Ko govori pritožba o spremembi projekta oz. projektu, je treba pojasniti, da je toženec sklenil pogodbo z dne 30. 11. 2016 in se v njej zavezal med drugim tudi za ustrezno ureditev uvoza v garažo. Ob sklepanju te pogodbe bi se seveda lahko skliceval na projekt in morebiti dosegel tudi drugačen dogovor, vendar pa je pogodba podpisana in taka kot je zavezuje obe pogodbeni stranki. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tako povsem pravilno zaključilo, da je za odločitev o izvršitvi toženčevih zavez iz pogodbe z dne 30. 11. 2016 povsem nepomembno, zakaj je bil uvoz v garažo prvotno izveden, kot je bil.

10Pritožba oporeka izvedeniškemu mnenju (pomisleki glede simulacij voženj, ustreznost stroke izvedenca), a so take trditve prepozne. Kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave 1. 12. 2021, je takrat izvedenec, ko je bil zaslišan, izpovedal, da klančina ni primerna za uporabo vseh vozil (list. št. 219). Toženec na to ni imel pripomb in tudi ne dodatnih vprašanj (list. št. 224).

11Vse zgoraj povzete ugotovitve VS RS je sprejelo sodišče prve stopnje, pritrjuje pa jim tudi pritožbeno sodišče. Ker je ugotovljeno, da klančina ni ustrezno sanirana, je posledica tega, da je toženec dolžan tožniku plačati pogodbeno kazen.

12Višina dogovorjene pogodbene kazni je jasna: 15 % od pogodbene vrednosti prodajne pogodbe. Ta je brez vsakega dvoma znašala 145.000 EUR, kar je v odgovoru na tožbo priznal tudi toženec. Res je, da se v besedilu pogodbe pojavi tudi zapis kupnine z besedo "stopetdesettisočeurov", a gre pri tem tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zgolj za očitno pisno pomoto. Poleg priznanja toženca v odgovoru na tožbo namreč potrjujeta, da je kupnina znašala 145.000 EUR, tudi zapis kupnine s številko in seštevek obeh delov kupnine (100.000 EUR in 45.000 EUR). Vse to povsem potrjuje pravilnost ugotovitve, da je kupnina znašala 145.000 EUR. Na tako kupnino je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo znesek pogodbene kazni 21.750 EUR.

13Toženec je med postopkom večkrat ugovarjal na znižanje pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da je v zvezi s tem trditveno in dokazno breme na njem ter da zgolj sklicevanje na 252. člen Obligacijskega zakonika² (v nadaljevanju: OZ) za utemeljenost takega ugovora ne zadošča. Toženec res ni podal nobenih konkretnih navedb, ki bi narekovale znižanje pogodbene kazni, ampak se ves čas sklicuje zgolj na zakonsko besedilo (npr. list. št. 20A - "zahteva znižanje nesorazmerno visoke pogodbene kazni"; list. št. 39 - tožnikov edini namen je poskus neupravičene obogatitve, ko povsem neutemeljeno zahteva visoko pogodbeno kazen; list. št. 180a - prepis zakonskega besedila 252. člena OZ; list. št. 217 - "tožnik ni ponudil nobenega dokaza, da višina pogodbe kazni ne bo zadoščala za dokončanje oz. popravo nedokončanih del"; podobno nedoločno ugovarja na list. št. 329A). Zakaj bi bila dogovorjena pogodbena kazen glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti, toženec tudi v pritožbi ne pojasni. Ugovor znižanja pogodbene kazni je zato neutemeljen.

14Končno toženec nasprotuje tudi stroškovni odločitvi, meni, da je stroškovni izrek pomanjkljiv in nerazumljiv ter da bi moralo biti v njem zapisano vsaj, da toženec nosi vse "potrebne" pravdne stroške. Četrti odstavek 163. člena ZPP določa, da lahko sodišče v sodbi odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. In to je v obravnavani zadevi naredilo tudi sodišče prve stopnje. Kateri stroški bodo priznani kot potrebni in njihova višina, bo odločeno s sklepom po pravnomočnosti te sodbe (zoper katerega je pritožba). Izpodbijana stroškovna odločitev zato ni pomanjkljiva in tudi ne nerazumljiva.

15Po vsem obrazloženem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: toženec, ker ni uspel s pritožbo, tožnik pa zato, ker v odgovoru na pritožbo ni podal navedb, s katerimi bi vsebinsko prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/19999, s spremembami in dopolnitvami.
² Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami.