VSL Sodba I Cp 427/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 653,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 36.125,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in toženki naložilo, da tožnici povrne vse potrebne stroške pravdnega postopka (II. točka izreka).

Pritožbene navedbe

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da v primeru upravne pogodbe ni mogoče uporabiti splošnih določil Obligacijskega zakonika (OZ) o pogodbi v korist tretjega. Ker gre za pogodbo v korist tretjega, bi morala tožnica tožiti mladega raziskovalca kot imetnika pravic in obveznosti iz pogodbe, saj je on tisti, ki pogodbe ni izpolnil. Gre za vzajemno pogodbo, zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določilo prvega odstavka 116. člena OZ (nemožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka). Nesporno je, da mladi raziskovalec zaradi objektivnih in dokazanih zdravstvenih razlogov ni mogel dokončati raziskave. To je vseskozi vedela tožnica. Tekom postopka se je to dejstvo štelo za nesporno, saj tožnica priloženi zdravstveni dokumentaciji ni ugovarjala. Nazadnje je za toženko vprašljiva pravna kvalifikacija prvostopenjskega sodišča, s katero je znesek, ki je predmet tožbenega zahtevka, štelo za pogodbeno kazen. Na pogodbeno kazen se namreč ni sklicevala niti tožnica, poleg tega denarna sredstva, ki naj bi jih bilo treba vrniti, niso in ne morejo biti pogodbena kazen. Gre za del denarnih sredstev, ki so bila nakazana toženki in vrnitev katerih zahteva tožnica. Prvostopenjsko sodišče je s takšno pravno kvalifikacijo obšlo pravila o zastaranju, saj bi sicer ob uporabi splošnih pravil o kondikcijskih zahtevkih kot posledici delne razveze pogodbe moralo uporabiti splošni zastaralni rok, ki je začel teči že, ko je toženka prejela denarna sredstva. Tudi če bi se zahtevek obravnavalo kot pogodbeno kazen, pa ta ne bi smel biti plačan s strani toženke, saj je neizpolnitev posledica okoliščine, za katero ne odgovarja (250. člen OZ). Toženka je izpolnila svoj del obveznosti, ne more pa vplivati na mladega raziskovalca, ki zaradi nespornih in potrjenih zdravstvenih težav ni uspel dokončati raziskovalnega načrta.

Odgovor na pritožbo

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

Presoja utemeljenosti pritožbe

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

O naravi pogodbenega razmerja in pasivni legitimaciji

6Sodišče prve stopnje je Pogodbo o sofinanciranju mladega raziskovalca (v nadaljevanju pogodba) pravilno opredelilo kot upravno pogodbo, ki je sklenjena predvsem v javnem interesu. Ne gre za pogodbo, od katere bi imela korist zgolj tretja oseba. Stranka pogodbe je toženka, ki je z njeno sklenitvijo pridobila sredstva za raziskavo oziroma za plačilo za delo pri njej zaposlenega mladega raziskovalca. Sicer pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tudi, če bi šlo za pogodbo v korist tretjega, to ne izključuje pasivne legitimacije toženke kot pogodbene stranke. Ona je tista, ki v pogodbi nastopa kot upravičenka in ki se je z njo kot izvajalka neposredno zavezala k njeni izpolnitvi (glej 2. člen pogodbe), zato je za zahtevke, ki iz nje izvirajo, pasivno legitimirana. Morebitne kršitve pogodbenih oziroma delovnih obveznosti mladega raziskovalca lahko toženka proti njemu uveljavljala v okviru njunega notranjega razmerja.

Nemožnost izpolnitve

7Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo prvega odstavka 116. člena OZ o nemožnosti izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka. Toženka tekom postopka ni dala konkretnih navedb, zakaj mladi raziskovalec raziskave ni mogel dokončati v roku, na drugi strani pa ni prerekala tožničine trditve, da je bil zdravstveni izvid iz leta 2015 že upoštevan pri podaljšanju roka do 30. 9. 2016. Novih (dodatnih) zdravstvenih razlogov ni zatrjevala. Nemožnosti izpolnitve tako ni dokazala.

8Toženka je v postopku zgolj navajala, da začasna nemožnost izpolnitve ni razlog za razvezo pogodbe, ker naj tožnica ne bi izkazala, da ima poseben interes za izpolnitev v dogovorjenem roku. Vprašanje, ali je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe ali ne (zaradi česar bi se lahko pogodba štela za razvezano po samem zakonu - prvi odstavek 104. člena OZ), v obravnavanem primeru ni pravno pomembno, saj toženka v nobenem trenutku od nje ni odstopila niti ne zatrjuje, da je bila razvezana na podlagi zakona.

9Poleg tega je treba upoštevati, da gre pri financiranju, ki je bilo izvedeno na podlagi pogodbe o sofinanciranju oziroma na podlagi javnega razpisa, za obliko državne pomoči, ki je ob upoštevanju prava Evropske unije (v nadaljevanju EU) dovoljena le pod strogimi pogoji, ki zagotavljajo, da posameznemu upravičencu ni dana neupravičena konkurenčna prednost pred drugimi subjekti na trgu. Če zamuda z izpolnitvijo ne bi bila ustrezno sankcionirana in bi smel upravičenec prejeta sredstva obdržati oziroma bi bilo vračilo minimalno, bi s tem pridobil neupravičeno konkurenčno prednost pred drugimi.¹

Pravna narava zahtevka in ugovor zastaranja

10Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno obravnavalo kot pogodbeno kazen. Gre za s pogodbo dogovorjeno posledico toženkine (dolžničine) zamude z izpolnitvijo (prvi odstavek 247. člena OZ). Vsekakor ne gre za vrnitveni zahtevek zaradi neupravičene pridobitve, ker pogodba ni bila razvezana in pravna podlaga za izplačilo denarnih sredstev tako ni odpadla (toženka tudi ne zahteva 100 % sredstev, temveč zgolj 30 %). Pri tem ni pomembno, da se tožnica na pogodbeno kazen sploh ni sklicevala, saj tožnica ni dolžna navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, če jo navede, pa sodišče nanjo ni vezano (temveč zgolj na trditveno podlago).²

11Kot je bilo že v zvezi z nemožnostjo izpolnitve pojasnjeno, toženka ni dokazala, da razlog za zamudo ne izhaja iz njene sfere. Uporaba 250. člena OZ pa je tudi sicer na podlagi načela primarnosti omejena s pravom EU.³

12Ker gre za pogodbeno kazen, velja splošni, petletni zastaralni rok.⁴ Ob tem je sodišče prve stopnje za začetek njegovega teka pravilno štelo trenutek kršitve pogodbe, to je nastanka zamude (namesto trenutek, ko je toženka prejela denarna sredstva). Tožbeni zahtevek tako do vložitve tožbe še ni zastaral.

Sklepno

13Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

14Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). S tem, ko je bila njena pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen zahtevek na povrnitev pritožbenih stroškov, zato poseben izrek v tem delu ni potreben.

15Toženka mora tožnici v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v vrednosti 875 točk oziroma 525,00 EUR (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), materialne stroške v vrednosti 17,5 točk oziroma 10,50 EUR (2 % po 11. členu OT) ter 22% DDV v višini 117,81 EUR, skupno 653,31 EUR. V primeru zamude ji mora plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila.

¹ VSL sodba II Cp 1416/2019 z dne 22. 1. 2020. Sodišče EU je že odločilo, da je vračilo nujna posledica splošne prepovedi državne pomoči v skladu s členom 107 Pogodbe o delovanju EU (Sodba Sodišča C-120/73 z dne 11. 12. 1973) in da je namen vračanja nezakonite pomoči ponovno vzpostaviti razmere, kakršne so na notranjem trgu obstajale pred izplačilom pomoči (Sodba Sodišča C-610/10 z dne 11. 12. 2010).
² Prim. VSL sodba I Cp 2150/2016 z dne 1. 2. 2017.
³ Nanj se pogodba v 1. členu tudi izrecno sklicuje.
⁴ Tako tudi VSL sodba II Cp 1416/2019 z dne 22. 1. 2020.