VSL Sodba I Cpg 49/2022

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.194,62 EUR pritožbenih stroškov v petnajstih dneh v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila.

III. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 102.635,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov v različnih časovnih zapadlostih (I. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke v skupnem znesku 10.917,80 EUR (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh plača 6.010,81 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške. Podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki predlaga, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta poslovno sodelovali tako, da je tožena stranka pri tožeči stranki v letu 2018 naročila dobavo materiala in izdelavo projektne dokumentacije za dela na objektu investitorja B. d. o. o. Med njima tudi ni sporno, da se je obseg projekta povečal in da je končna zaračunana cena materiala presegla ceno 238.755,00 EUR, o kateri sta se stranki dogovarjali maja 2018. Med strankama je sporno, kdaj je bila sklenjena pogodba za dobavo konstrukcijskega materiala za objekt, sporna je tudi njegova končna cena. Sporno je bilo, ali predstavlja znesek za dobavo materiala 238.755,00 EUR okvirno ceno ali fiksno pogodbeno ceno. Sporno je bilo tudi, ali je tožeča stranka pri obračunu projektne dokumentacije upoštevala 2 % popust in podlaga ter višina dodatno zaračunanih del in materiala po vtoževanem računu 18-360-000195 višini 7.650,00 EUR ter pravilna izpolnitev tožeče stranke.

6Tožena stranka je v pritožbi smiselno izpodbijala predvsem dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede dobave materiala jeklene konstrukcije s prevozom do objekta, v zvezi s tem pa čas sklenitve pogodbe in višino plačila. Napadala je še procesno postopanje sodišča, izdelano izvedeniško mnenje ter popuste v višini 4.000,00 EUR in 15.000,00 EUR, ki naj jih tožeča stranka ne bi upoštevala.

7Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, da je bila pogodba sklenjena 6. 7. 2018 za ceno 312.760,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo izvedene dokaze ter podalo obsežno in izčrpno obrazložitev svoje odločitve. V ospredju je pri tem elektronsko sporočilo tožeče stranke z dne 5. 7. 2018 (priloga spisa A25 in A34), iz katerega izhaja, da je tožeča stranka podala ponudbo v višini 312.760,00 EUR, saj je na podlagi dobave materiala prišlo do povečanja investicije za 72.730,00 EUR, kar je ocena dodatnega stroška, za katero je tožena stranka v e-pošti z dne 6. 7. 2018 napisala, da jo sprejema (priloga A31). Vse to je po mnenju sodišča prve stopnje in kateremu se pridružuje tudi sodišče druge stopnje, prepričljivo potrdil zakoniti zastopnik tožeče stranke ob zaslišanju. Ni mogoče slediti trditvam tožene stranke, da naj bi bila pogodba sklenjena maja 2018 za znesek 238.755,00 EUR, ker naj bi bila ustaljena poslovna praksa med strankama taka, da so se vedno dogovarjali o oceni, ne pa o končni ceni materiala. Pritožbeno sodišče takšnemu naziranju ne more slediti, ker ga ne potrjujejo izvedeni dokazi, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na njegov obrazložitev. Drugačne odločitve sodišča prve stopnje ne bi potrdile niti priča A., za katero (in vse ostale) je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo njihovo zaslišanje. Pritožnica ne navede, kaj konkretno naj bi ta priča povedala (da bi izpodbila e-komunikacijo med pravdnima strankama z dne 5. in 6. 7. 2018), razen tega da je navedla, da je večje število prič sodelovalo pri dogovarjanju. Po mnenju pritožnice iz elektronskega sporočila z dne 6. 7. 2018 izhaja, da gre za znesek dodatnih plačil. To naj bi dokazovalo, da je bila pogodba sklenjena že maja 2018. To pa, kot že rečeno, ne drži, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

8Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka večino svoje obveznosti izpolnila že pred 6. 7. 2018, saj gre za pavšalne navedbe in tožena stranka v pritožbi ne navede konkretno, katera dela, v kakšni višini in kdaj naj bi tožeča stranka do takrat že izvedla. Poleg tega je zakoniti zastopnik tožene stranke na zaslišanju (l. št. 256 in 257 sodnega spisa ter priloga A31) povedal, da so se dobave začele po plačilu avansa, ki se je zgodil po 6. 7. 2018.

9Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dopolnitev izvedeniškega mnenja glede vrednosti cen, razmerja hladno valjanega in vroče valjanega jekla, in tudi predložene dokaze v zvezi s tem (gre za ponudbe drugih izvajalcev istovrstnih del, ki jih je predložila tožena stranka). Sodišče prve stopnje namreč ne more z izvedencem ugotavljati pogodbeno dogovorjene cene med pravdnima strankama, razen v primeru, če bi tožena stranka zatrjevala, da je bila cena, po kateri je tožeča stranka obračunala dobavljeni material in dela, oderuška, česar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pogodbeno dogovorjena cena med strankama dne 5. in 6. 7. 2018, je ne more določati izvedenec, niti ne morejo nanjo vplivati ponudbe drugih izvajalcev. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih razlogov glede zatrjevanih nepravilnosti izvedeniškega mnenja in ugotovitev izvedenca glede (dogovorjene) cene. Tako je bila tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je zavrnilo dopolnitev izvedeniškega mnenja.

10Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe, da bi morala tožeča stranka, ki je vedela za razmerje tožene stranke z njenim naročnikom B. d.o.o., toženo opozoriti, da se cena lahko zviša, saj je sodišče prve stopnje v točki 19. obrazložitve navedlo, da tožeča stranka v maju še ni mogla dati končne cene, saj še ni obstajal projekt in vsa potrebna dokumentacija za to ter so se takrat dogovarjali zgolj o oceni investicije. Poleg tega, kot je navedlo sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni bila v pogodbene odnosu z družbo B. d.o.o., pač pa je bila to tožena stranka.

11Očitek sodišču prve stopnje, da je toženčeve ugovore nepravilno zavrnilo z argumentom, da ni obrazloženo ugovarjal, ni utemeljen, saj so bile njegove trditve brez konkretnih dejstev in predlaganih dokazov. Ne nazadnje so takšne tudi pritožbene navedbe.

12Glede pobotnih ugovorov je pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje izpodbijana povsem pavšalno in zato pritožbeno sodišče nanjo ne odgovarja.

13Glede popusta v višini 4.000,00 EUR in 15.000,00 EUR je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dogovor o popustih ni bil razviden iz predloženih dokazov in ima sodišče prve stopnje prav, ko ga ni obračunalo. S tem, ko se pritožnica sklicuje na elektronsko dokumentacijo z dne 5. 7. in 6. 7. 2018, te trditve ni dokazala, saj v teh prilogah ni razviden popust v višini 4.000,00 ozr. 15.000,00 EUR. Druge konkretne dokumentacije, ki naj potrjevala te popuste, pa v pritožbi ni navedla.

14Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 1.600 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 1.194,62 EUR.