VSL Sodba in sklep II Cp 992/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: 1. "Prvotožena stranka B. B., drugotožena stranka C. C., tretjetožena stranka D. D., četrtotožena stranka E. E. in petotožena stranka F. F. so v roku 15 dni solidarno dolžni plačati tožeči stranki G. G. znesek 1.830 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 4. 2023 dalje do plačila. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi." Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 514,08 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Zavrnilo je predlog tožeče stranke za kaznovanje pooblaščenke tožeče stranke.

2Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik), iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je na njegove elektronske dopise oziroma elektronske dopise njegove pooblaščenke odgovarjal zgolj odvetnik A. A., ki je v zapuščinskem zastopal drugo do peto toženo stranko (v nadaljevanju toženci). To ni nič neobičajnega, saj bi se odgovor odvetnice T. T. zgolj podvajal po vsebini. Smatrati je bilo, da je s pooblaščenko tožnika odvetnik A. A. komuniciral v imenu vseh tožencev. V elektronskem sporočilu z dne 11. 12. 2022, ki je bil v vednost poslan tudi takratni pooblaščenki prve tožnice, je slednji zapisal, da so stranke sprejele eno od alternativno določenih ponudb tožnika in pozval pooblaščenko tožnika, da pripravi dedni dogovor. Iz navedenega je torej razbrati, da je pooblaščenec tožencev govoril tudi v imenu prvo toženke in da je slednja dala pobudo oziroma soglasje k pripravi dednega dogovora. K temu je še dodati, da odvetnik A. A. svojih strank ni poimenoval po priimku, ampak je govoril o strankah, prav tako je kot pravni strokovnjak vedel, kaj je potrebno, da je dedni dogovor uspešno sklenjen in da morajo s predlagano vsebino soglašati vse stranke. Dopis pooblaščenca prvo do peto tožencev je rezultat uskladitve vseh strank, saj sicer pooblaščenec ne bi predlagal sklenitve dednega dogovora, ne da bi tožniku dodatno pojasnil, da njegovo ponudbo sprejemajo zgolj stranke, ki jih je zastopal v zapuščinskem postopku. Tudi dejstvo, da je odvetnik A. A. v svojem odgovoru navedel znesek, kot ga je predlagal tožnik, pove, da so se vsi toženci uskladili glede ponudbe, saj bi sicer odvetnik zapisal drugače. Izpostavlja še, da imata odvetnica H. H. in odvetnik A. A. svoje poslovne prostore na istem naslovu, da se oglašujeta na isti spletni strani in imata isto številko telefax naprave. Nejasna je navedba sodišča prve stopnje, da drugo do peto tožencu ni možno očitati, da so s svojim ravnanjem tožnika utrdili v prepričanju, da bo dedni dogovor sklenjen. Napačna je tudi odločitev o stroških.

3Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in so razlogi za izpodbijanje zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bila pritožnica s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjena. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

6Tožnik v pritožbi ne navaja konkretno katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka očita sodišču prve stopnje. Višje sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ugotovilo, da te kršitve niso podane.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prva toženka ni nikoli osebno ali po pooblaščenki privolila v sklenitev dednega dogovora kot tudi ne podala pobude za njegovo sestavo. Ugotovilo je tudi, da drugo do peti toženci s svojim ravnanjem niso utrdili tožnika v prepričanju, da bo dedni dogovor sklenjen, s tem, ko so preko svojega pooblaščenca predlagali sklenitev dednega dogovora; navedeno ob dejstvu, da je imela prvo toženka drugo pooblaščenko, po naravi stvari niti ni možno. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožencem ni mogoče očitati povzročitve škode na podlagi 20. člena Obligacijskega zakonika kot tudi ne na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Tožnik v pritožbi zgolj ponavlja opise ravnanj, ki jih je navedel že v postopku pred sodiščem prve stopnje, iz katerih je neutemeljeno sklepal, da pooblaščenec drugo do peto toženca izraža tudi voljo prvo toženke. Na vse njegove navedbe je argumentirano in obširno odgovorilo že sodišče prve stopnje, višje sodišče njegovim zaključkom v celoti pritrjuje. S takimi pritožbami navedbami glede na zgoraj povedano, upoštevaje tudi omejitve postopka v sporu majhne vrednosti, ne more uspeti.

8Zaradi navedenih razlogov in ker, kot že navedeno, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).