VSM Sodba I Cpg 136/2025

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 1,621.964,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2024 do plačila. V točki II izreka je odločilo, da toženka v celoti krije stroške tega postopka.

2Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Ponovno se sklicuje na zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 1608/2018, ki se sedaj (po razveljavitvi sodbe z dne 24. 9. 2020 s strani VSRS) obravnava pod opr. št. VII Pg 711/2024 in (ponovno) poudarja, da pravna podlaga za realizirano plačilo ni bila pravnomočna sodba, ampak Pogodba o finančnem leasingu in pravici licence znamk z dne 31. 8. 2011, sklenjena v obliki neposrednega izvršljivega notarskega zapisa SV *** (v nadaljevanju Pogodba o finančnem leasingu). Ta pravna podlaga nikoli ni odpadla, tako da je zahtevek tožnice na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) že zaradi tega neutemeljen. Toženka je v zvezi s to okoliščino predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, A. A., a sodišče prve stopnje dokaza ni izvedlo, tudi zavrnilo ga ni, sodba pa o tem nima nobenih razlogov. S tem je kršilo toženkino pravico do izjave in storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre tudi za vnaprejšnjo dokazno oceno, saj je sodišče o namenu plačila sklepalo le na podlagi trditev in dokazov tožnice.

Toženka se v nadaljevanju pritožbe ponovno zavzema za prekinitev postopka v skladu s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP. Po njenem je od pravnomočne odločitve v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 711/2024 odvisna odločitev v tem postopku.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z neopravičeno obogatitvijo zavzelo napačno stališče, da toženka ni navedla konkretnih trditev, kolikšen znesek denarja je porabila in za kaj ga je porabila. Te trditve je toženka podala v prvi pripravljalni vlogi, točka 2 in v šesti pripravljalni vlogi, točka 8. Pojasnila je, da je prejeta sredstva v znesku 1,621.964,34 EUR do prejema sklepa VSRS (7. 5. 2024) v celoti porabila v dobri veri, da gre za njena sredstva: Verjela je, da gre za plačilo po pogodbi, poleg tega pa glede na vse navedeno ni imela nobenega razloga za najmanjši dvom, da bo sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 1608/2018 z dne 24. 9. 2020 razveljavljena. O tem, da je sredstva porabila, je predlagala tudi zaslišanje več prič, ki bi pojasnile, da to drži in povedale, za kaj so bila sredstva porabljena. Gre za daljše časovno obdobje od dneva nakazila spornega zneska (5. 4. 2022) do dneva, ko je bila toženka seznanjena z odločbo VSRS (7. 5. 2024), zato je bil v tem času denar porabljen za različne namene v dobri veri, da ji pripada. Sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje, če je ocenilo, da trditve v tej smeri niso popolne, v skladu z načelom materialno procesnega vodstva toženko na pomanjkljivosti opozoriti, saj se na to nasprotna stranka ni sklicevala. V tem kontekstu se pritožnica sklicuje na 285. člen ZPP in dodaja, da je opisana kršitev odločilno vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, saj sodišče prve stopnje odločilnih dejstev v tej smeri ni ugotavljalo. Izpodbijana sodba zato predstavlja sodbo presenečenja. Toženka graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je v zvezi z uporabo prejetega denarja dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke in prič nepravilno zavrnilo.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti spremeni, tako da zahtevek zavrne. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim ugovorom in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene v pritožbi zatrjevane in po uradni dolžnosti upoštevne procesne kršitve. Pravilno je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6Najprej velja poudariti, da izpodbijana sodba vsebuje ustrezne razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je objektivno mogoče preizkusiti. S tem ko sodišče prve stopnje v zvezi s pravno podlago plačila obveznosti ni zaslišalo zakonitega zastopnika toženke, ni storilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obravnavani zadevi je bila obveznost toženke ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, na tej podlagi pa je bilo po pravilni presoji izpodbijane sodbe (točke 7, 8 in 9 obrazložitve) poravnanih 1,621.964,34 EUR. Soglašati je treba s presojo izpodbijane sodbe v točki 9 obrazložitve, da je tožnica prostovoljni izpolnitvi obveznosti vseskozi nasprotovala, obveznost je izpolnila šele, ko je odločba VII Pg 1608/2018 z dne 24. 9. 2020 postala pravnomočna, in sicer v roku za izpolnitev obveznosti in z navedbo da plačuje obveznost po tej odločbi. To brez dvoma po pravilni podlagi izpodbijane sodbe ovrže toženkine trditve, da je bilo plačilo realizirano na podlagi Pogodbe o finančnem leasingu. Ker iz lastnih zatrjevanj toženke izhaja, da se je komunikacija v zvezi z vrnitvijo plačanega začela po izdaji odločbe VSRS, je očitno da se je prav takrat (zaradi razveljavljenih odločb sodišč prve in druge stopnje in ne prej) postavilo vprašanje odpadle pravne podlage in vrnitve prejetega denarja. Glede na vse obrazloženo po presoji sodišča prve stopnje zaslišanje zakonitega zastopnika toženke v zadevi ni (bilo) pravno odločilno, tako da očitek procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. V tem kontekstu je treba soglašati tudi s presojo izpodbijane sodbe, da morebiten obstoj pogodbene obveznosti tožnice do toženke, ki je bil v sodnem postopku najprej pravnomočno ugotovljen, kasneje pa sta bili odločbi prve in druge stopnje v postopku revizije razveljavljeni, na sprejeto odločitev, da je treba prejeto vrniti, nima vpliva. Nov izvršilni naslov, izdan v novem sojenju, predstavlja novo pravno podlago za prostovoljno izpolnitev obveznosti oziroma njeno prisilno realizacijo (primerjaj odločbi II Ips 191/2017 in II Ips 243/2011, na kateri se sklicuje že sodišče prve stopnje).

7Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori v zvezi s predlagano prekinitvijo postopka. Postopek VII Pg 711/2024 je bil na podlagi odločbe VSL I Cpg 85/2025 z dne 11. 6. 2025 v korist sedanje tožnice pravnomočno zaključen (zahtevek je bil zavrnjen), tako da že zaradi tega ni razlogov za predlagano prekinitev postopka.

8Kot izhaja iz točke 6 obrazložitve te odločbe, sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost presoje izpodbijane sodbe, da mora toženka zaradi odpadle pravne podlage prejeto na podlagi tretjega odstavka 190. člena vrniti in da ta pravna podlaga ni Pogodba finančnem leasingu. Vse nasprotne pritožbene ugovore v celoti zavrača in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

9Po stališču pravne teorije in sodne prakse, ki jo citira že sodišče prve stopnje, je za utemeljenost obogatitvenega zahtevka (to velja tako za zahtevek po 190., kot tudi za zahtevek po 195. členu OZ) odločilno, ali prejemnik prejeti denar še ima oziroma ali ima kakšno nadomestno korist od porabljenega denarja. Če ga ima, ga mora vrniti oziroma mora vrniti nadomestno korist, če jo ima. Če je prejemnik denar porabil tako, da od njega nima več niti nadomestne koristi, pa je obstoj obveznosti vračila denarja odvisen od tega, ali je bil ob uporabi denarja v dobri veri, ali ne. V tem kontekstu sodišče druge stopnje soglaša s presojo izpodbijane sodbe v točki 12 obrazložitve, da toženka ni podala konkretnih trditev o tem, da denarja nima več. Le na splošno je navedla, da predmeta obogatitve oziroma njegove vrednosti v ekonomskem smislu nima več v svojem premoženju ter da je bil denar porabljen do prejema odločbe VSRS. Ni pojasnila, koliko denarja je porabila, za kaj oziroma na kakšen način ga je porabila, ali je imela oziroma ima od uporabe kakšno nadomestno korist. Na takšni (pomanjkljivi) trditveni podlagi pa sodišče prve stopnje ni moglo v korist toženke presoditi, da denarja (sploh) ni dolžna vrniti oziroma, da je dolžna vrniti sorazmerno nižji znesek, kot ekvivalent morebitne dosežene nadomestne koristi (tisto, za kar je bila obogatena).

10V tem kontekstu ni utemeljen pritožbeni očitek kršitve materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP), ker sodišče prve stopnje toženke ni opozorilo na manjkajoče trditve in sodba zato zanjo predstavlja presenečenje. Trditveno in dokazno breme z materialno procesnim vodstvom namreč ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno in je namenjeno temu, da se prepreči izdaja sodbe presenečenja. Dolžnost materialnega procesnega vodstva sodišča ne nastopi vselej, ko ena od strank svojemu trditvenemu ali dokaznemu bremenu ne zadosti, ampak le tedaj, ko stranka, glede na konkretne okoliščine primera, ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da mu je zadostila. V obravnavani zadevi je bila toženka seznanjena s pravno podlago zahtevka in s svojim dolžnim trditvenim in dokaznim bremenom (med postopkom je tudi navedla bistvene okoliščine v zvezi z institutom neupravičene obogatitve, med drugim tudi, da se ne vrača tisto, kar je prikrajšana oseba dala, ampak tisto, za kar je bila druga stran obogatena), zato je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še posebej opozoriti na to, da navede, za kaj je denar porabila in če ga je, ali ima od tega še kakšno nadomestno korist - ali je zaradi tega obogatena. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 285. člena ZPP in ni storilo procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

11Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za tožnico, saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso v odločilni meri vplivale na presojo sodišča druge stopnje o utemeljenosti pritožbe, zato pritožbeni stroški tožnice niso bili potrebni.