VSMB Sodba II Cp 442/2026

1. Pritožbi se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I izreka spremeni tako, da glasi:

   "I. Tožbeni zahtevek je po temelju utemeljen v obsegu 50%.

2. V presežku se pritožba zavrne ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. O pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo.

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka razsodilo, da je tožena stranka (toženka) odškodninsko odgovorna tožeči stranki (tožniku) za 30% škode, ki mu je nastala pri škodnem dogodku dne 23. 8. 2022 v delavnici A. d.o.o.. V točki II izreka je odločilo še, da bo o višini tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških sodišče odločilo v končni sodbi.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje o višini soprispevka tožnika k nastanku škode v točki I izreka se je tožnik pravočasno, po pooblaščenki, pritožil zaradi zmotne materialnopravne presoje o porazdelitvi odgovornosti za nastalo škodo med tožnikom in zavarovancem toženke. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je soodgovornost tožnika za nastalo škodo podana zaradi njegove malomarnosti, saj sodna praksa v primerih delovnih nesreč poudarja visoko stopnjo odgovornosti delodajalca, da zagotovi varno delovno okolje. Ravnanje tožnika ni bilo zavestno prevzemanje nerazumnega tveganja, temveč opravljanje delovne naloge v pogojih, ki jih je ustvaril delodajalec (zavarovanec toženke). Tožnik je moral vstopiti v neosvetljeno delavnico, da je našel svoj avtobus, saj ga ni bilo na zunanjem parkirišču. Pri tem se mu je mudilo, saj je moral biti čez pol ure na začetni postaji in začeti s prvo vožnjo mestnega avtobusa. Če bi čakal ali iskal tehnologa B. B. da prižge luči, bi zamudil. Ravnanje tožnika ne odstopa od ravnanja povprečnega delavca, saj je v temi po delavnici takrat hodil tudi C. C., B. B. pa je izpovedal, da za hojo po delavnici ne potrebuje luči. Ravnanje tožnika (vstop v neosvetljeno delavnico) tako ne predstavlja zavestnega prevzema tveganja za nesrečo, pač pa skrbno in edino možno ravnanje delavca za pravočasen nastop dela v pogojih, ki jih je ustvaril delodajalec. Prav tako tožnik ni mogel pomisliti, da lahko pade v servisni jašek, saj je bil ta vedno v celoti pokrit s parkiranimi avtobusi. Razlog za nesrečo je tako zgolj naključje, da je bil tistega dne nad jaškom parkiran krajši avtobus, ki ga ni v celoti zakrival. Tudi izpovedbo tožnika o trdi temi v delavnici je sodišče napačno interpretiralo. Nesreča se je z zgodila 23. 8. 2022 malo po 4. uri zjutraj, ko je zunaj res bila še tema, vendar to v mestu ne pomeni popolnoma trde teme. V delavnici brez luči, z okni se vidijo grobi obrisi večjih predmetov - avtobusov, kar je tožniku omogočalo orientacijo in hojo ob boku avtobusa, ni pa mogel videti odprtine jaška v tleh, ko je zavil pred avtobus. Očitno je tožnikov delodajalec vzpostavil in toleriral nevaren delovni proces, kjer so morali vozniki sami iskati in prevzemati vozila v neosvetljeni delavnici (takoj po nesreči so namestili senzorsko razsvetljavo) in kjer servisni jaški niso bili pokriti. Na eni strani so tako opisane opustitve delodajalca, na drugi strani pa ravnanje delavca, ki je v takih pogojih v časovni stiski poskušal opraviti svoje delo. Porazdelitev odgovornosti v razmerju 30% delodajalec in 70% delavec je v takih okoliščinah materialno zmotna, kar je tožnik utemeljeval še s citiranima sodbama Višjega delovnega in socialnega sodišča. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da toženki naloži 100% odgovornost za nastalo škodo ter priglasil pritožbene stroške.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik v pritožbi procesnih kršitev ni uveljavljal, sodba in postopek pred sodiščem prve stopnje pa nista obremenjena z nobeno od procesnih kršitev, ki so predmet uradnega preizkusa.

7. V pritožbenem postopku niso sporne s strani sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do delovne nesreče in poškodbe tožnika. Prav tako ni sporno, da zavarovanec toženke z neurejeno razsvetljavo in odkritimi jaški za servisiranje vozil ni poskrbel za varno delovno okolje in je zato odgovoren za škodo nastalo tožniku. Sporno je le vprašanje, ali je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka in če, v kakšni višini.

8. 171člen Obligacijskega zakonika (OZ) v prvem odstavku določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Gre za splošno pravilo za določitev (zmanjšanega) deleža odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je ravnanje oškodovanca povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma za kolikšen delež bi oškodovanec, s svojim ustrezno skrbnim ravnanjem, zmanjšal verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma obseg škode.¹ Čeprav delodajalec v primeru kršitve pravil o varnosti in zdravju pri delu odgovarja za škodo, pa je mogoče, da je tudi sam delavec, na primer s kršitvijo predpisov o varnosti in zdravju pri delu oziroma z neskrbnim ali nerazumnim ravnanjem prispeval k nastanku škode.² Vsako ravnanje poškodovanega delavca, ki je prispevalo k nastanku škodnega dogodka, ni razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalca. Ravnanje delavca mora biti neskrbno. Pri delovnih nesrečah se kot merilo skrbnosti upošteva skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca za določeno dejavnost.³

9. Tožnik je pritožbi pravilno izpostavil sicer nesporno dejstvo, da je tožnikov delodajalec (zavarovanec tožene stranke) vzpostavil in toleriral nevaren delovni proces, tako da so šoferji zaradi pomanjkanja prostora na parkirišču ob pričetku dela ob 4. zjutraj sami hodili v delavnico prevzemat avtobuse. Pri tem je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da delavnica ob škodnem dogodku ni bila osvetljena, tožnik si ni mogel prižgati luči, ker šoferji niso vedeli kje je stikalo, slednje pa se je nahajalo na povsem drugem koncu delavnice 30 m od vhoda. V času nesreče luči niso bile prižgane, za to zadolžen tehnolog B. B. pa je bil v pisarni. Tožniku se je mudilo, saj bi moral ob 4.30 na povsem drugem koncu mesta začeti s prvo vožnjo mestnega avtobusa. Zato je vstopil v temno delavnico, čeprav je vedel da se v delavnici vzporedno nahajata dva jaška za servisiranje avtobusov, preko katerih so bili parkirani štirje avtobusi. Ko je ob boku avtobusa prišel do konca in zavil desno, da bi prišel do svojega vozila, je padel v servisni jašek, saj je bil tam po naključju parkiran manjši avtobus, ki jaška ni v celoti pokrival.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ravnanje tožnika v zgoraj opisanih dejanskih okoliščinah odstopa od ravnanj povprečnega delavca. Tako ne drži pritožbena navedba, da je tudi Č. Č. hodil po neosvetljeni delavnici, saj je ta izpovedal, da je tožnika videl pri vhodu v neosvetljeno delavnico, ko je ta poškodovan prišepal iz delavnice, nato pa je na tožnikovo prošnjo šel do jaška po njegovo torbo, vendar si je pri tem prižgal svojo svetilko. V pritožbi izpostavljena izpovedba B. B., da za hojo po neosvetljeni delavnici ne potrebuje luči, pa za presojo ravnanja tožnika ni primeljiva. B. B. v delavnici opravlja svoje delo in vsakodnevno prižiga luč, zato je vajen hoditi v temi. Za tožnika to ne velja, saj je izpovedal, da je le nekajkrat prevzel avtobus v delavnici, pa še takrat je bilo osvetljeno. Ne glede na to kako trda tema je bila v delavnici, je tožnik z vstopom vanjo ravnal neskrbno in s tem prispeval k nastanku škode, kar je sicer pogoj za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti delodajalca.

11. Kljub temu pa se sodišče druge stopnje strinja s pritožbeno navedbo, da v zgoraj opisanih dejanskih okoliščinah ravnanje tožnika ni bilo skrajno neodgovorno in nerazumno, kot je v točki 20 obrazložitve zaključilo sodišče prve stopnje, v izpodbijani vmesni sodbi določen 70% soprispevek tožnika k nastali škodi pa je previsok. Sodišče prve stopnje je po presoji sodišča druge stopnje premalo upoštevalo okoliščine na strani tožnika, predvsem nesporno časovno zaporedje dogodkov ter dejstvo, da se je moral tožnik pol ure po nastopu dela že nahajati na začetni postaji mestnega avtobusa, kar je na povsem drugem koncu mesta⁴. Tožnik, ki z vožnjo ni želel zamujati, kar se od šoferja tudi pričakuje, tako ni imel časa iskati ali čakati B. B., s čimer bi preprečil nastanek škode, kot je v točki 20 obrazložitve navedlo sodišče prve stopnje.

12. Ob tehtanju ravnanja tožnikovega delodajalca, ki je opustil varnostne ukrepe (osvetlitev delavnice ter zavarovanje oziroma pokritje servisnih jaškov) ter ravnanja tožnika, ki se je v časovni stiski sam odpravil v temno delavnico ter padel v servisni jašek sodišče druge stopnje zaključuje, da sta oba enako, torej 50% prispevala k nastali škodi. Zato je na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo odločitev sodišča prve stopnje o odgovornosti toženca za nastalo škodo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v obsegu 50%, kot izhaja iz točke I/I izreka. V presežku, to je glede zahtevane 100% odgovornosti zavarovanca toženke za nastalo škodo, pa je pritožbo zavrnilo, kot izhaja iz točke II izreka.

13. Glede na to, da sodišče prve stopnje o višini tožbenega zahtevka še ni odločalo, je sodišče druge stopnje v točki III izreka odločilo, da bo tudi o stroških postopka s pritožbo odločeno v končni odločbi (164. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Plavšak v: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, stran 964.
² Možina: Odškodninska odgovornost delodajalca, v: Pravni letopis 2017, Inštitut za primerjalno pravo pri pravni fakulteti v Ljubljani, stran 164.
³ Tako sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 4/2024 z dne 12. 11. 2024 in tam citirana sodna praksa Vrhovnega sodišča RS.
⁴ Razdalja med servisno delavnico na naslovu X in postajo na naslovu Y je po podatkih Google Maps med 8,0 in 9,7 km odvisno od izbrane poti, čas vožnje pa od 15 do 17 minut.