113. člen OZ

Pravna teorija izpostavlja, da nobeno pravilo od 112. do 114. člena OZ (razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin) ni kogentno, kar pomeni, da lahko pogodbenici omenjena pravila izključita in drugače uredita. V okviru dispozitivne narave določb OZ (2. člen OZ) in prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) seveda lahko dogovorno in drugače urejata tudi druge v OZ vsebovane dispozitivne določbe in institute. V konkretnem primeru sta predmetno tudi storili in o višji sili sklenili dogovor, ki je vsebovan v 9. členu pogodbe (klavzula o višji sili) in se nanaša na nemožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti oziroma (drugje) na posledico, da pogodbena stranka ne more več izpolnjevati pogodbe. Za čas trajanja višje sile, ki sta jo (med drugim) opredelili tudi z ukrepi Vlade RS, in odprave njenih posledic (če se ne dogovorita drugače, se upoštevajo primeri, ko posledice trajajo več kot 24 ur) sta (med drugim) predvideli, da ne obstoji dolžnost plačila nadomestil zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Dogovorjena nemožnost izpolnitve tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebuje delno in celotno nemožnost izpolnitve. Pravna teorija nemožnost izpolnitve d

Tožena stranka je za navodila, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženo stranko kot tožnico. Zasledovali so javni interes ter specifično in izredno epidemiološko situacijo

Toženka je tožniku utemeljeno podala pisno opozorilo in odpoved iz krivdnega razloga, saj je bila tožnikova odklonitev upoštevanja toženkinega navodila o izpolnjevanju pogoja PCT ter nošenju mask neupravičena in je predstavljala kršitev 33., 34. in 35. člena ZDR-1 ter 12. člena ZVZD-1. Navodila toženke o izkazovanju pogoja PCT in nošenju mask niso bila protipravna, zato jih je tožnik moral spoštovati in jih ni smel zavrniti. Tožnik je kršitve ponavljal in zavestno ni upošteval navodil toženke, kljub temu, da mu je najprej izrekla ustna opozorila, nato še pisno opozorilo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odpoved nesorazmeren ukrep, ker sedaj ni več zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT in nošenju mask oziroma so bili ti ukrepi odpravljeni. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi so pravno pomembne okoliščine, znane v času podaje odpovedi. V času podaje odpovedi so bili ukrepi obvezni, toženka jih je morala spoštovati ter zagotoviti njihovo izvajanje in varen potek delovnega procesa, pri čemer je spoštovanje teh ukrepov upravičeno pričakovala tudi od svojih zaposlenih. Toženka tudi ni mogla vedeti, do kdaj oziroma koliko časa bodo ti ukrepi veljali, z

Okoliščin o nebistvenih navedbah (narava koronavirusne bolezni, kako delujejo testi, škodljivost testiranja in nošenja obraznih mask, namestitev naprav za odvajanje zraka v delovnih prostorih, itd.) sodišče prve stopnje ni bilo dolžno raziskovati in zato tudi ne presojati listin, ki jih je tožnik predložil s tem v zvezi. Delovni spor ni bil namenjen ugotavljanju dejstev, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke, temveč je bilo bistveno ugotoviti, ali je tožnik storil očitane kršitve, pri čemer med strankama niti ni bilo sporno, da je zavračal izpolnjevanje pogoja PCT in nošenje maske, kar je predmet opozoril in izpodbijane odpovedi. Toženka je za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT ter nositi obrazne maske, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženko kot tožnika. Zasledovali so

Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi.[

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da tožena stranka za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu, in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagala nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu pa je tudi zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnik izrecno zavezal tudi v pogodbi o zaposlitvi.

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženec za sprejem aktov, s katerimi je od delavcev zahteval, da morajo izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imel podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva določena v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bil toženec kot delodajalec dolžan sprejeti, saj je bila to njegova zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). S sprejetimi ukrepi zato tožniku ni samovoljno nalagal nobenih dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1, 12. člen ZVZD-1).

Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da toženka za zahtevo, da morajo delavci izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki so bili za varno delovno okolje določeni s predpisi, je bila toženka kot delodajalec dolžna upoštevati, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Glede na to, da je opravljala dejavnost na področju vzgoje in izobraževanja, je zakonsko podlago za upoštevanje predpisanih ukrepov predstavljala tudi 1. točka drugega odstavka 31. člena ZNB.

Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi morebitna za toženo stranko neugodna sodba vplivala na materialnopravno razmerje med toženo stranko in stransko intervenientko. Iz razlogov izhaja kvečjemu dejanski oziroma ekonomski interes za vstop v pravdo, kar ne zadostuje. Upoštevajoč načela neodvisnega, nepristranskega in učinkovitega sodnega varstva s podzakonskim aktom, ki ga je izdala izvršilna veja oblasti, ni bilo mogoče poseči v ustavno in zakonsko ureditev sodnih postopkov in poslovanja sodišč. Drugače bi bilo, če bi bila takšna omejitev sprejeta s strani predsednika Vrhovnega sodišča RS na podlagi 83.a člena ZS. Ker torej sodišče prve stopnje ni imelo ustrezne pravne podlage, da tožniku zaradi nenošenja mask ni dovolilo, da je prisoten na naroku in ga posledično ni zaslišalo ter ker hkrati niso bili izpolnjeni pogoji za zaslišanje le ene stranke (zakonitega zastopnika tožene stranke) iz prvega odstavka 258. člena ZPP, je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil s tem v zvezi določena s pogodbo o zaposlitvi; zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnice niti ji ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja že z nepredložitvijo dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja. Podan je utemeljen krivdni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica kljub predhodnima pisnima opozoriloma nadaljevala z istovrstnimi kršitvami.

Sodišče prve stopnje bi moralo glede na že razsojeno prepoved uporabe računalniškega programa odločati le o tem, ali toženka prepoved krši ali ne. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi navedenega izhodišča presojati le, ali je toženka tudi po 5. 10. 2014 sporno programsko opremo še uporabljala ali vanjo posegala. Ker je bilo toženi stranki v izreku pravnomočne sodbe prepovedano, da posega v avtorsko delo tožnice, to samo po sebi pojmovno pomeni, da, če ne bi bila tožničina avtorska pravica kršena (kar je en korak prej pri presoji), ne bi bilo v izreku navedeno in konkretizirano avtorsko delo tožnice (drug korak pri presoji) in prepovedni zahtevek ne bi imel nobenega smisla.

Glede na določbo 54. člena ZDLov-1 je za Republiko Slovenijo odgovornost za škodo, ki jo povzroči divjad na nelovnih površinah, predpisana objektivna odgovornost.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje med strankama ugotovilo povsem skrhane odnose, so podani pogoji za razvezo pogodbe o štipendiranju, saj ni mogoče doseči namena pogodbe o štipendiranju, to je zaposlitve štipendista po končanem (pravočasnem) študiju.

Pogodba zaradi spremenjenih okoliščin ni razvezana že po samem zakonu. Upravičena stranka mora zahtevati razvezo zaradi spremenjenih okoliščin, pred tem pa je dolžna o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine.

Škoda ni posledica hoje po stopnicah, temveč vleke pretirano težkega reduktorja, kar pa je bilo tožniku naročeno s strani nadrejenega. Tožniku ni mogoče očitati, da bi glede na svoje splošne sposobnosti in poznavanje delovnega procesa lahko ocenil, da vleka težkega reduktorja lahko povzroči škodljive posledice, kot so nastale, in da zato lahko takšno delo odkloni. Tožniku zato ni mogoče očitati soodgovornosti. Za nastanek škodljive posledice ni mogoče upoštevati tožnikovih starostnih degenerativnih sprememb v povezavi z utesnitvenim sindromom, ki ni posledica poškodbe. Tožnikove osebne lastnosti niso imele pomembnejšega vpliva na nastanek škodljive posledice, saj iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke povsem jasno izhaja, da je bil vpliv osebnih lastnosti tožnika na nastanek posledice neznaten.

Določbe OZ o zavarovalni pogodbi so v nasprotju s splošnim načelom obligacijskega prava - načelom dispozitivnosti (2. člen OZ) v načelu kogentne (924. člen OZ). Razlog za takšno ureditev je varstvo zavarovalca kot šibkejše pogodbene stranke. V določbah 938. in 939. člena OZ gre za specialno ureditev spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ). Iz določbe 939. člena OZ jasno izhaja, da je v primeru spora treba oceniti, kolikšno zmanjšanje zavarovalnine bo pogodbene obveznosti strank uskladilo s spremenjenimi razmerami - povečanjem nevarnosti oziroma ali zavarovalnica sploh dolguje zavarovalnino. Sodišče mora na podlagi konkretnih okoliščin obravnavanega primera presoditi, ali je toženka dokazala, da se je rizik kraje vozila zaradi izgube ključev povečal oziroma za koliko se je povečal ter da bi toženka - če bi za to okoliščino vedela pred nastopom zavarovalnega primera - upravičeno razdrla pogodbo.