VSL Sodba II Cp 437/2021

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v VI. točki izreka spremeni tako, da se znesek v višini 839,97 EUR nadomesti z zneskom 785,07 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba prve tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prvo toženko zavezalo k plačilu 8.638,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2018 dalje do plačila (III. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo (IV. točka izreka), prav tako pa tudi tožbeni zahtevek zoper drugega toženca (V. točka izreka). Tožnici je naložilo povračilo 839,97 EUR pravdnih stroškov drugega toženca (VI. točka izreka), prvi toženki pa povračilo 1.518,33 EUR pravdnih stroškov tožnice (VII. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta tožnica in prva toženka.

3Tožnica izpodbija IV., V. in VI. točko izreka sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Meni, da so navedbe drugega toženca o osebnem stečaju prepozne in nezadostno specificirane. Za njihov izkaz ni bil predlagan noben dokaz. Navedbe, da je bil drugi toženec v času sklepanja poroštvene pogodbe z dne 21. 2. 2012 v osebnem stečaju, so podane po prvem naroku za glavno obravnavo. Ob sklepanju poroštvene pogodbe 21. 2. 2012 o tem dejstvu ni bila seznanjena. Drugi toženec jo je očitno načrtno zavajal in zlorabil njeno zaupanje, kar je treba ustrezno sankcionirati. V takšnem ravnanju je moč prepoznati tudi njegovo odškodninsko odgovornost. Če bi vedela, da je drugi toženec v osebnem stečaju, poroštvene pogodbe ne bi podpisala in z njim na takšen način ne bi sodelovala. Če je sodišče njegove navedbe v zvezi z osebnim stečajem štelo za pravočasne, bi moralo njegovo ravnanje obravnavati strožje/bolj kritično in zahtevek presojati tudi na podlagi t. i. odškodninske odgovornosti. Izhajati bi moralo iz določbe Obligacijskega zakonika (OZ), da pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu zaradi tega nastane. Škoda, ki ji je nastala, predstavlja vtoževani znesek – 8.638,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska dalje do plačila.

Zmotna je odločitev sodišča o (ne)prisoji zakonskih zamudnih obresti za čas od 7. 12. 2014 do 2. 1. 2018. Toženca sta vedela, da morata glede na sklenjene pogodbe plačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti do plačila. Čeprav v dogovoru z dne 10. 9. 2015 res ni navedenega roka plačila, to še ne pomeni, da na podlagi pogodbe o dolgoročnem poslovnem sodelovanju z dne 21. 2. 2012 in poroštvene pogodbe z istega dne nista zavezana tudi k plačilu zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega zneska do plačila.

Nepravilna je odločitev v stroškovnem delu. Ni pravično, da mora nositi stroške drugega toženca. Pri odmeri njenih stroškov bi moral biti upoštevan tudi znesek iz naslova materialnih stroškov; tožencu pa ne bi smela biti priznana postavka za posvet s stranko in pregled spisa (150 točk), ki je že zajeta v ostalih postavkah.

4Prva toženka izpodbija odločitev v III. in VII. točki izreka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v navedenem delu. V pritožbi obširno pojasnjuje ozadje medsebojnega poslovanja, ki je med tožnico in podjetjem A., d. o. o. potekalo 17 let. Pri tem se posebej osredinja na medsebojno poslovanje v letu 2011, iz katerega naj bi izhajala celotna problematika, zaobjeta v predmetnem sporu. Razlog so napačna tožničina knjiženja oz. neknjiženja 14 gotovinskih plačil, ki so bila plačana tudi preko transakcijskega računa, kar je povzročilo preplačilo v višini 17.834,59 EUR. Sodišče tega ni upoštevalo in je tudi zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi brez dvoma potrdil, da je bilo 14 računov plačanih dvakrat. Pritožba podrobno pojasnjuje način poslovanja in razloge za dvakratno plačilo. Graja odločitev sodišča, oprto na dva zmotno podpisana papirja. Sodišče ni uvidelo dejanskega stanja med dvema dolgoletnima poslovnima partnerjema. Priznani bi morali biti tudi popusti, in sicer v pogodbi dogovorjen 2 % cassaconto za pravočasno plačevanje obveznosti.

5Sodišče prve stopnje je pritožbe izmenjalo med pravdnima strankama. Odgovora sta podala tožnica in drugi toženec.

6Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba prve toženke pa ni utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi naslednjih pravotvornih dejstev:

- tožnica je daljše obdobje poslovala z družbo tožencev A., d. o. o. in z njo 21. 2. 2021 sklenila pogodbo št. 06 o dolgoročnem medsebojnem sodelovanju;

- toženca sta s tožnico 21. 2. 2012 sklenila pogodbo o poroštvu, s katero sta se zavezala kot solidarna poroka povrniti vse zapadle obveznosti podjetja A., d. o. o. po dolgoročni pogodbi o medsebojnem sodelovanju z dne 21. 2. 2012;

- drugi toženec je bil v času od 14. 1. 2009 do 13. 11. 2013 v osebnem stečaju, ki se je vodil pod opr. št. St 000/2008;

- drugi toženec je kot prokurist družbe A., d. o. o. 20. 1. 2014 in 7. 9. 2015 s tožnico podpisal dva dogovora o poplačilu zapadlih obveznosti;

- v dogovoru z dne 20. 1. 2014 o poplačilu zapadlih obveznosti sta pogodbeni stranki ugotovili, da družba dolguje tožnici 25.674,93 EUR ter da se za pogodbeni rabat 8 % mesečno izstavi dobropis, s katerim se zapira opredeljeni saldo, račune pa se zapira, kot si sledijo po datumu zapadlosti (A 16);

- v dogovoru z dne 10. 9. 2015 o poplačilu zapadlih obveznosti je bilo ugotovljeno, da družba tožencev dolguje tožnici po izstavljenih računih in nefakturiranih dobavnicah na dan podpisa 16.277,01 EUR ter da se za pogodbeni rabat 8 % mesečno izstavi dobropis, s katerim se zapira opredeljeni saldo, račune pa se zapira, kot si sledijo po datumu zapadlosti (A 17);

- tožnica je svoj zahtevek utemeljevala na podlagi dogovorov z dne 20. 1. 2014 in 10. 9. 2015.

O pritožbi tožnice

Pritožbeno sodišče ne sprejema tožničinih očitkov o prepozno podanih navedbah glede osebnega stečaja drugega toženca. Res so bile navedbe o tej okoliščini podane po prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem morajo stranke (načeloma) navesti vsa dejstva, potrebna za utemeljitev njihovih predlogov ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njihovih navedb in se izjaviti o navedbah ter ponujenih dokazih nasprotne stranke. Vendar pa določba tretjega odstavka 286. člena ZPP omogoča, da sodišče upošteva tudi tiste navedbe, ki so podane po prvem naroku za glavno obravnavo, če takšna dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na citirano določbo in v točki 22 obrazložitve pojasnilo razloge za upoštevanje navedb o osebnem stečaju drugega toženca, ki jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Pravilna je ugotovitev, da mora sodišče na ničnost poroštvene pogodbe paziti tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka (92. člen OZ), zato navedb – četudi podanih po prvem naroku – ni moglo prezreti.

8Pritožba pravilno izpostavlja določbo 91. člena OZ, ki ureja odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe. Vendar pa te določbe sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni moglo uporabiti, saj tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage in zahtevka ni gradila na odškodninskem temelju. Zato se sodišče prve stopnje z vprašanjem odškodninske odgovornosti drugega toženca ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati.

9Tožnica je svoj zahtevek utemeljevala na podlagi dogovorov z dne 20. 1. 2014 in z dne 10. 9. 2015. V dogovorih pa ni določen rok, kdaj mora družba A., d. o. o. v poravnavi ugotovljeni dolg plačati. Za razlago glede zapadlosti plačil, ki jo ponuja pritožba, v dogovorih ni podlage. Sodišče prve stopnje je dogovora ocenilo kot poravnavo in ne zgolj kot pripoznavo dolga¹. Bistvena značilnost poravnave je vzajemna popustitev oseb, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v točki 35 obrazložitve pojasnilo – in tudi tega pritožba ne izpodbija – da prav odsotnost roka za izpolnitev dokazuje vzajemno popuščanje med pogodbenima strankama, ki je po Obligacijskem zakoniku pogoj za sklenitev poravnave (prvi odstavek 1051. člena OZ). Takšna ugotovitev je razumnejša in prepričljivejša od posplošenega pritožbenega zatrjevanja, da sta toženca na podlagi sklenjenih pogodb o dolgoročnem poslovnem sodelovanju oz. poroštvene pogodbe z dne 21. 2. 2012 vedela za svojo dolžnost plačevanja zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti terjatve dalje do plačila.

10Pritožba sodišču prve stopnje zmotno očita napačno odločitev v stroškovnem delu, ki se nanaša na utemeljenost povračila stroškov drugemu tožencu in na odmero tožničinih materialnih stroškov. Tožnica z zahtevkom zoper drugega toženca ni uspela, zato mora na podlagi določb 154. in 155. člena ZPP povrniti njegove stroške. Tožniku so bili priznani materialni stroški, in sicer stroški poštnine v skupnem znesku 8,80 EUR, kilometrine v znesku 233,10 EUR in parkirnine v višini 7,20 EUR, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

11Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je v skladu z utrjeno sodno prakso nagrada za posvet s stranko in pregled spisa načeloma vsebovana v nagradi za sestavo tožbe oz. odgovora na tožbo ali pripravljalne vloge. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in za to postavko znižalo stroške, ki jih je tožnica dolžna povrniti drugemu tožencu. Stroški tožene stranke z vključenim 22 % DDV znašajo 1.570,14 EUR, polovični znesek pa 785,07 EUR in ta znesek je dolžna tožnica povrniti drugemu tožencu.

O pritožbi prve toženke

12Pritožba prve toženke se osredotoča predvsem na poslovanje med tožnico in družbo tožencev A., d. o. o. ter opozarja na napačno knjiženje oz. nekniženje gotovinskih plačil v letu 2011. Vendar pa je celoten prikaz, ki ga podaja pritožba, za odločitev nebistven. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago zahtevka upoštevalo dogovora z dne 20. 1. 2014 oz. 10. 9. 2015. Opredelilo ju je kot poravnavo med tožnico in podjetjem A., d. o. o. Pravni naravi dogovora pritožba ne oporeka. Toženka ni zatrjevala, še manj izkazala, da bi bila poravnava med tožnico in družbo A., d. o. o. razveljavljena. Zato tudi pritožbeno sodišče ne more mimo sklenjenih dogovorov, ki predstavljata pravno podlago za obstoj obveznosti družbe A., d. o. o. oz. prve toženke kot solidarne porokinje do tožnice. Zato so pravno neupoštevna vsa njena obsežna pritožbena izvajanja o podvojenih plačilih in napaki na tožničini kontni kartici.

13Prepozne in neutemeljene so njene navedbe o tem, da je bila poravnava podpisana v zmoti in s tožničine strani izsiljena. Morebitno izpodbojnost poravnave bi namreč morala uveljavljati v ustreznem postopku, česar pa ni izkazala.

14Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče upoštevati dogovorjen 2 % cassaconto za pravočasna plačila. Sklenjena dogovora/poravnavi izkazujeta, da družba tožencev plačil ni opravljala v rokih, zato tudi ni bilo podlage za upoštevanje dogovorjenega 2 % cassaconta.

15Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo prve toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu (III. in VII.) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16Toženka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške. Tožnica je s pritožbo uspela le v minimalnem delu, njen odgovor na pritožbo pa tudi ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imela, nosi sama (154., 155. in 165. člen ZPP).

¹ Prim. 36 in 37. točko obrazložitve.