VSL sodba I Cp 3150/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi opr. št. Ig 6145/2007 z dne 5.10.2007 glede drugega toženca razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se glede stroškov izvršilnega postopka v višini 1.712,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2007 do plačila zahtevek zavrne.

Drugi toženec je (solidarno s prvim tožencem) dolžan plačati tožeči stranki glavnico v višini 541.068,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2007 dalje do plačila, v roku 15 dni.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0827 Ig 6145/2007 z dne 5.10.2007 v prvi točki izreka sklepa, kjer je dolžniku naloženo plačilo terjatve in v tretji točki izreka sklepa, kjer so odmerjeni stroški upnika, vzdržalo v veljavi za glavnico v višini 541.068,46 EUR, zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 12.9.2007 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 1.712,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2007 do plačila (I. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 5.987,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka sodbe).

2.Drugi toženec se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne uporabe pravil Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke oziroma podredno, da napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču s stroškovno posledico. Navaja, da 3. člena pogodbe o kratkoročnem kreditu in pogodbe o dolgoročnem kreditu ni mogoče šteti kot poroštveno zavezo drugotožene stranke, ampak le kot menično poroštveno zavezo. Drugotožena stranka se je zavezala k izročitvi menice (ki ni veljavno izpolnjena, kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče), tako se je zavezala jamčiti solidarno, brezpogojno in na prvi poziv z vsem svojim premoženjem, na podlagi dveh osebnih menic. Tožeča stranka drugotožene stranke ni nikoli pozivala k plačilu iz naslova solidarnega poroštva, ampak le k plačilu menične obveznosti. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki ga je sodišče obdržalo v veljavi temelji na neveljavno izpolnjenih menicah, hkrati pa je to dejstvo tudi samo ugotovilo, kar pomeni, da izpodbijani sklep sploh ne bi smel biti izdan. Tožeča stranka ni vodila postopka na podlagi solidarnega poroštva, saj bi v tem primeru morala vložiti tožbo oziroma bi lahko vložila predlog za izvršbo le na podlagi izpiska iz poslovnih knjig, ali na podlagi katere druge ustrezne verodostojne listine. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora, da so pozivi tožeče stranke za plačilo menične obveznosti prepozni, saj bi navedbe in dokaze (predvsem dokaze v zvezi s povratnicami), ki jih je tožeča stranka podala v vlogi z dne 21.4.2011, lahko podala na prvem naroku, česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugovora drugega toženca, da je skladno s 1026. členom Obligacijskega zakonika porok prost odgovornosti, če upnik na njegovo zahtevo po zapadlosti terjatve ne terja v enem mesecu od te zahteve izpolnitve od glavnega dolžnika. Tožeča stranka tega ni storila. Zapadlost zadnjega obroka po Aneksu št. 1 h pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 4604/03 je določen na dan 30.4.2005, tožeča stranka pa drugega toženca ni pozvala k izpolnitvi v roku enega meseca. Tožeča stranka ni pojasnila, ali sta toženca enotna ali navadna sospornika. To je bistveno, saj so predmet tega postopka dve oziroma štiri menice, ki se glasijo na zneske, ki v pogodbah niso navedeni. To je toliko bolj pomembno, ker gre za solidarno poroštvo in ne menično poroštvo, čeprav je bil postopek začet zgolj in samo na podlagi meničnega poroštva.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojnih listin in sicer menic, ki sta jih izdala toženca na podlagi dveh kreditnih pogodb. Izvršilno sodišče je dne 5.10.2007 izdalo sklep o izvršbi opr. št. 0827 Ig 6145/2007, na podlagi ugovorov dolžnikov, pa je bil navedeni sklep o izvršbi v delu, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo, razveljavljen, zadeva pa odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani, da je o zahtevku zoper oba dolžnika in o stroških izvršilnega postopka odločalo v okviru pravdnega (tega) postopka.

5.Po ugovoru dolžnikov, da menice niso veljavne, je tožeča stranka razširila svoje tožbene navedbe in sicer v smeri solidarnega poroštva tožencev na podlagi 3. člena Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 4604/03 in Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 4603/03. Ker je tako pravna kot dejanska podlaga sicer enakega tožbenega predloga drugačna, je takšno razširitev trditvene podlage šteti kot spremembo tožbe. Zakon o pravdnem postopku v prvem odstavku 184. člena določa, da lahko tožeča stranka vse do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Kljub spornosti tega vprašanja v teoriji in sodni praksi, pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da bi tožeči stranki odrekli pravico do spremembe tožbe v postopku, v katerem sodišče odloča o veljavnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Takšno procesno dejanje tožeče stranke lahko, kot v obravnavanem primeru, pripelje do odločitve sodišča, s katero bo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine sicer razveljavilo (če se izkaže, da sklep o izvršbi ni bil utemeljeno izdan), kljub temu pa bo zahtevku tožeče stranke v primeru njegove utemeljenosti po drugi podlagi ugodilo (zahtevek je glede na identičnost tožbenega predloga v obravnavanem primeru podan v predlogu za izvršbo).

6.Tožeča stranka je torej tožbo lahko spremenila, četudi je bil postopek začet s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ker pa toženca takšni spremembi nista nasprotovala (nasprotovala sta le stališču tožeče stranke, da sta se zavezala tudi kot poroka, ne pa temu, da zahtevek po tej podlagi ne more biti predmet tega postopka), pač pa sta se spustila v obravnavanje o glavni stvari, sodišče ni bilo dolžno izdati posebnega sklepa, s katerim bi izrecno dovolilo spremembo tožbe (prim D. Wedam Lukić: Pravdni postopek; zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list: GV Založba, 2005-2006, stran 206). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presojalo utemeljenost zahtevka tako na podlagi menične zaveze, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi in v tem delu odločalo o njegovi pravilnosti in zakonitosti, kot na podlagi poroštvene zaveze, na katero pa se sklep o izvršbi ni nanašal. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da menice niso veljavne in zato zahtevek na tej podlagi ne more biti utemeljen, bi moralo razveljaviti sklep o izvršbi in odločiti o zahtevku na plačilo 541.068,46 EUR po drugi zatrjevani podlagi in mu, ob njegovi siceršnji utemeljenosti – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – ugoditi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi drugega toženca v tem delu ugodilo in sklep o izvršbi glede drugega toženca (prvi toženec se ni pritožil in je odločitev glede njega že pravnomočna) razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka, pri tem pa je tudi zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov izvršilnega postopka, ki so bili drugemu tožencu naloženi v plačilo neutemeljeno.

7.Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna glede utemeljenosti zahtevka na podlagi poroštvene zaveze tožencev iz 3. člena prej citiranih kreditnih pogodb. Toženca sta bila v pogodbah označena kot poroka, porok pa je v skladu z 1012. členom Obligacijskega zakonika (OZ) oseba, ki se s poroštveno pogodbo zaveže nasproti upniku, da bo izpolnila veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil. Poleg tega je v 3. členu pogodbe, kjer je podrobneje urejena njuna zaveza zapisano, da jamčita banki za vse obveznosti kreditojemalca iz te pogodbe solidarno, brezpogojno in na prvi poziv z vsem svojim premoženjem, za kar banki predlagata vsak dve osebni menici z menično izjavo ter popisom osebnega premoženja. Iz vsebine 3. člena kreditnih pogodb ni mogoč zaključek, da je zaveza tožencev zgolj menična, kar bi pomenilo, da sta toženca v primeru neveljavnosti menic prosta svojih obveznosti. Iz besedila navedenega člena izhaja, da sta se zavezala za plačilo dolga kot poroka, da je ta njuna zaveza solidarna in neomejena, za kar pa sta nenazadnje predložila tudi popis svojega premoženja, v zavarovanje te svoje obveznosti pa sta tožeči stranki izročila menice. Pritožbena navedba drugega toženca, da je v kreditni pogodbi nastopal le kot izdajatelj menice, ki je bila dana v zavarovanje kredita, pritožbenega sodišča ne prepriča. Menice so bile izdane za zavarovanje poroštvene obveznosti tožencev.

8.V zvezi s predloženimi dokazi (povratnicami), ki jih je tožeča stranka priložila vlogi z dne 21.4.2011 in ki naj bi bili po navedbah pritožnika prepozni, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka k tej vlogi priložila v izvirniku vročilnice, ki jih je že prej in s tem tudi pravočasno, predložila v fotokopiji. To pomeni, da ne gre za nov dokaz in ga zato ne zadanejo pravila o prekluziji. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje že na podlagi kopij vročilnic, ne na podlagi izvirnikov le-teh, ugotovilo dejstvo vročitve obvestila tožencema, da glede na neporavnane obveznosti, tožeča stranka uveljavlja določilo 13. člena pogodbe ter ju poziva na plačilo. Navedeno izhaja iz 9. strani izpodbijane sodbe, kjer se sodišče sklicuje na vročilnice iz prilog A 83 in A 86, ki so bile predložene v fotokopiji in pravočasno.

9.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do ugovora drugega toženca, s katerim je izključeval svojo plačilno obveznost, ker tožeča stranka v enem mesecu po njegovem pozivu, ni terjala izpolnitve od glavnega dolžnika. Ob sicer pravilni in s pritožbo neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka k plačilu pozvala tudi dolžnika G. d.o.o. in to celo preden je na plačilo pozvala drugega toženca (12. stran sodbe), posebna opredelitev sodišča do ugovora, ki temelji na 1026. členu, ni bila potrebna. Z ugovorom iz 1026. člena OZ lahko porok uspe le kadar je bil upnik v odnosu do glavnega dolžnika povsem pasiven (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 230/2009).

10.Pritožbeni očitek, da bi tožeča stranka morala pojasniti, ali sta toženca enotna ali navadna sospornika, ker naj bi bil predmet tega postopka dve oziroma štiri menice, ki se glasijo na zneske, ki v pogodbah niso navedeni, ni razumljiv. Pritožnik pa tudi ne pojasni, kako naj bi ta pomanjkljiva trditvena podlaga vplivala na siceršnjo pravilno odločitev sodišča prve stopnje, ki ne temelji na obveznosti iz menic, pač pa na podlagi poroštvene zaveze toženca iz kreditne pogodbe.

11.Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo le delno in sicer v delu, kjer sta izpodbijani 1. in 3. točka izreka sklepa o izvršbi glede drugega toženca. Odločitev sodišča prve stopnje je ustrezno spremenilo, tako da je glede drugega toženca zahtevek na plačilo izvršilnih stroškov zavrnilo, drugemu tožencu pa je še naložilo solidarno (s prvim tožencem, glede katerega je odločitev že pravnomočna) plačilo vtoževanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi po drugi pravni podlagi. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, saj ob preizkusu sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12.Ker je drugi toženec s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem delu, tudi njegova zahteva za povračilo stroškov pritožbenega postopka ni utemeljena (prvi in tretji odstavek 154. člena ZPP).