VSL Sklep V Cpg 691/2019

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi IV Pg 250/2018-86 z dne 9. 9. 2019, s katerim je sodišče prve stopnje toženki pri oglaševanju in ponujanju storitev, predstavljanju dejavnosti, označevanju poslovne dokumentacije, pošiljanju elektronskih in drugih sporočil oziroma vsakršni poslovni komunikaciji, prepovedalo uporabljati znak:

(v nadaljevanju znak 1).

2Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zaradi zelo velike dvojne podobnosti znakov in storitev pravdnih strank, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko. Nadaljnja toženkina uporaba znaka 1 v gospodarskem prometu bi pomenila kontinuirano poseganje v tožničino absolutno pravico iz znamke z ustvarjanjem zmede v javnosti, ki lahko vključuje povezovanje toženkinih storitev s tožničinimi. Navedena verjetnost zmede v javnosti pa se povezuje tudi z nastankom težko nadomestljive škodo v smislu točke b) drugega odstavka 123. člena ZIL-1. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da v obravnavanem primeru iz okoliščin, ki izhajajo iz narave stvari, to je stalne trajajoče kršitve absolutne pravice, katere predmet je netelesen, prag konkretnosti pri zatrjevanju grozeče oziroma že nastajajoče škode ni visok. Kontinuiran poseg v absolutno pravico je že sam po sebi škoda, ki je v obravnavanem primeru že sedaj praktično gotova. Zanjo pa je, ker je predmet pravice netelesen, denarno odškodnino težko opredeliti. Za izdajo začasne odredbe zadošča, da predlagatelj konkretizira okoliščine, iz katerih izhaja, da bo odškodnina težko opredeljiva in te okoliščine verjetno izkaže, če so sporne. To je po presoji sodišča prve stopnje tožeči stranki uspelo.

3Tožena stranka je zoper sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke z dne 19. 9. 2019 zoper sklep IV Pg 250/2008 z dne 9. 9. 2019 ugodi in sklep o izdani začasni odredbi z dne 9. 9. 2019 v celoti razveljavi ter zavrne predlog tožeče stranke z dne 5. 2. 2018 za izdajo začasne odredbe, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške predmetnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno pa, naj pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V bistvenem navaja naslednje pritožbene razloge:

- Sodišče prve stopnje je v zvezi z nastankom težko nadomestljive škode zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka je neizkazano in zgolj pavšalno navajala, da naj bi ji zaradi domnevnih dejanj nelojalne konkurence nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ter da naj bi nepovratno izgubljala posle in stranke, ki se namesto za sodelovanje s tožečo stranko, odločijo za sodelovanje s toženo stranko. Tožeča stranka ni konkretizirala zaradi uporabe katerega znaka oziroma katerih ravnanj domnevne nelojalne konkurence naj bi prihajalo do navedenih posledic. Iz pavšalnih trditev tudi izračuna škode tožeče stranke ni možno napraviti.

- Povsem zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni potrebno utemeljiti težko nadomestljive škode, ker je le-ta težko ocenljiva oziroma, da zaradi tega, ker je škoda težko ocenljiva, to pomeni, da je tudi težko nadomestljiva. To je v nasprotju s točko b) drugega odstavka 123. člena ZIL-1, ki jasno zahteva od predlagatelja začasne odredbe, da mora za verjetno izkazati težko nadomestljivo škodo.

- Škoda, ki jo opisuje tožeča stranka je kot takšna materialna in če bi bila izkazana, bi bila lahko tudi naknadno povrnjena.V teoriji in sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da mora iti pri težko nadomestljivi škodi za nekaj več kot materialno prikrajšanje. Zaradi tega težko nadomestljiva škoda ne bo izkazana, kadar bo njeno vrednost mogoče povrniti kot materialno odškodnino. Navedeno še dodatno podkrepi stališče sodne prakse, da nenadomestljivost oziroma težka nadomestljivost pomeni težko oziroma nemogočo restitucijo oziroma satisfakcijo v kasnejšem sodnem postopku (sklep VSL II Cp 3987/2011 z dne 14. 12. 2011).

- Absurdne so navedbe tožeče stranke, da je škoda v predmetnem primeru nenadomestljiva iz razloga, ker tožeča stranka ne razpolaga z zahtevkom, da bi lahko od poslovnih partnerjev zahtevala, naj sklenejo pogodbe z njo namesto s toženo stranko. Poslovni partnerji na trgu sklepajo pogodbe po lastni izbiri in jih ni mogoče prisiliti k sklenitvi pogodb. Tudi ni mogoče trditi, da se poslovni partner odloči za sodelovanje prav zaradi znaka, ki ga tožena stranka uporablja. Razen tega se nekonkretizirana škoda v posledici prenehanja sodelovanja s poslovnimi partnerji nanaša na posledice, ki naj bi že nastale, zato ne morejo biti predmet urejanja z začasno odredbo, ki naj bi veljala v prihodnosti. Zato začasna odredba ni nujno potrebna.

- Podana je tudi kršitev pravil postopka v zvezi z neobstojem hujših neugodnih posledic, ki naj bi nastale toženi stranki. Previdnostno nizanje predpostavk, v smislu, če pritožbeno sodišče ne bi potrdilo ene, bo pa drugo, je zmotno in nepravilno. Tožena stranka mora imeti možnost vložiti učinkovito pravno sredstvo, kar pa ji daje zgolj ustrezno obrazložena sodna odločba, kar izpodbijana sklepa nista. Toženi stranki ni bila zagotavljena pravica do učinkovitega sodnega varstva, podane so kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, 8. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče prve stopnje je tudi prekoračilo zahtevek tožeče stranke. Tožeča stranka trditev glede izpolnjevanja predpostavke iz točke c) drugega odstavka 123. člena ZIL-1, ni podala v zvezi z znakom 1, temveč se je to kvečjemu nanašalo na zahtevek glede nelojalne konkurence. Izpodbijani sklep je v tem delu nepravilen in ga je treba razveljaviti.

4Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, pritožbenemu sodišču je predlagala, naj neutemeljeno pritožbo v celoti zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru škodo, ki naj bi ji zaradi kršitve pravic iz znamke nastala, zadostno konkretizirala. S predloženimi dokazi je tudi verjetno izkazala, da ji zaradi kršitve pravic iz znamke grozi nastanek težko nadomestljive škode, kot je ta opredeljena v točki b) drugega odstavka 123. člena ZIL-1.

7Glede na podobnost znakov in identičnost storitev pravdnih strank, je verjetno izkazano, da povprečni potrošniki in poslovni partnerji ne morejo razlikovati med ponudbo pravdnih strank, na drugi strani pa je težko ugotoviti, kateri kupec se je zaradi verjetnosti zmede v javnosti odločil za storitev pri toženi stranki namesto pri tožeči stranki. Povprečni potrošniki zaradi podane dvojne identičnosti znamke in znaka ter storitev ne morejo razlikovati ali blago in storitve izhajajo od tožene stranka ali od tožeče stranke in da blago in storitve tožene stranke niso v ničemer povezane s tožečo stranko. Povsem verjetno je, da se navedeni subjekti odločijo za storitve tožene stranke, ki jih ne razlikujejo od storitev tožeče stranke. Zaradi nedovoljene uporabe znaka 1 s strani tožene stranke, je glede na navedeno podana verjetnost, da tožnica izgublja posle s svojimi poslovnimi partnerji, ki se ne zavedajo okoliščine, da je prišlo do prekinitve sodelovanja s tožečo stranko in so namesto tega začeli sodelovati s toženo stranko. V obravnavanem primeru je treba nadalje upoštevati okoliščine, da omenjenih poslov in kupcev glede na naravo storitev, ki jih opravljata pravdni stranki ni mogoče pridobiti nazaj, da sta bili pravdni stranki v preteklosti dolga leta med seboj na različne načine poslovno povezani in da je sestavni del njunih imen beseda kompas. Vse navedeno pa ustvarja zmotni vtis glede še obstoječe povezanosti tožene stranke s tožečo stranko.

8Tudi ne držijo pritožbene trditve, da bi morala tožeča stranka, da bi zadostila zahtevi po konkretizaciji nevarnosti nastanka škode, točno opredeliti, kakšen del poslovnih partnerjev oziroma kupcev se bo odločil za storitev tožene stranke namesto tožeče stranke. Prav zaradi nezmožnosti identifikacije škode oziroma ugotovitve, kateri del kupcev se bo odločil za storitve tožene stranke namesto tožeče stranke zaradi verjetnosti zmede, ki nastaja v zvezi z uporabo znaka 1 in kateri del ne, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da škoda v zvezi z nezakonito uporabo znaka 1, predstavlja težko ocenljivo škodo in težko nadomestljivo škodo v smislu točke b) drugega odstavka 123. člena ZIL-1.

9Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da bi bilo v primeru neupravičene nadaljnje uporabe znaka 1, zelo težko ugotoviti, kateri kupec oziroma poslovni partner se je zaradi verjetnosti zmede o izvoru storitev odločil za storitev pri toženi stranki in kateri ne. Teoretična stališča v zvezi z nastankom in presojo škode v posledici kršitve pravic intelektualne lastnine, na katera opozarja izpodbijani sklep v točki 5 in prvi sklep o zavarovanju vtočki 9 obrazložitve, so v praksi imela za posledico, da se je v zvezi z uveljavljanjem odškodnine zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine uveljavil institut licenčne analogije, ki je določen v 121.a členu ZIL-1. Prav zaradi zelo zapletenega in težavnega določanja obsega dejanske škode v primeru kršitve pravic intelektualne lastnine, je imetnikom pravic zagotovljena možnost uveljavljanja pavšalne odškodnine. V primeru kršitve pravic intelektualne lastnine imetnikom pravic zagotovljeno pravno varstvo z izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih zahtevkov po 123. členu ZIL-1.

10Utemeljene so pritožbene trditve, da težko ocenljiva škoda sama po sebi še ni težko nadomestljiva škoda, v primeru, da gre za škodo, ki je zgolj materialna in je iz tega razloga nadomestljiva. Vendar pa je glede na specifične okoliščine obravnavanega primera sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi nadaljnja toženkina uporaba znaka 1 tožnici verjetno povzročala težko nadomestljivo škodo. Glede na dvojno podobnost znakov in storitev pravdnih strank, naravo storitev, ki jih ponujata pravdni stranki, njuno povezanost v preteklosti, dejstvo, da poslujeta z zelo podobnim oziroma skoraj enakim imenom, je tožeča stranka verjetno izkazala, da zmotnega vtisa glede izvora blaga oziroma storitev pri potencialnih poslovnih partnerjih in kupcih ne bi bilo mogoče odpraviti. Upoštevati je treba, da je krog poslovnih partnerjev in kupcev, ki so vključeni v opravljanje storitev, ki jih ponujata pravdni stranki omejen. Posledice izgube razlikovalnosti znamke, ki bi nastale, bi bilo verjetno zelo težko odpraviti. Tovrstna škoda, ki bi verjetno nastala tožeči stranki v primeru nadaljne uporabe znaka 1, pa je težko nadomestljiva škoda po točki b) drugega odstavka 123. člena ZIL-1.

11Ker sta v obravnavanem primeru izpolnjena pogoja iz prvega in drugega odstavka 123. člena ZIL-1 za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo začasno prepoved uporabe znaka 1 toženi stranki.

12Predpostavke iz drugega odstavka 123. člena ZIL-1 za izdajo začasne odredbe so določene alternativno. Ker je izpolnjena predpostavka po točki b) citiranega določila, zatrjevana neobrazloženost izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s predpostavko po točki c) citiranega določila ne pomeni kršitve pravic tožene stranke navedenih v Ustavi RS in mednarodnih konvencijah o človekovih pravicah. Iz enakega razloga pritožnica ne more uspeti z navedbami, da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek tožnice, ki ni zatrjevala obstoja predpostavk po točki c) drugega odstavka 123. člena ZIL-1.

13Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).