UPRS sodba I U 1807/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju Zavod) kot prvostopenjski organ odločil, da se vlogi tožnika kot obsojenca za premestitev iz 6. objekta zaprtega dela Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob na Odprti oddelek Puščava, ne ugodi (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da stroški postopka niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 7. 7. 2014 podal prošnjo za premestitev iz 6. objekta zaprtega dela Zavoda na odprti oddelek Puščava. V prošnji je navedel, da je prestal že polovico kazni, spoštuje hišni red, nima odprtih kazenskih postopkov, je kritičen do kaznivega dejanja, ni vklepan zunaj zavoda, redno dela v kuhinji obsojencev, je uspešen pri izobraževanju, ima spoštljiv odnos do delavcev Zavoda ter da se čuti ogroženega s strani obsojenca. Skliceval se je tudi na mnenje sodne izvedenke A.A. z dne 11. 5. 2013, iz katerega izhaja, da je trenutno prestrašen in se boji za svoje življenje.

Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 80. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1), na podlagi katerega se obsojenca, ki prestaja kazen zapora v zavodu ali njegovem oddelku s strožjim režimom, med prestajanjem kazni zapora lahko premesti v zavod ali njegov oddelek s svobodnejšim režimom, če se oceni, da ne bo zlorabil takega režima. Iz tretjega odstavka 77. člena ZIKS-1 izhajajo okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri odločanju o dodelitvi posamezne vrste ugodnosti. Ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve in tožnikovih osebnostnih značilnosti zaključuje, da za tožnika še ni mogoče podati ocene, da bi bilo mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo zlorabil svobodnejšega režima na odprtem oddelku Puščava.

Ministrstvo za pravosodje kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo. Strinja se z vsebinsko oceno prvostopenjskega organa, da na podlagi ugotovljenih dejstev (tožnik je bil na prestajanje zaporne kazni priveden, ima neurejene družinske razmere, osebnostne značilnosti tožnika, zaradi nepodeljenih zunajzavodskih ugodnosti še niso mogli preveriti tožnikovo funkcioniranje zunaj zavoda) pri tožniku še ni mogoče podati ocene, da svobodnejšega režima odprtega oddelka ne bi zlorabil.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V tožbi navaja, da se izpodbijana odločba sklicuje na starejše izvedensko mnenje. Na podlagi slednjega je prvostopenjski organ tožniku pripisal osebnostne lastnosti, ki jih je povzel iz konteksta, z namenom, da ga prikaže še v slabši luči. Organu očita, da ni omenjal novejših mnenj, ki potrjujejo opažanja pravosodnih policistov glede tožnikovega vedenja. Čeprav mu je drug obsojenec grozil, se tožnik na njegove grožnje ni odzival. Iz izvedenskega mnenja z dne 19. 9. 2012, na katerega se opira sodna odločitev, s katero so tožniku odvzeti stiki z njegovo hčerko, izhaja, da lahko tožnik povsem obvlada svoje agresivne impulze v situaciji, kjer je motiviran, da to stori. Po mnenju tožnika bi moral organ pri svoji odločitvi upoštevati vsa dokazila in ne samo določena, sicer gre za manipuliranje. Sklicuje se tudi na uradni zaznamek pravosodnega policista z dne 5. 2. 2014, iz katerega izhaja, kako mu je obsojenec B.B. grozil.

Obrazložitev izpodbijane odločbe po mnenju tožnika ne ustreza standardom, kot jih določa 218. člen Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Da ne držijo navedbe o osebnostnih lastnostih tožnika izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča IV 61170/2011, iz katere izhaja, da bi bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da je tudi sam oškodovanec s svojim ravnanjem pripomogel k storitvi kaznivega dejanja ter da je obtoženec sicer urejena osebnost, ki zgledno skrbi za svojo hčerko. Tudi v predmetnem postopku bi bilo treba upoštevati omenjene navedbe. Z mesecem decembrom je prestal že 60 % prestane kazni, pozitivne okoliščine na njegovi strani pa so: spoštuje hišni red, je kritičen do kaznivega dejanja, nima odprtih kazenskih postopkov, zunaj Zavoda ni več vklepan, je redno zaposlen v zavodski kuhinji, je uspešen pri izobraževanju, ima spoštljiv odnos do delavcev v Zavodu, je prvič na prestajanju kazni in se ne vpleta v konflikte z drugimi obsojenci. Meni, da v predmetni zadevi dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno ter da je stigmatiziran na podlagi narodne pripadnosti. Sklicuje se tudi na mnenje sodne izvedenke z dne 11. 5. 2013, iz katerega izhaja, da je trenutno prestrašen in se boji za svoje življenje. Iz izpodbijane odločbe ne izhajajo pomembna dejstva, ki bi tožnika predstavila v pravi luči. Tožnik že od oktobra 2013 nima vklepanja, koristi ugodnosti vrta in ne namerava zlorabiti zaupanja, ki bi mu omogočilo končanje naloženega terapevtskega programa s strani sodišča, preden zaprosi za stike s svojim otrokom. Pred nastopom kazni je bil zaposlen na Pošti Slovenije. Nasprotuje zaključku iz izpodbijane odločbe, da obstoja verjetnost, da bi tožnik lahko milejši režim zlorabil. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločitev odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in se sklicuje na razloge drugostopenjske odločbe, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločitve tako organa prve stopnje kot organa druge stopnje strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

Iz prvega odstavka 80. člena ZIKS-1 izhaja, da se obsojenca, ki prestaja kazen zapora v zavodu ali njegovem oddelku s strožjim režimom, lahko premesti v zavod ali njegov oddelek s svobodnejšim režimom, če se oceni, da ne bo zlorabil takega režima. Za odločitev je torej bistvena ocena, da obsojenec svobodnejšega režima ne bo zlorabil. V konkretni zadevi je bilo za tožnika ocenjeno, da bi lahko svobodnejši režim zlorabil, kar je tudi razlog za izpodbijano odločitev.

Ocena, da pri tožniku niso podani pogoji za premestitev iz zaprtega na odprti oddelek, temelji na prostem preudarku. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (prvi odstavek 80. člena ZIKS-1). V primerih, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V konkretni zadevi po presoji sodišča taki razlogi niso podani.

Po presoji sodišča je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Iz izpodbijane odločitve izhajajo razlogi, zaradi katerih je bilo ocenjeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za premestitev v oddelek s svobodnejšim režimom prestajanja kazni. Tako je iz obrazložitve razvidno, da je bila za tožnika z dodatkom k osebnemu načrtu za spremljevalno obdobje julij – december 2014 sprejeta usmeritev, da se mu v tem obdobju še ne podelijo zunaj zavodske ugodnosti zaradi neizpolnjevanja pogojev iz tretjega odstavka 77. člena ZIKS-1. Slednji določa, da je treba pri odločanju o dodelitvi posamezne vrste ugodnosti med drugim upoštevati osebnost obsojenca, nevarnost pobega, vrsto in način storitve kaznivega dejanja, način nastopa kazni, mogoče odprte kazenske postopke, pa tudi druge okoliščine, ki kažejo na možnost zlorabe dodeljenih ugodnosti.

Ob upoštevanju tožnikovih osebnostnih značilnosti in drugih okoliščin (prepoved stikov s hčerko), ki so v obrazložitvi izpodbijane odločitve (tako prvostopenjskega in dodatno še drugostopenjskega organa) dovolj pojasnjene, ter glede na to, da za tožnika tudi še ni bilo načrtovano koriščenje zunaj zavodskih ugodnosti, je po presoji sodišča izpodbijana odločitev zakonita. Upravni organ prve stopnje je pred izdajo izpodbijane odločbe pridobil tudi mnenje Zavoda, iz katerega prav tako izhaja, da ne podpira tožnikove prošnje za premestitev. Glede tožnikovih navajanj, da je ogrožen s strani soobsojenca B.B., pa iz mnenja izhaja, da so v Zavodu storili vse (soočenja, premestitve v drug oddelek, razgovori), da do konfliktov ne bi prihajalo. Zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati okoliščine, na katere se sklicuje tožnik (da ni v drugem kazenskem postopku, da dela v kuhinji za obsojence, da se izobražuje, itd.). Prav tako na drugačno odločitev ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na del iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča z dne 10. 12. 2012 kot tudi ne izvedensko mnenje z dne 19. 9. 2012 ter na uradni zaznamek pravosodnega policista z dne 3. 2. 2014. Kljub navedenim okoliščinam, na katere se sklicuje tožnik in ki naj bi bile tožniku v prid, je po presoji sodišča izpodbijana odločitev zadostno utemeljena z drugimi okoliščinami in razlogi, ki utemeljujejo izpodbijano odločitev. Zato je na podlagi slednjih po presoji sodišča utemeljen zaključek v izpodbijani odločbi, da bi s premestitvijo v milejši režim lahko prvostopenjski organ tvegal, da bi tožnik milejši režim prestajanja kazni zapora izkoristil za pobeg. Pri tem je tudi pojasnjeno, da odprti oddelek Puščava predvideva drugačen načrt varovanja, ki ne predvideva stalnega nadzora nad obsojenci, in da na odprtem oddelku ni ograje, ki bi preprečevala neoviran odhod obsojenca, zaradi česar bi obsojenec lahko odšel s prestajanja kazni.

Sodišče kot pavšalne in z ničemer izkazane zavrača tudi tožnikove očitke, da je stigmatiziran na podlagi narodne pripadnosti. Neutemeljeni so prav tako tožnikovi ugovori, da izpodbijana odločitev ni obrazložena v tej meri, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj iz nje izhajajo razlogi, na katerih temelji navedena odločitev.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.