VSL Sklep IV Kp 61/2010

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo obsojenčevo prošnjo za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist.

Proti sklepu se je pritožil obsojenec po svojih pooblaščencih. Predlagal je, da se sklep spremeni tako, da se njegovi prošnji ugodi.

Pritožbi ni mogoče odreči utemeljenosti.

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in da ga zato ni mogoče preizkusiti.

Ko sodišče odloča o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist mora najprej presoditi, ali je tak ukrep smotrn. Pri tej odločitvi mora upoštevati težo kaznivega dejanja, okoliščine in vzroke za dejanje, nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo (možnost ponovitve, vedenje storilca po dejanju oziroma možnost njegovega poboljšanja s takšnim ukrepom itd.). Upoštevati mora torej vse okoliščine, ki so sicer pomembne za izbiro in odločanje o kazenski sankciji in jih je sodišče upoštevalo, ko je izreklo sodbo. Če meni, da bi bil tak način izvršitve kazni smotrn, pa pri določitvi oblike takšne izvršitve upošteva objektivne okoliščine (sprejemljivost dela glede na čas, prostor in socialne razmere) in subjektivne okoliščine (storilčeva fizična in zdravstvena zmožnost za opravo določenega dela, oziroma njegova usposobljenost, interesi itd.) ter seveda obsojenčevo privolitev. Določb 1. odst. 13. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij pa ni mogoče razlagati tako, da center sodeluje pri odločanju o izreku takega nadomestnega ukrepa s podajo mnenja temveč potem, ko sodišče sprejme odločitev skrbi za izvršitev dela v splošno korist. V postopku odločanja o predlogu za nadomestno izvršitev zato sodišče od pristojnega Centra za socialno delo ne pribavlja mnenja o smotrnosti ukrepa temveč pribavi le podatke o delih, na katero bi lahko glede na že sklenjene dogovore z različnimi institucijami obsojenec bil lahko razporejen, da bi lahko izbralo primerno obliko dela v splošno korist, na katero bi obsojenca z sklenitvijo dogovora napotil Center za socialno delo.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da bi sodišče o predlogu odločalo na opisani način, navedlo je le razloge o tem, da obsojenec v Sloveniji nima urejeno prebivališče, kar seveda lahko je okoliščina, ki se upošteva pri odločitvi, ni pa nujno, da ovira tak način izvršitve kazni, če sodišče oceni, da bi bil primeren. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi se sodišče ukvarjalo s presojo okoliščin, ki so pomembne za odločitev o smotrnosti predlaganega ukrepa. Zlasti z okoliščinami, težo, načinom storitve kaznivega dejanja torej z okoliščinami, ki sta jih upoštevali sodišči, zlasti sodišče druge stopnje, ko je že ocenjevalo, da ukrep pogojne obsodbe ni smotrn.

Zaradi podane bistvene kršitve iz 11. točke 1. odst. 377. čl. ZKP je zato sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.