VSM sklep IV Kp 42619/2010

I. Pritožba zagovornice obsojenega G.M. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom I Kr 42619/2010 z dne 29. 6. 2015 po desetem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločilo, da se obsojenemu G.M. kazen 5 mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju I K 42619/2010 z dne 17. 1. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 42619/2010 z dne 14. 8. 2013, ki je postala pravnomočna 23. 8. 2013, v celoti izvrši. Z navedeno sodbo je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, s sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju I Kr 42619/2010 z dne 18. 11. 2013, ki je postal pravnomočen 4. 12. 2013, pa je sodišče ugodilo obsojenčevi prošnji za izvršitev kazni zapora z opravljanjem dela v splošno korist ter odločilo, da delo opravi v obsegu 300 ur v obdobju enega leta. Ker dela ni opravil, je izdalo sklep, zoper katerega je vložila pritožbo obsojenčeva zagovornica.

2Zagovornica v pritožbi uvodoma navaja, da se pritožuje iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 403. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje kršitev zagrešilo zato, ker pri odločanju ni uporabilo določbe 129.a člena ZKP, kršilo pa je tudi obsojenčevo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker mu ni dalo možnosti, da bi se izjasnil o trditvah Centra za socialno delo L. (v nadaljevanju CSD) in je trditve iz poročila navedenega CSD z dne 10. 4. 2015 le povzelo ter ni samo preverjalo, če in kje ima obsojenec bivališče, ali dviguje pošto, ali ima telefonsko številko in podobno, takšno ugotavljanje dejstev pa je skladno z 22. členom Ustave in tretjim v zvezi s petim odstavkom 129.a člena ZKP nujno. Sodišče mora obsojenca in zagovornika, če ga obdolženec ima, z mnenjem državnega tožilstva o predlogu obsojenca za alternativno izvršitev kazni zapora seznaniti, enako pa velja za poročilo centra za socialno delo.

5Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je prošnji obsojenega G.M., da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, ugodilo, v določbah 129.a člena ZKP pa ni imelo prav nobene podlage, da bi, potem ko je prejelo poročilo CSD, da se obsojenec na njihove pozive ne odziva, to poročilo vročilo obsojencu. Zato, ker mu ga ni poslalo oziroma poskusilo vročiti, ni kršilo načela kontradiktornosti postopka, kot trdi pritožba. Iz poročila CSD z dne 10. 4. 2015 je, glede na dejstva, ki so jih sporočili, in sicer, da so se z obsojencem že v času, ko je bil na prestajanju kazni zapora na Igu po drugi pravnomočni sodbi, pogovarjali o opravljanju dela v splošno korist po prestani kazni ter se dogovorili, da bo po odpustu iz zapora prišel k njim zaradi dogovora glede opravljanja dela v splošno korist, a se po prestani kazni pri njih ni oglasil, ni se več odzival na telefonsko številko in niti na poslana vabila, ter glede na dejstvo, da je bil s sklepom prvostopenjskega sodišča I Kr 42619/2010 z dne 18. 11. 2013 opozorjen, da bo izrečena kazen zapora izvršena, v kolikor ne bo izpolnjeval nalog, ki mu bodo v okviru dela v splošno korist odrejene, utemeljeno odločilo, da se izrečena kazen 5 mesecev zapora v celoti izvrši, torej da jo mora prestati v zaporu. Center za socialno delo je pristojen za pripravo, vodenje in nadzorovanje izvrševanja dela v splošno korist in sodišče obvesti, če obsojenec ne izpolnjuje nalog, določenih z dogovorom o opravljanju dela v splošno korist, sklenjenim med obsojencem, izvajalsko organizacijo in pristojnim centrom, ki se šteje kot poziv za nastop kazni (drugi, tretji in peti odstavek 13. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - v nadaljevanju ZIKS-1), poročilo centra za socialno delo pa je glede na pristojnosti slednjega za odločanje sodišča ustrezna podlaga in sodišče ni dolžno samo preverjati, zakaj se obsojenec na vabila za razgovor centra za socialno delo ne odziva. Dodatne poizvedbe sodišča in preverjanja poročila CSD pritožba zato neutemeljeno pogreša, sicer pa so tudi okoliščine vročanja napadenega sklepa obsojencu potrdila poročilo CSD, da obsojenec ni dosegljiv, pri čemer je vedel, da bi moral kazen 5 mesecev zapora prestati tako, da bi opravil delo v splošno korist. Zato je utemeljeno sklepanje, da se izvršitvi kazni, ker se po prestani kazni zapora na CSD, kljub temu, da so se tako dogovorili, ni oglasil in tudi ni dosegljiv, izogiba, kar potrjuje tudi okoliščina, da je odpotoval v Avstralijo, kot je prvostopenjskemu sodišču 17. 11. 2015 sporočila njegova zagovornica (l. št. 206 spisa).

6Pritožba nima prav niti, ko trdi, da bi moralo državno tožilstvo podati predlog za izdajo predmetnega sklepa in da je sodišče, ker je sklep izdalo brez takšnega predloga, kršilo načelo kontradiktornosti. Potem ko izreče kazen zapora in je sodba pravnomočna, sodišče obsojenca pozove na prestajanje kazni in za to državno tožilstvo ne poda predloga. Če se obsojenec ne odzove na poziv za prestajanje kazni, sodišče ne potrebuje predlogov državnega tožilstva za nadaljnje ukrepanje, temveč, prav tako kot v postopkih, kjer obsojenec predlaga odložitev izvršitve zaporne kazni ali predlaga izvršitev kazni na način, da opravi delo v splošno korist, in tudi ko prejme poročilo centra za socialno delo glede izvrševanja takšne oblike kazni, postopa po uradni dolžnosti.

7Pritožba še navaja, da je okoliščina, da sodišče poročila CSD ni vročilo obsojencu, vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Obsojenec namreč ni nedosegljiv, kot zmotno zaključuje prvostopenjsko sodišče v sklepu, saj je dosegljiv na CSD, kjer ima prijavljen naslov in redno dviguje pošto, prav tako pa je dosegljiv prek pooblaščenke. Takšnim pritožbenim navedbam pa prav tako ni mogoče pritrditi, saj ne držijo, kot je razvidno tudi iz poskusov vročanja sklepa na navedena naslova, ter glede na okoliščino, da je obsojenec odšel v Avstralijo.

8Po obrazloženem, ker je pritožba obdolženčeve zagovornice neutemeljena, sklep sodišča prve stopnje pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Ker pritožba ni bila uspešna, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo po tarifni številki 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).