90. člen ZPIZ-1

Tožnica ni bila uživalka pravice po ZPIZ-1, zato varstvo iz 389. člena ZPIZ-2 zanjo ne velja. Te določbe ni moč razumeti niti tako, da bi lahko invalidu III. kategorije, pri katerem je nastala invalidnost pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in je pred tem pridobil katerokoli pravico, tudi druge pravice pridobil le po prejšnjih predpisih. Določba se nanaša le na tiste pravice, ki so bile dejansko uveljavljene; pravico, do katere naj bi bila eventualno upravičena tožnica, v času veljavnosti ZPIZ-1 ni uveljavljala. Pravica do začasnega nadomestila po končani poklicni rehabilitaciji je povezana s pravico do premestitve na drugo delo, ki je bila tožnici priznana po končani poklicni rehabilitaciji z odločbo z 20. 10. 2016, torej v času, ko je že bil v veljavi ZPIZ-2. Tožnica ni bila v postopku odločanja o pravici do začasnega nadomestila v času veljavnosti ZPIZ‑1, ker je vlogo za priznanje pravice vložila 3. 1. 2017, zato utemeljitev za uporabo določb ZPIZ-1 tudi na podlagi 390. člena ZPIZ-2 ni pravilna.

Čeprav je v pravnomočno odločbo načeloma mogoče poseči le pod pogoji, na način in v postopkih, ki jih določa zakon, torej z izrednimi pravnimi sredstvi, je po sodni praksi revizijskega sodišča v pravnomočno odločbo o uživanju oziroma izplačevanju pokojninskih in invalidskih dajatev mogoče poseči v rednem postopku, če po pravnomočnosti nastopijo okoliščine, zaradi katerih ni več vseh dejanskih in pravnih pogojev za njeno izplačevanje. Če so nove dejanske okoliščine, nastale po izdaji odločbe o priznani pravici, in nova dejstva z vidika uporabe prava takšna, da zakon uživanja pravice ne dopušča več, jih zavarovanec ne sme več uživati. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju toženec odloči z odločbo o ugotovitvi preplačila skladno s 194. členom ZPIZ-2. Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.

Tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo denarnega nadomestila na podlagi določila v pogodbi o poklicni rehabilitaciji, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka, s katero se je tožena stranka kot delodajalec zavezala tožniku izplačevati od zaključka poklicne rehabilitacije do pričetka dela na novem delovnem mestu v svoje breme denarno nadomestilo v višini 100 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Takšno nadomestilo bi bila dolžna tožena stranka tožniku izplačevati le v primeru, če po zaključku poklicne rehabilitacije ne bi opravljal dela in zanj prejel plačila. Tožnik pa je v času poklicne rehabilitacije delal, za svoje delo je dobil izplačano plačo, poleg tega pa mu je bilo v tem času priznano tudi nadomestilo v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, kar je določal drugi odstavek 89. člena ZPIZ-1. Tožnik je s tem delom nadaljeval tudi po zaključku poklicne rehabilitacije, za to delo je prejemal plačilo, poleg tega pa mu je bilo s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za to obdobje priznano tudi nadomestilo plače v višini 20 % invalidske pokojnine. Drugačna razlaga te pogodbene dol

Izpodbijane odločbe tožene stranke, s katerimi je bilo odločeno o prenehanju pravice do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, saj so bile izdane zaradi kršitev pogodbe o poklicni rehabilitaciji, ker tožnik tožene stranke ni v določenih rokih ter popolno obveščal o opravljenih obveznostih iz pogodbe. Zato so odločbe zakonite.

Tožnik je pravico do poklicne rehabilitacije pridobil na podlagi določb ZPIZ, v času veljavnosti ZPIZ-1 je bil le podaljšan čas poklicne rehabilitacije. Zgolj zaradi tega ni mogoče šteti, da je tožnik upravičen do pravic na podlagi ZPIZ-1, konkretno do pravice do začasnega nadomestila po pričetku dela na drugem delovnem mestu po zaključeni poklicni rehabilitaciji, ki je ZPIZ ni poznal.