75. člen ZPIZ-1

Regres za letni dopust ne predstavlja plače niti nadomestila plače. Zato je logična posledica, da se regres ne všteva v pokojninsko osnovo, dodatno pa je to tudi izrecno v 42. členu ZPIZ-1 določeno in je regres za letni dopust naveden kot prejemek, ki se ne všteva v pokojninsko osnovo. Toženec je invalidsko pokojnino pravilno odmeril v skladu z določbo 75. in 76. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju 31 let, 9 mesecev in 26 dni delovne dobe ter še 9 let in 7 mesecev prištete dobe oziroma skupaj 41 let, 4 mesece in 26 dni pokojninske dobe v višini 80 % pokojninske osnove. Kljub nižji pokojninski osnovi ugotovljeni v sodnem postopku sodišče prve stopnje pravilno v skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZDSS-1 ni poseglo v pridobljene pravice in tožnici ni zmanjšalo že priznane invalidske pokojnine.

Tožnici je bila z odločbo z dne 16. 2. 2011 vdovska pokojnina pravilno odmerjena na podlagi določbe 122. člena ZPIZ-1 od invalidske pokojnine, ki bi uživalcu pripadala na dan smrti, in ne od tiste, katere je uživalec dejansko prejemal. Pravica je bila priznana na podlagi moževe slovenske in srbske pokojninske dobe (32 let, 10 mesecev in 17 dni), ki je zadostovala za priznanje samostojne pravice skladno z 21. členom Sporazuma z Makedonijo. Pokojnina je bila odmerjena po 75. in 76. členu v zvezi s 409. členom ZPIZ-1, ki je takrat veljal, in sicer v višini 70 % pokojninske osnove izračunane na podlagi 18-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja. Upoštevaje 123. člen ZPIZ-1 je bila vdovska pokojnina odmerjena v višini 70 % zneska pokojnine, ki bi ob smrti šla njenemu možu.

V skladu s 75. členom ZPIZ-1 se invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, odmeri od pokojninske osnove v odstotku, določenem glede na dopolnjeno pokojninsko dobo na način, kot je opredeljen v 50. členu istega zakona in brez znižanja glede na starost. Pokojninska dajatev se v skladu z ZPIZ-1 v določenih odstotkih od pokojninske osnove odmeri glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, kadar je vzrok invalidnosti bolezen ali poškodba izven dela. Na isti način se odmeri tudi tedaj, kadar je invalidnost pri določenem zavarovancu posledica obeh vzrokov, kot v konkretnem primeru. Ker dejstvo, da invalidnost III. kategorije 50 % zaradi bolezni in 50 % zaradi poškodbe izven dela, ne pogojuje drugačne % odmere delne invalidske pokojnine, kot je bila priznana z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom, je pritožba v tej smeri neutemeljena.

Ni razvidno, da bi pri oblikovanju tožnikove pokojninske osnove in pri izračunu višine pokojnine prišlo do napake v tožnikovo škodo. Tožena stranka je pravilno določila najugodnejše 18 letno zaporedje plač in na tej podlagi pokojninsko osnovo preračunala z objavljenimi količniki na leto pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Skladno z določilom 75. člena ZPIZ-1 je bila nato invalidska pokojnina odmerjena v višini 45 % od določene pokojninske osnove, pri čemer se je upoštevala tako dopolnjena pokojninska doba in bolezen kot vzrok nastanka invalidnosti, ki pa je bil že ugotovljen s pravnomočno odločbo tožene stranke. Zato tožnikov zahtevek, da se mu odmeri višja invalidska pokojnina, ni utemeljen.

Sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je dopustno le po končanem predsodnem upravnem postopku, vključno z izčrpanim rednim pravnim sredstvom. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z izbirno pravico med pokojninami, se namreč uveljavljajo pri nosilcu zavarovanja, v sodnem postopku pa je zagotovljena sodna kontrola posamičnih upravnih aktov. Ker v obravnavanem primeru pravica do starostne pokojnine v predsodnem postopku sploh ni bila uveljavljana, tudi ni moglo priti do uresničitve izbirne pravice. Za meritorno sojenje o tem delu tožbenega zahtevka ni procesne predpostavke, zato je bilo potrebno tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino, zavreči. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo na podlagi 1. odst. 276. čl. ZPIZ-1 (odškodninska odgovornost zavoda za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti), je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno

Toženec je tožnici invalidsko pokojnino pravilno odmeril na podlagi 16 let in 3 dni dejanske pokojninske dobe ter 8 let in 3 mesecev prištete dobe oziroma skupno na podlagi 24 let, 3 mesecev in 3 dni v višini 51,5 %. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi podatkov v matični evidenci in na podlagi razpoložljivega 17-letnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov. Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe o odmeri invalidske pokojnine, ki naj bi bila po tožničinih nekonkretnih navedbah nepravilna, je neutemeljen.

Pravnomočna odločba o priznanju štetja dobe s povečanjem je dokončna in pravnomočna, zato jo je potrebno upoštevati pri odmeri delne invalidske pokojnine, ne glede na to, ali je odločitev v odločbi pravilna ali ne.

Višina invalidske pokojnine v primeru, če je invalidnost posledica bolezni (kot je to pri tožnici), ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Izjema je le, če dejanska pokojninska doba pri ženskah presega 38 let pokojninske dobe. Ker pokojninska doba, ki jo je dosegla tožnica, ne presega 38 let, invalidska pokojnina ne more preseči zneska, kot bi šel tožnici v primeru, če bi bila njena invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Odmerni odstotek za odmero invalidske pokojnine zaradi invalidnosti, nastale kot posledica poškodbe pri delu oziroma poklicne bolezni, v letu 2009 znaša 80 %, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja odmero invalidske pokojnine v višjem odmernem odstotku.

Pri ugotavljanju pokojninske dobe sta sodišče prve stopnje in toženec pravilno upoštevala tiste podatke, ki so evidentirani v matični evidenci. Da bi se v pokojninsko dobo nadalje vštelo še obdobje izbrisa iz evidence stalnega prebivališča, za kar se zavzema tožnik, pa ni nikakršne podlage.

Ker je toženec pri izdaji odločbe o ponovni odmeri invalidske pokojnine zaradi dokupa časa študija ponovno ugotavljal tudi tožničino pokojninsko osnovo (ali so bili podatki o plačah in nadomestilih pravilno upoštevani pri določitvi pokojninske osnove), je sodišče prve stopnje pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločb o ponovni odmeri invalidske pokojnine pravilno presojalo tudi izračun pokojninske osnove oziroma vštetje spornih plač in nadomestil v pokojninsko osnovo. Ob ugotovitvi, da toženec pokojninske osnove ni določil pravilno, je pokojninsko osnovo na novo izračunalo.

Posttravmatska stresna motnja, ki po ugotovitvah izvedenke ni bila posledica enega samega dogodka oziroma ni obolenje, ki je neposredna ali izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela, itd., ne ustreza zakonski opredelitvi poškodbe pri delu. Ta opredelitev ni stvar dejanske ugotovitve, temveč pravne presoje, ki je v pristojnosti sodišča in ne izvedenke. Ker v seznamu poklicnih bolezni, ki je sestavni del Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni, posttravmatska stresna motnja ni opredeljena kot poklicna bolezen, ni pravne podlage za to, da bi bila tožniku ta bolezen priznana kot poklicna bolezen oziroma, da bi izven začrtanega pravnega okvira sodišče kar samo ugotavljalo, ali bi bila neka bolezen lahko poklicna bolezen oziroma bi lahko ustrezala opredelitvi takšne bolezni.

Ker je bil tožnikov zahtevek za priznanje pokojninske dobe iz naslova opravljanja del na kmetiji iz časa veljavnosti Zakona o starostnem zavarovanju kmetov že pravnomočno zavrnjen, mu tožena stranka za to obdobje utemeljeno ni priznala pokojninske dobe pri odmeri invalidske pokojnine.