49. člen ZPIZ-1

Tožena stranka je pri izračunu višine pokojnine pravilno izhajala iz zakonsko določenega maksimalnega zneska pokojninske osnove. Dejanska izračunana pokojninska osnova je namreč bistveno presegala zakonski maksimum določen v drugem odstavku 36. člena ZPIZ-2. Tudi, če bi tožnik dokazal, da je bil izračun dejanske pokojninske osnove nepravilen, to na višino njegove pokojnine ne bi imelo nobenega vpliva.

Glede vprašanja pozitivne diskriminacije ter različne obravnave žensk in moških pri odmeri starostne pokojnine je pritožbeno sodišče že v zadevi Psp 429/2016 poudarilo, da je bila v 37. členu ZPIZ-2, ki se je uporabljal v času izdaje spornih odločb tožene stranke, sicer res različno vrednotena pokojninska doba glede na spol, saj izhodiščni niti končni odmerni odstotek pri enaki pokojninski dobi nista bila identična. S tem v zvezi je pritožbeno sodišče poudarilo, da ugodnejši položaj določenih skupin glede posameznih pravic sam po sebi ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom v primerjavi z drugimi skupinami, če so posebne ugodnosti logično utemeljene in ne presegajo obsega, ki ga opravičuje razlog, zaradi katerega so dane. Različno obravnavanje moških in žensk je upravičeno tedaj, ko izravnava neugodnosti, ki izvirajo iz tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog in položajev.

Za pritožnikovo stališče, da bi bilo potrebno uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljaven ob njegovi vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje leta 1972, ali v nasprotnem vrniti plačane prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni nobene zakonske niti ustavne podlage. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po ZPIZ-2 temelji na medgeneracijski solidarnosti in dokladnem principu financiranja. Iz ekonomskih in demografskih razlogov ter finančne vzdržnosti pokojninske blagajne bi zagotavljanje starostne pokojnine v višini minimalne plače, ne glede na pokojninsko dobo in plačane prispevke, bilo lahko le predmet sprememb veljavne sistemske ureditve v zakonodajnem postopku in ne sojenja v predmetni zadevi. Čeprav neplačevanje ali plačevanje nizkih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje nemalokrat povzroči, da je starostna pokojnina nižja od socialnih transferjev po ZSVarPre, to na razsojo obravnavane zadeve nima niti ne sme imeti nobenega vpliva. Za pravilno presojo odmerjene starostne pokojnine so edino upoštevne relevantne določbe ZPIZ-2, četudi je, tako kot v okoliščinah konkretnega primera, pokojnina nižja

Le za čas, ko je bil tožnik upravičen do prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti, se to obdobje šteje v pokojninsko dobo in ta čas je bil tožniku tudi pravilno upoštevan. Ni pa pravne podlage, da bi se tožniku v pokojninsko dobo upoštevalo obdobje, ko je bil sicer prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar ni bil prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti.

Tožničina dejanska pokojninska osnova je znašala 624.714,98 SIT, z upoštevanje dela plače za notranji odkup delnic pa bi znašala 630.101,21 SIT. Torej bi samo še bolj presegla najvišjo, zakonsko limitirano pokojninsko osnovo, od katere je bilo dopustno zakonito odmeriti sorazmerni del starostne pokojnine.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje in že toženca pred njim, da je upoštevan podatek o zavarovalni osnovi za leto 1991 pri izračunu tožnikove pokojninske osnove napačen. Upoštevani znesek zavarovalne osnove je nelogičen že na prvi pogled, ker je tožnik v tem letu posloval slabo in so mu bili prispevki od 1. 7. dalje celo odpisani. Gre torej za napako, ki jo je lahko ugotoviti ali zaznati. Takšno stanje pa pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje. Posledično je bila napačno izračunana pokojninska osnova in starostna pokojnina neutemeljeno odmerjena od najvišje pokojninske osnove. Ker sta bili zmotno uporabljeni določbi 39. in 41. člena ZPIZ-1, je imel toženec v 183. členu ZPIZ-2 podlago, da je z izpodbijanima odločbama spremenil odločbo z dne 28. 11. 2006 in na novo odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, in sicer na podlagi pravilnih podatkov o zavarovalnih osnovah za leto 1991. Z izdajo izpodbijanih odločb je bila tako z učinkom za naprej sanirana napaka pri previsoko odmerjenem sorazmernem delu starostne pokojnine. Do zmanjšanja sorazmernega dela starostne pokojnine oziroma spremenjene odločbe z dne 28. 11. 2006 je prišlo

Tožnik je dne 29. 5. 2012 v roku, določenem v odločbah za vštetje obdobja zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka v zavarovalno dobo, v celoti poravnal prispevke pokojninske dobe za čas zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka, zato se mu je s tem dnem dokupljena doba lahko štela v pokojninsko dobo in upoštevala pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Dokupljena doba se vrednoti po določbah tistega zakona, ki je veljal v času zahteve za dokup oziroma plačila prispevkov in ni odločilno, na katero obdobje se nanaša dokupljena doba. Dokupljena doba je vzpostavljena z izdajo odločbe in izpolnitvijo pogojev določenih v odločbi, to je s plačilom prispevka. Brez plačanega prispevka pokojninska doba ne more obstajati. Toženec je dokupljeno pokojninsko dobo vrednotil tako kot določa ZPIZ-1 v določbi 409. člena in pri odmeri pravice do starostne pokojnine odstotkovno vrednotil po zakonu, veljavnem v času vložitve zahteve oziroma plačila prispevka. Ker je toženec dokupljeno pokojninsko dobo pravilno vrednotil glede na datum vložene zahteve in plačanih prispevkov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni z

Določba 183. člena ZPIZ-2 omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe, pri izdaji katere je bila storjena napaka v škodo zavarovanca ali zavoda. Gre za privilegiran primer obnove. V teh primerih sta predvideni zgolj razveljavitev (nova odločba velja le z učinkom za naprej) ali sprememba odločbe, ne pa tudi odprava z učinkom za nazaj. Z razveljavitvijo se namreč ne odpravijo pravne posledice, ki so iz odločbe že nastale, iz nje (zaradi njene razveljavitve) nobene nove pravne posledice ne morejo nastati. V obravnavanem primeru je o t. i. privilegirani obnovi na podlagi 183. člena ZPIZ-2 odločil organ, ki je za to pristojen ter v roku, ki ga predpis določa. Pravilno je določen pravni učinek izpodbijane odločbe. S prvostopenjsko odločbo je namreč spremenjena višina tožnikove pokojnine v skladu s 3. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 (to je šele od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe). Toženi stranki zato ni mogoče očitati, da je odpravila pravne posledice, ki so iz odločbe že nastale. Višina pokojnine je bila pravilno izračunana na podlagi takrat veljavnih predpisov (to je ZPIZ-1), ob upoštevanju pravilnega dejanskega stanja. Zato sta izpodbijani odločbi zakoniti

Tožnica je v spornem času pridobila lastnost zavarovanke z vloženo prijavo v zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v zavarovanje). Prijava je bila izvršena s strani tožnice, kar je v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZMEPIZ ter zadnjo alineo 47. člena ZMEPIZ. Ob takšnem načinu pridobitve lastnosti zavarovanke ni zakonske podlage za posebno ugotavljanje lastnosti zavarovanke oz. ugotavljanje zavarovalnega razmerja s posebno odločbo. Tako nastalo pravno razmerje se je evidentiralo v matično evidenco na podlagi volje tožnice (prijave) in se šteje za urejeno pravno razmerje, ki je pravnomočno in ima za tožnico vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja pa je možno poseči (odpraviti, razveljaviti ali spremeniti) le z izrednimi pravnimi sredstvi (158. člen Ustave RS).

Ker je tožnikova starostna pokojnina, odmerjena od dejanske pokojninske osnove, presegla starostno pokojnino, odmerjeno od najvišje pokojninske osnove iz prvega odstavka 49. člena ZPIZ-1, je toženec pri odmeri starostne pokojnine utemeljeno upošteval zakonsko določeno najvišjo pokojninsko osnovo.

Ker starostna pokojnina, izračunana od tožničine dejanske pokojninske osnove, že brez upoštevanja plač za tretjinsko dopolnilno delo presega starostno pokojnino za enako pokojninsko dobo, odmerjeno od najvišje pokojninske osnove, se tožničina starostna pokojnina odmeri od najvišje pokojninske osnove, ne glede na to, ali se plače za tretjinsko dopolnilno delo vštejejo v pokojninsko osnovo ali ne.

Z določitvijo pokojninske osnove je zakonodajalec sledil načelu solidarnosti. Upoštevanje tega načela ne nasprotuje načelu socialne države niti iz njega izvirajoči pravici do socialne varnosti. Tožnikove ustavne (in druge) pravice niso bile kršene, ker je ob ugotovitvi, da njegova starostna pokojnina, odmerjena glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, skupaj z uskladitvami, presega znesek starostne pokojnine za enako pokojninsko dobo, odmerjen od najvišje pokojninske osnove, tožena stranka starostno pokojnino odmerila glede na najvišjo pokojninsko osnovo.

Obvezno pokojninsko zavarovanje ne temelji zgolj na zavarovalniških načelih oziroma ne zagotavlja pravic le na podlagi in sorazmerno s plačanimi prispevki, temveč tudi na načelih vzajemnosti in solidarnosti. Določba petega odstavka 7. člena ZPIZ-1 ne zagotavlja pravic iz obveznega zavarovanja na podlagi plačanih prispevkov, kot to poskuša razlagati tožnik, temveč na podlagi plačila prispevkov, torej le, če so prispevki plačani. Tako peti kot šesti odstavek 7. člena dopuščata tudi izjeme, ki se določijo z zakonom. Omejitev višine prejemkov iz obveznega pokojninskega zavarovanja je taka izjema: določbe 49. člena ZPIZ-1 so izjema glede na pravilo iz 39. člena tega zakona.

Zakonska omejitev najvišje pokojninske osnove iz 49. člena ZPIZ-1 velja tudi v primeru priznanja pravice do pokojnine upravičencem iz 108. člena ZObr.

Omejitev, da se pokojnina odmeri od najvišje pokojninske osnove po tretjem odstavku 29. člena ZPIZ-1, velja tako za starostne pokojnine, uveljavljene izključno na podlagi zavarovanja po splošnem predpisu, kot za upravičence do pokojnine po določbi 108. člena ZObr. Slednja predstavlja le pravno izhodišče za oblikovanje pokojninske osnove, medtem ko glede določitve najvišje pokojninske osnove in ostalih vprašanj, povezanih z odmero pokojnine, zakon ne določa nobenih izjem in se zato v celoti uporablja splošna ureditev.

Glede odločitve o vtoževani pravici določila 2. in 3. člena Sporazuma o socialni varnosti med Vlado RS in Vlado Kanade napotujejo na uporabo ZPIZ-1, katerega posamezna določila bi lahko tožena stranka pri odločanju o priznanju pravice izključila le, če bi se pogodbenici v Sporazumu tako izrecno dogovorili. Ker je pokojninska osnova tožeče stranke presegla najvišjo pokojninsko osnovo iz prvega odstavka 49. člena ZPIZ-1, je tožena stranka utemeljeno upoštevala omejitev iz tretjega odstavka tega člena in pri odmeri pokojnine upoštevala zakonsko določeno najvišjo pokojninsko osnovo.