47. člen ZPIZ-1

Ker je po mnenju izvedenca tožnica s certifikati pridobila pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnica v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobila dvojno. Pri oblikovanju pokojninske osnove je skladno z določbami ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1 mogoče upoštevati le zneske delov plač glede ne realno vrednost iz let 1990, 1991 in 1992, to je takrat, ko bi morali biti izplačani. Ker za ponovno upoštevanje neizplačanih plač po 1. 1. 1993 v pokojninsko osnovo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobene podlage, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo (II. točka izreka), glede na vse obrazloženo pa tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, kot izhaja iz I. točke izreka. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 pravilno kot nezakoniti odpravilo in v delu glede upoštevanja osnov neto neizplačanih plač za leta 1990 do 1992 in za leto 1994, ki pri nadomestilu vsebuje osnovo iz leta 1992, zadevo vrnilo tožencu v ponovni postopek ter za izračun posredovalo tudi ustrezne napotke za postopanje toženca v ponovljenem upr

Za določitev pogojev in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, je pooblaščen zakonodajalec. Pri tem mora skrbeti tudi zato, da je z zakonsko ureditvijo zagotovljena posamezna socialna varnost in enakost pred zakonom. Načelo enakosti ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ampak ga obvezuje, da enaka razmerja ureja enako ter različna različno. Torej je tudi določitev različnih pogojev ter meril za odmero pravic iz pokojninskega zavarovanja v pristojnosti zakonodajalca. Če takšna ureditev temelji na legitimnih ciljih in so ukrepi za dosego teh ciljev določeni racionalno ter sorazmerno glede na objektivno ugotovljene razlike med zavarovanci, sama ureditev ni v nasprotju z ustavo. Z uporabo ZPIZ-2 v obravnavani zadevi ni poseženo v pridobljeno pravico. Prav tako z novo ureditvijo odstotkov za odmero starostne pokojnine ni kršena prepoved retroaktivne veljavnosti zakona oziroma njegove določbe. V ZPIZ-2 sicer ni določbe, ki bi tako kot 409. člen ZPIZ-1, različno vrednotila pokojninsko dobo dopolnjeno do 31. 12. 2012 in po 1. 1. 2013, vendar to ne pomeni, da takšna ureditev varstva pričakovanih pravic ne bi bila us

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec pokojninsko osnovo v skladu z 39. členom v zvezi s 406. členom ZPIZ-1 pravilno izračunal na podlagi mesečnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov iz obdobja 1971 do 1993 v višini 772,40 EUR in v skladu s tretjim odstavkom 391. člena ZPIZ-2 preračunal s faktorjem 0,732.

Tožnici je bila starostna pokojnina skladno z določbo 394. člena ZPIZ-2 priznana po določbah ZPIZ-1 (ob upoštevanju pogojev starosti in pokojninske dobe določene v 36. členu ZPIZ-1), kar pomeni, da je toženec pravilno pri odmeri pokojnine upošteval določbe ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki je izrecno določena v osmem odstavku 394. člena ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki določeni v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Pokojninsko osnovo je potrebno preračunati z valorizacijskimi količniki na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine (v konkretnem primeru na leto 2015) s tem, da je v 35. členu ZPIZ-2 določen postopek določitve teh valorizacijskih količnikov.

Drugi odstavek 390. člena ZPIZ-2 določa, kateri elementi so podlaga za priznanje in odmero pokojnine po ZPIZ-1. Med temi elementi ni valorizacijskih količnikov po ZPIZ-1, temveč je izrecno določeno, da se uporabljajo valorizacijski količniki, oblikovani po 35. členu ZPIZ-2. Ker so za izračun uporabljeni valorizacijski količniki po ZPIZ-2, je treba na tej podlagi izračunano pokojninsko osnovo preračunati s faktorjem 0,732. Ne gre za valorizacijski količnik, temveč faktor, ki zagotavlja primerljivost pokojnin ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja.

Količnik iz 35. člena ZPIZ-2 je določen drugače, kot valorizacijski količnik iz 47. člena ZPIZ-1. Po formuli za izračun količnika, določeni v 35. členu ZPIZ-2, je količnik za zadnje koledarsko leto pred letom, v katerem sicer veljajo vsakokratni količniki, vedno 1,00. Določeni so tako, da se povprečna plača na zaposleno osebo, izplačana za koledarsko leto pred letom, za katero so določeni količniki, deli s povprečno plačo na zaposleno osebo, izplačano za posamezno koledarsko leto. Zaradi tega se povprečna osnova iz tega leta upošteva v dejanskem znesku, druge pa se valorizirajo. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 so glede na prej veljavne valorizacijske količnike iz 47. člena ZPIZ-1, ki so bili vezani na gibanje povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, pričeli veljati višji valorizacijski količniki, ki posledično zvišujejo tudi pokojninsko osnovo. Prav iz tega razloga oziroma zato, da se pokojnine določijo na primerljivi ravni kot po ZPIZ-1, se pokojninska osnova korigira s faktorjem 0,732. Taka ureditev zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja. Zakaj je potrebno up

Tožniku je bila pravica do denarnega nadomestila za invalidnost priznana s 1.1. 2003, zato se za izračun pokojninske osnove upoštevajo podatki o plačah in nadomestilih plač do leta 2002. V tem letu se je na podlagi 406. člena ZPIZ-1 upoštevalo 13-letno najugodnejše povprečje. Pravico do invalidske pokojnine je tožnik uveljavljal v letu 2012. Glede na datum uveljavitve invalidske pokojnine so podlaga za izračun pokojninske osnove plače in nadomestila plač do leta 2011, ki predstavljajo 18-letno najugodnejše povprečje. Kot najboljše se izkaže povprečje od leta 1980 do leta 1997. Za preračun na raven leta 2011 je treba tako dobljene osnove preračunati še z valorizacijskimi količniki za leto 2011. Že iz teh razlogov, to je daljšega obdobja, ki je podlaga za izračun pokojninske osnove, višine prejetih plač in denarnih nadomestil in drugačnih valorizacijskih količnikov, osnovi za odmero nadomestila za invalidnost in invalidsko pokojnino, uveljavljeni v različnih letih, ne moreta biti enaki.

Revizija tožnika ni utemeljena. Tožnik se dejansko zavzema za uporabo valorizacijskih količnikov iz 35. člena ZPIZ-2, brez preračuna s faktorjem 0,732. To bi pomenilo obid določbe tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2. Besedilo določbe tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2 je jasno in ne omogoča razlage, za katero se smiselno zavzema tožnik in sicer, da se uporabijo valorizacijski količniki iz ZPIZ-2, ne pa tudi preračun s faktorjem 0,732. Razlaga tožnika tudi sistemsko ni sprejemljiva.

Ker tožnica pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2 ni izpolnjevala, bila pa je na dan 31. 12. 2012 brezposelna in uživalka nadomestila za primer brezposelnosti ter je v času uživanja nadomestila izpolnila pogoje starosti in pokojninske dobe po 36. členu v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, se je lahko upokojila po ZPIZ-1. Toženec je pri odmeri pokojnine pravilno upošteval določbe ZPIZ-1 in tudi izjemo, ki je izrecno določena v 8. odstavku 394. člena ZPIZ-2, da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni v ZPIZ-2, in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.

Kljub temu, da je zahteva za priznanje pravice vložena že v času veljavnosti ZPIZ-2, se lahko določene kategorije oseb, ob izpolnjenih pogojih, upokojijo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. Po 3. odstavku 394. člena ZPIZ-2 se tako lahko po pogojih iz ZPIZ-1 upokoji zavarovanec, ki je 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela in je po prenehanju te pravice vključen v obvezno zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki mu jih plačuje zavod za zaposlovanje, ter je v tem času dopolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V tem primeru se starostna pokojnina prizna pod pogoji, določenimi v 36. členu ZPIZ-1. Tudi pokojninska osnova se oblikuje na način, določen v 39. členu ZPIZ-1. V primeru upokojitve po 394. členu ZPIZ-2 se pokojninska osnova oblikuje po 39. členu ZPIZ-1, vendar se za valorizacijo plač oziroma zavarovalnih osnov uporabijo valorizacijski količniki, določeni v 35. členu ZPIZ-2, in pokojninska osnova preračuna s količnikom

Pri tožniku (invalidu II. kategorije) je invalidnost nastala 8. 9. 2011, zato je tožena stranka pri odmeri pokojnine pravilno upoštevala določbe v času nastanka veljavnega ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki jo je določil ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upošteva valorizacijski količnik, določen v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.

Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le pod pogoji in v višini, določeni v zakonu. Ker je v konkretnem primeru vzrok I. kategorije invalidnosti bolezen, je toženec pri odmeri invalidske pokojnine pravilno upošteval določbe 75. člena ZPIZ-1 ter 72. člena v zvezi z 39. členom ter 409. člen ZPIZ-1 in tožniku invalidsko pokojnino odmeril od pokojninske osnove z odmernim odstotkom, ugotovljenim na podlagi dejanske in prištete dobe. Ker je izpodbijana dokončna odločba pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca.

Tožnik je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 63 let in 1 mesec starosti in 30 let in 15 dni pokojninske dobe in mu je bila kot invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na ustrezno delo priznana pravica do starostne pokojnine, upoštevaje 36. člen ZPIZ-1 v zvezi s 394. členom ZPIZ-2. V 394 členu ZPIZ-2 je določeno varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine. Kljub vložitvi zahteve v času veljavnosti ZPIZ-2 je za delovne invalide ob izpolnjevanju pogojev, določenih v četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, določeno, da se lahko upokojijo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. Ker gre v konkretnem primeru za upokojitev po določbah prej veljavnega zakona, to je ZPIZ-1, je toženec tožniku pravilno odmeril pokojnino v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne pokojninske osnove, pri čemer

Toženec je pravilno v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 izračunal najugodnejšo pokojninsko osnovo na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.

Tožnik je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil po ZPIZ-1, to je po zakonu, veljavnem do 31. 12. 2012, pravico pa je uveljavljal v času, ko je že veljal ZPIZ-2. Zato se pri odločanju o pravici in odmeri starostne pokojnine uporabi prehodna določba 391. člena ZPIZ-2, ki v 3. odstavku določa, da se pri odmeri pokojnine pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom, in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Toženec je utemeljeno uporabil valorizacijske količnike iz 37. člena ZPIZ-2 in nato še faktor 0,732, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja uporabo valorizacijskih količnikov iz 47. člena ZPIZ-1.

Delna invalidska pokojnina se odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, in sicer v višini 25 %, ko zavarovanec dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno. Osnova za odmero delne invalidske pokojnine je invalidska pokojnina, ki bi tožniku pripadala na dan nastanka spremembe v stanju invalidnosti, to je 15. 11. 2012. Ob upoštevanju določb 39. in 406. člena ZPIZ-1 je bila tožnikova pokojninska osnova izračunana na podlagi 18 - letnega povprečja plač oz. zavarovalnih osnov iz obdobja od 1984 do 2002. Delna invalidska pokojnina je odmerjena od pravilne osnove. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe, s katero je toženec tožniku odmeril delno invalidsko pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu delna invalidska pokojnina odmerila v višjem znesku.

Tožnica je v spornem času pridobila lastnost zavarovanke z vloženo prijavo v zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 (prostovoljna vključitev v zavarovanje). Prijava je bila izvršena s strani tožnice, kar je v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZMEPIZ ter zadnjo alineo 47. člena ZMEPIZ. Ob takšnem načinu pridobitve lastnosti zavarovanke ni zakonske podlage za posebno ugotavljanje lastnosti zavarovanke oz. ugotavljanje zavarovalnega razmerja s posebno odločbo. Tako nastalo pravno razmerje se je evidentiralo v matično evidenco na podlagi volje tožnice (prijave) in se šteje za urejeno pravno razmerje, ki je pravnomočno in ima za tožnico vse pravne učinke. V pravnomočno urejena pravna razmerja pa je možno poseči (odpraviti, razveljaviti ali spremeniti) le z izrednimi pravnimi sredstvi (158. člen Ustave RS).

Sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oz. zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je zato odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1. V kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabi

Ker sodišče prve stopnje ni razčistilo nejasnosti med višino plač, ki izhajajo iz potrdila tožnikovega delodajalca, in podatki, ki jih je isti delodajalec sporočil tožencu na obrazcu M-4 za matično evidenco, temveč je izhajalo zgolj iz tega, da so podatki v matični evidenci pravilni, je dejansko stanje glede višine plače za izračun pokojninske osnove ostalo nepopolno ugotovljeno.

Kljub temu da ob priznanju pravice do starostne pokojnine toženec tožnici v pokojninsko osnovo nezakonito ni upošteval vseh plač za leto 1992, je utemeljeno zavrgel njeno zahtevo za novo odmero starostne pokojnine, ker je odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine pravnomočna, izredno pravno sredstvo pa ni bilo vloženo.