407. člen ZPIZ-1

Regres za letni dopust ne predstavlja plače niti nadomestila plače. Zato je logična posledica, da se regres ne všteva v pokojninsko osnovo, dodatno pa je to tudi izrecno v 42. členu ZPIZ-1 določeno in je regres za letni dopust naveden kot prejemek, ki se ne všteva v pokojninsko osnovo. Toženec je invalidsko pokojnino pravilno odmeril v skladu z določbo 75. in 76. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju 31 let, 9 mesecev in 26 dni delovne dobe ter še 9 let in 7 mesecev prištete dobe oziroma skupaj 41 let, 4 mesece in 26 dni pokojninske dobe v višini 80 % pokojninske osnove. Kljub nižji pokojninski osnovi ugotovljeni v sodnem postopku sodišče prve stopnje pravilno v skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZDSS-1 ni poseglo v pridobljene pravice in tožnici ni zmanjšalo že priznane invalidske pokojnine.

V obravnavani zadevi je za presojo pravilnosti in zakonitosti odmere starostne pokojnine v višini 26 % od najnižje pokojninske osnove potrebno najprej razčistiti, na kakšni podlagi je bil tožnik v obdobju od od 12. 1. 2005 do 15. 4. 2018 sploh vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, šele na to bo mogoče ugotoviti, ali je šlo za zavarovanje za ožji ali širši obseg pravic. Podlage zavarovanja v spornem obdobju pa sodišče prve stopnje v doslej izvedenem dokaznem postopku ni ugotavljalo.

Pred 31. 3. 1992 veljavni zakon plačila za delo preko polnega delovnega časa ni všteval v pokojninsko osnovo, razen pod določenimi pogoji. Zato določba 407. člena ZPIZ-1 ne more biti protiustavna, saj izenačuje položaj zavarovancev, ki so pred 31. 3. 1992 prejeli plačilo za delo preko polnega delovnega časa, ne glede na to, kdaj so se dejansko upokojili: ali po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992, ali po določbah ZPIZ, ki je imel smiselno enako prehodno določbo, ali pa po določbah ZPIZ-1.

Potrdilo tožničinega bivšega delodajalca o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa, iz katerega je razvidno število opravljenih nadur v letih od 1973 do vključno 1983, izplačani zneski osebnega dohodka za nadure, vrsta dela, in v katerem je zapisano, po katerih členih samoupravnih splošnih aktov, veljavnih v navedenem obdobju, se je delo štelo kot posebni delovni pogoj, predstavlja nov dokaz v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve, če bi bil znan ali uporabljen v prejšnjem, pravnomočno končanem predsodnem postopku. Zato je potrebno dovoliti obnovo postopka, končanega z odločbo, glede vprašanja vštevnosti plač, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v letih 1973 - 1983, v pokojninsko osnovo zaradi odmere višje starostne pokojnine.

ZPIZ-1 v 407. členu določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Tožniku ni uspelo dokazati obstoja posebnega delovnega pogoja. Zato tožnikovih plač, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa, ni mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove.

V obravnavanem primeru gre za redno organizirano delo, ki se je opravljalo tudi preko polnega delovnega časa, ne pa za kratkotrajno delo, ki bi bilo nepričakovano oziroma izjemne narave. Tožniku in ostalim delavcem je bilo tudi vnaprej znano, da bo to delo potekalo daljši čas in sicer vse dokler delo v določenem roku ne bo opravljeno. Takšnega dela zato ni mogoče šteti kot poseben delovni pogoj, kot je bil opredeljen v delovnopravnih predpisih (v spornem obdobju - od leta 1970 do leta 1977 - je bilo delovno razmerje urejeno s Temeljnim zakonom o delovnih razmerjih in Zakonom o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci), s tem pa torej tudi ni izpolnjen pogoj določen v 407. členu ZPIZ-1, da bi se tožniku pri izračunu pokojninske osnove upoštevalo plačilo za delo preko polnega delovnega časa. Zato tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Glede presoje, ali se tožnikovo delo, opravljeno preko polnega delovnega časa, po takratnih predpisih o delovnih razmerjih lahko šteje za posebni delovni pogoj, katerega plačilo se glede na navedeno določbo ZPIZ-1 všteva v zavarovančevo pokojninsko osnovo in upošteva pri odmeri pokojnine, je po stališču Vrhovnega sodišča bistvena ugotovitev ali je bilo takšno delo po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno.

Tožnikovo delo vzdrževalca in vodje oddelka za projektiranje, ki je bilo opravljeno izven delovnega časa zaradi nujnega popravila strojev in spremembe tehnologij, je bilo nujno, izjemno in nepredvidljivo in kot takšno poseben delovni pogoj, zato se plačilo za to (nadurno) delo všteje v pokojninsko osnovo.

Tožnica, ki ji je bila s pravnomočno odločbo že priznana pravica do starostne pokojnine, je na podlagi potrdila delodajalca, da v matično evidenco ni posebej sporočil dohodka iz dežurstva, vložila zahtevo za novo odmero pokojnine, ki jo je toženec zavrgel, ker je o pokojnini že bilo pravnomočno odločeno. Takšna odločitev toženca je nezakonita, saj bi moral preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka.

Glede presoje, ali se tožnikovo delo, opravljeno preko polnega delovnega časa, po takratnih predpisih o delovnih razmerjih lahko šteje za posebni delovni pogoj, katerega plačilo se glede na navedeno določbo ZPIZ-1 všteva v zavarovančevo pokojninsko osnovo in upošteva pri odmeri (delne invalidske) pokojnine, je po stališču Vrhovnega sodišča bistvena ugotovitev ali je bilo takšno delo po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno.

S povsem enako zahtevo, kot jo je tožnik vložil že dne 2. 11. 2005 in jo je toženec zavrnil, takšna odločitev pa je bila potrjena tudi v sodnem postopku, je tožnik dne 22. 3. 2010 ponovno uveljavljal, da se mu pri izračunu invalidske pokojnine upoštevajo plače, ki jih je prejel za delo preko polnega delovnega čas v obdobju od 1973 do 1981. Toženec je zahtevo zakonito zavrgel, saj se dejansko in pravno stanje ali pravna podlaga, na katero opira zahtevek, nista spremenila.

Zakonodajalec je zaradi spoštovanja načela varstva zaupanja v pravo kot enega izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave RS dolžan urediti prehodno obdobje, kadar nova ureditev posega v trajajoča razmerja oziroma upravičena pravna pričakovanja. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da 407. člen ZPIZ-1 ni neustaven zato, ker se sklicuje na delovnopravne predpise in ne na predpise pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da je podano neskladje zakonske določbe z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) zaradi tega, ker zakon določa pogoj, kdaj se plačilo za nadurno delo upošteva pri odmeri pokojninske osnove, in ker ne določa, da je pogoj tudi plačilo prispevkov. Prav tako ZPIZ-1 s sporno zakonsko določbo ni posegel v že pridobljene pravice, zaradi česar ni kršena prepoved povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave RS).

Revizijsko sodišče v skladu z zakonodajo v spornem obdobju, ki jo pravilno povzema že sodišče druge stopnje, in v skladu z dosedanjo prakso v takšnih in podobnih zadevah, kot pravilno sprejema stališče sodišč druge in prve stopnje, da je moralo biti delo preko polnega delovnega časa, ki se je štelo kot poseben delovni pogoj v skladu s 407. člena ZPIZ-1 in 312. členom ZPIZ po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo, nujno in izjemno.

Ureditev v pravilniku delodajalca, da se lahko uvede delo preko polnega delovnega časa, da se opravijo vožnje v okviru delovne naloge, posebno če so vezane na čakanje zaradi povratka, ni bila skladna s tedaj veljavno zakonodajo. Iz tega razloga ni mogoče šteti, da je tožnik delo preko polnega delovnega časa, uvedeno na podlagi citirane določbe pravilnika, opravil kot posebni delovni pogoj (da bi se plačilo, ki ga je za to delo prejel, vštelo v pokojninsko osnovo).

Ni podana pravna podlaga, da bi se izplačila za delo na akord vštela v pokojninsko osnovo, saj ta izplačila niso bila izvedena kot gibljivi del plače za redno delo niti niso bila kot takšna javljena tožencu na obrazcu M4.

Ali se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je odvisno od tega, ali je bilo delo preko polnega delovnega časa opravljano skladno z v spornem obdobju veljavnimi delovnopravnimi predpisi, tako da se lahko šteje kot poseben delovni pogoj.

Delo ob sobotah in nedeljah zaradi uvajanja novih tehnologij ter delo na terenu pri obnovah hotelov in dvoran ne predstavlja nujnega, nepredvidljivega in kratkotrajnega dela, ki bi se lahko štelo kot poseben delovni pogoj. Iz tega razloga se plača, ki jo je tožnik prejel za opravljanje tega dela (nadurnega dela), ne všteva v pokojninsko osnovo.

Ker je bilo dokazano, da je bilo revidentovo nadurno delo redno organizirano preko polnega delovnega časa in pri tem ni šlo za kratkotrajno delo nepričakovane oziroma izjemne narave, ne gre za nadurno delo v smislu posebnega delovnega pogoja, zato se ne more upoštevati pri odmeri pokojninske osnove po 407. členu ZPIZ-1.

Informativni izračun pokojnine, pri katerem se upošteva vse podatke, ki jih posameznik predloži tožencu (zavodu), ima le naravo informacije o višini pokojnine in nima nobenih pravnih posledic, kot na primer, da bi se določeni dohodki (dohodki iz naslova nadurnega dela), ki so zajeti v informativnem izračunu, upoštevali pri določitvi pokojninske osnove.

V vseh spornih letih je šlo pri tožničinem delu preko polnega delovnega časa za redno obliko dela (in ne za poseben delovni pogoj), tako da ni izpolnjen temeljni pogoj, da bi se plača, ki je bila za nadurno delo izplačana, upoštevala pri izračunu pokojninske osnove.