402. člen ZPIZ-1

Bistven je odgovor na vprašanje, kdaj je bila tožniku priznana pokojnina. Tožnik namreč uveljavlja, da mu je bila priznana 1. 7. 2006 in da je zaradi tega upravičen do dodatne uskladitve pokojnine v višini 3,5 %, medtem ko je toženec odločil, da je bila tožniku z odločbo z dne 9. 1. 2017 priznana pravica do starostne pokojnine od 11. 3. 2016 dalje in mu je zato pokojnino dodatno uskladil za 1 % od 1. 1. 2022 dalje.

Sama prijava in tudi priznanje terjatve v stečajnem postopku še ne pomeni, da se ti zneski tudi upoštevajo pri izračunu za pokojninsko osnovo. Navedeni zneski, kot to navaja tudi tožnik v pritožbi, očitno niti niso bili izplačani.

Priznan status vojnega veterana od 15. 4. 1991 do 18. 7. 1991 na podlagi 6. odst. 2.a člena ZVV sam po sebi ne predstavlja relevantnega razloga za obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, čeprav je pritožnik kot pripadnik JLA po nalogu organov R Slovenije izvajal vojaške, obveščevalne in protiobveščevalne naloge v korist R Slovenije. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem iz prvostopenjske sodbe, da v okoliščinah obravnavanega primera status vojnega veterana ni v nobeni povezavi z statusom časnika TO RS. Gre za dva različna statusa. Status vojnega veterana ne pogojuje odmere višje starostne pokojnine v nepravi obnovi postopka na način, kot neutemeljeno vztraja pritožnik.

Toženka ni imela nobene podlage, da bi v konkretni zadevi skozi upravni postopek obravnavala tožnikovo upravičenost do izplačila 20% starostne pokojnine. Uveljavitev izplačila 20 % starostne pokojnine je vezana na zahtevo, ki je tožnik ni podal oziroma tega ni uspel dokazati. Tožniku na dan 31. 12. 2000 ni bilo mogoče šteti časa opravljanja kmetijske dejavnosti v trajanju treh mesecev in 16 dni kot pokojninske dobe, posledično zaradi česar tožnik na dan 31. 12. 2000 še ni izpolnil pogoja 25 let pokojninske dobe. Ključno, da tožniku ni mogoče šteti spornega obdobja kot pokojninske dobe že od vložitve vloge je dejstvo, da tožnik v tem obdobju dejansko ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Čas obveznega dodatnega zavarovanja, ne glede na to, da je bil s strani delodajalca plačan prispevek, ni mogoče enačiti z zavarovalno ali pokojninsko dobo v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, niti z delovno dobo iz 53. člena ZPIZ-1. Ključno je, da se dodana doba upošteva le pri ugotavljanju izpolnitve minimalnih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, nima pa vpliva na odmero pokojninske dajatve. Kot pravilna se tako izkaže ugotovitev, da

Prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 246. člena ZUJF ni mogoče primerjati med seboj ali uporabljati alternativno, saj so razlogi za zakonsko ureditev in pogoji za uporabo različni. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi 246. člena ZUJF, ker je izpolnil pogoje za starostno upokojitev. Tožnik ima zagotovljeno socialno varnost v obliki pravice do nezmanjšane starostne pokojnine, zato ni v enakem položaju kot delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in nimajo možnosti za starostno upokojitev. Zato tožena stranka ni kršila prepovedi diskriminacije.

Izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je bil izdan na podlagi 246. člena ZUJF. Glede te določbe pa je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo RS, v kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance. Tožnica je enake pogoje, kot so veljali za moške zavarovance izpolnila šele 30. 1. 2014, zato bi ji lahko pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala šele z navedenim datumom.

Po prvem odstavku 246. člena ZUJF javnemu uslužbencu, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s 54. členom oziroma četrtim odstavkom 130. člena ali 402. člena in 404. člena ZPIZ-1 pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Tožnik je spornega dne pridobil pravico do starostne pokojnine, zato je tožena stranka imela pravno podlago, da je tožniku na podlagi 246. člena ZUJF izdala sklep, da tožniku preneha veljati pogodba o zaposlitvi.

Ker je odločba z dne 22. 6. 2001, s katero je toženec odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 27. 5. 2001 dalje, pravnomočna, toženec ne glede na podatke srbskega nosilca zavarovanja (srbski nosilec zavarovanja je toženca z dopisom 3. 11. 2011 obvestil o tožnikovem obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je obstajalo že v času izdaje odločbe z dne 22. 6. 2001), v določbi 156. člena in 157. člena ZPIZ-1, za poseg v pravnomočno odločbo in za odločitev, da se mu z 27. 5. 2001 ustavi izplačevanje oz. da se mu od 27. 5. 2001 dalje starostna pokojnina ne izplačuje, ni imel podlage.

Po določbi 188. člena ZUJF bi lahko tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi dokončnega sklepa, ki bi ga izdal predstojnik delodajalca prvi dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev iz prvega odstavka 188. člena ZUJF, torej ko bi izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka je o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnika odločila, preden so bili za to podani pogoji po 188. členu ZUJF, saj ni počakala z izdajo sklepa na iztek prvega delovnega dne po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev. Zaradi zmotne uporabe 188. člena ZUJF je sklep tožene stranke nezakonit, tožniku pa na podlagi takega sklepa ni zakonito prenehalo delovno razmerje.

ZPIZ-1 je posegel v način upokojevanja po 87. členu ZPol. Ta določba bi za tožnika lahko prišla v poštev le v primeru, če bi vse pogoje za pridobitev pravice do upokojitve izpolnil že pred uveljavitvijo ZPIZ-1, to je pred 1. 1. 2000. To izhaja iz prehodne oziroma končne določbe 392. člena ZPIZ-1. Z določbo 430. člena ZPIZ-1 ni prišlo do posega v minimalne pogoje za upokojitev po 154., 402. in 404. členu ZPIZ-1.

Lestvica iz prvega odstavka 53. člena ZPIZ-1, ki določa odstotek zmanjšanja pokojnine zavarovancem, ki se upokojijo pri starosti 58 do 63 let, glede na vsak mesec starosti, ki zavarovancu manjka do dopolnjene polne starosti, se za zavarovance z zavarovalno dobo s povečanjem iz četrtega odstavka 430. člena ZPIZ-1, ki pravico do starostne pokojnine pridobijo mlajši od 58 let, uporablja smiselno tako, da se odstotek zmanjšanja pokojnine določi glede na razliko med dejansko starostjo zavarovanca in zmanjšano polno starostjo.