246. člen ZUJF

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ZUPPJS17 še vedno velja in se uporablja tudi v letu 2018. Zmotno je razlogovanje pritožbe, da je rok iz tretjega odstavka 9. člena ZUPPJS17 prekluzivni in da po njegovem izteku delodajalec javnemu uslužbencu ne more več podati dokončnega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Namen citirane določbe je v tem, da predstojniku onemogoča, da bi izdal sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi še preden bi izteklo leto dni od dneva, ko je javni uslužbenec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zato izdaja sklepa po določilih tretjega odstavka 9. člena ZUPPJS17 po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.

Tožnik je zasedal delovno mesto komandirja policijske postaje in je ob uveljavitvi ZUJF izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik je s toženo stranko na podlagi 246. člena ZUJF sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja. Po sklenitvi dogovora je tožena stranka tožnika s sklepom premestila na delovno mesto policijskega inšpektorja v policijski upravi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za fiktivne okoliščine in ne za razloge, da bi s premestitvijo javnega uslužbenca bilo mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Poleg tega premestitev tožnika potem, ko je sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja, ni bila v skladu z internimi navodili pri toženi stranki, niti s pričakovanji tožnika, da na podlagi dogovora nadaljuje delo na prejšnjem delovnem mestu. Ker tožena stranka ni dokazala, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za zasledovanje smotrnejše organizacije delovnega procesa in torej za premestitev zaradi delovnih potreb na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZJU, izpodbijana sklepa o premestitvi nista zakonita.

Izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnici ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj nima vseh potrebnih elementov odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Izpodbijani sklep se v uvodu ne sklicuje na odpovedni razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 niti na kakšno drugo določbo ZDR-1, ampak se sklicuje na ZUJF, ki ne predstavlja podlage za prenehanje delovnega razmerja v konkretnem primeru. Izpodbijani sklep v izreku v nasprotju s pravili glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem dokončnosti sklepa, tj. z njegovo vročitvijo, in ne z iztekom odpovednega roka, ki velja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstoji kakšen od odpovednih razlogov iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec navesti in obrazložiti odpovedni razlog in tudi okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče (d

Določbe ZUJF pomenijo nov način prenehanja zaposlitve (pogodbe o zaposlitvi) javnega uslužbenca v smislu določb sedme alineje 75. člena ZDR po zakonu samem. Ob izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev je ob uveljavitvi ZUJF javnemu uslužbencu prenehala veljavnost pogodbe o zaposlitvi že na podlagi zakona. Delodajalcem je bilo naloženo le, da takim javnim uslužbencem izdajo ustrezen sklep o izpolnitvi pogojev, oziroma da glede na potrebo po zagotovitvi nemotenega delovnega procesa s takim javnim uslužbencem dogovorijo daljše, vendar časovno omejeno, trajanje delovnega razmerja. Tudi v tem primeru torej ni od delodajalcev odvisno, ali bo javnemu uslužbencu iz tega razloga zaposlitev prenehala. Od delodajalca je odvisno le časovno omejeno nadaljevanje trajanja zaposlitve zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa, to je v tem smislu zgolj čas prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi navedenih določb ZUJF.

V izpodbijanih sklepih o premestitvi tožnika ni navedeno, da je do premestitve tožnika prišlo, ker njegovo delo na delovnem mestu, ki ga je zasedal pred premestitvijo, to je komandir določene policijske postaje, ni več potrebno, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da sta sklepa nezakonita tudi zato, ker je bilo delo tožnika na navedenem delovnem mestu še vedno potrebno. Dejstvo, da je bil tožnik premeščen zato, da je lahko ohranil delovno razmerje pri toženi stranki (ker bi mu drugače zaradi izpolnitve pogojev do starostne pokojnine na podlagi ZUJF pogodba o zaposlitvi prenehala veljati), ob ugotovitvi, da je bilo njegovo delo na delovnem mestu policijski inšpektor določene policijske postaje potrebno, še ne kaže na nezakonitost premestitve. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je med pravdnima strankama pri sklepanju dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja obstajal kakšen dogovor o tem, na katerem delovnem mestu bo tožnik nadaljeval delovno razmerje, in kakšna je bila vsebina takega dogovora. Iz dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja niti izrecno niti smiselno ne izhaja, da bi tožnik delovno razmerje nadaljeval na istem delovnem mestu. Ker je dejansko stanj

Ustavno sodišče je opravilo presojo ustavnosti 188. člena in 246. člena ZUJF in poleg javnofinančnega ugotovilo obstoj dodatnih ustavno dopustnih ciljev. Dodatna cilja, ki ju je zasledoval ZUJF - vzpostavitev uravnotesžene starostne strukture javnih uslužbencev in preprečitev morebitnih sporov o tem, ali je javni uslužbenec sposoben opravljati delo po določeni starosti, nista v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena Direktive 2000/78/ES in sodno prakso SEU. Pri tem je izrecno poudarilo, da sicer ni pristojno za presojo skladnosti določb ZUJF s pravom EU, je pa dolžno na podlagi 3a. člena Ustave RS upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU. To pomeni, da je pri razlagi določbe 246. člena ZUJF upoštevalo obe direktivi in sodno prakso SEU, ki se je izoblikovala o spornih vprašanjih. Podrobno je obrazložilo, da Direktiva 2000/78/ES dopušča upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti, ob določenih pogojih pa tudi, da po stališčih SEU avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev pomeni diskriminacijo, ki pa je dopustna, če obstaja legitimen cilj in kadar so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je že presojalo ustavnost določbe 246. člena ZUJF z vidika diskriminacije na podlagi starosti. Presodilo je, da taka ureditev ni v neskladju s prepovedjo diskriminacije na podlagi starosti kot osebne okoliščine iz prvega odstavka 14. člena URS. Zato revizijsko sodišče ne more pritrditi zatrjevani neustavnosti določbe 246. člena ZUJF.

Prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 246. člena ZUJF ni mogoče primerjati med seboj ali uporabljati alternativno, saj so razlogi za zakonsko ureditev in pogoji za uporabo različni. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi 246. člena ZUJF, ker je izpolnil pogoje za starostno upokojitev. Tožnik ima zagotovljeno socialno varnost v obliki pravice do nezmanjšane starostne pokojnine, zato ni v enakem položaju kot delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in nimajo možnosti za starostno upokojitev. Zato tožena stranka ni kršila prepovedi diskriminacije.

Izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je bil izdan na podlagi 246. člena ZUJF. Glede te določbe pa je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo RS, v kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance. Tožnica je enake pogoje, kot so veljali za moške zavarovance izpolnila šele 30. 1. 2014, zato bi ji lahko pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala šele z navedenim datumom.

Pri presoji upravičenosti do nadomestila iz naslova neizrabljenega letnega dopusta je bistveno, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožnik je imel skladno z obvestilom o letnem dopustu za koledarsko leto 2012 pravico do izrabe 41 dni letnega dopusta. Tožnik pred 6. 7. 2012, ko je bil obveščen, da se bo moral po določbi 246. člena ZUJF upokojiti, še ni koristil pripadajočega letnega dopusta za to leto. Zato je takoj po obvestilu, da mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi izpolnjenih pogojev za starostno upokojitev, začel koristiti letni dopust za leto 2012. Do 4. 8. 2012, ko je prejel sklep o prenehanju delovnega razmerja in se upokojil, mu je ostalo še 18 dni neizrabljenega letnega dopusta za to leto, ki ga objektivno ni mogel več koristiti. Odločitev tožene stranke, da se bo moral tožnik skladno z določbo 246. člena ZUJF upokojiti, je predstavljala nepredvidljiv dogodek, ki je imel za posledico, da tožnik do upokojitve 4. 8. 2012 ni imel možnosti, da bi lahko v celoti izrabil pripadajoči dopust za leto 2012. Zato je za preostalih 18 dni neizrabljenega letne

Po prvem odstavku 246. člena ZUJF javnemu uslužbencu, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s 54. členom oziroma četrtim odstavkom 130. člena ali 402. člena in 404. člena ZPIZ-1 pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Tožnik je spornega dne pridobil pravico do starostne pokojnine, zato je tožena stranka imela pravno podlago, da je tožniku na podlagi 246. člena ZUJF izdala sklep, da tožniku preneha veljati pogodba o zaposlitvi.

Ustavno sodišče je opravilo presojo ustavnosti 246. člena ZUJF, pri čemer je na podlagi 3. a člena Ustave RS sledilo zahtevi, da morajo vsi državni organi, tudi Ustavno sodišče, pravo EU pri izvrševanju svojih pristojnosti uporabljati v skladu s pravno ureditvijo EU. To pomeni, da je obe direktivi in sodno prakso SEU, ki se je izoblikovala o spornih vprašanjih, upoštevalo pri razlagi določbe 246. člena ZUJF. Nižji sodišči s tem, ko sta pri odločanju upoštevali odločbo Ustavnega sodišča, nista ravnali zmotno in očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Po tretjem odstavku prvega člena ZUstS so odločbe Ustavnega sodišča obvezne: tako v primeru, če je ugotovljena neustavnost posameznega zakona, kot v primeru, če je ugotovljeno, da posamezna določba zakona ni protiustavna. Utemeljitev diskriminacije javnih uslužbencev s primerjavo zaposlenih v zasebnem sektorju ni primerna. Posebnosti delovnih razmerij javnih uslužbencev so že zakonsko predvidene in posebej urejene v ZJU.

Ustavno sodišče je opravilo presojo ustavnosti 246. člena ZUJF, pri čemer je na podlagi 3. a člena Ustave RS sledilo zahtevi, da morajo vsi državni organi, tudi Ustavno sodišče, pravo EU pri izvrševanju svojih pristojnosti uporabljati v skladu s pravno ureditvijo EU. To pomeni, da je obe direktivi in sodno prakso SEU, ki se je izoblikovala o spornih vprašanjih, upoštevalo pri razlagi določbe 246. člena ZUJF. Po taki presoji in ob tem, da revizija ne izpostavlja novih vidikov, ki jih Ustavno sodišče pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo, Vrhovno sodišče, ki je sicer dolžno razlagati zakone ustavno skladno, ne more odločati v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča.

Odpravnine iz 2. odstavka 246. člena ZUJF ni možno enačiti z odpravninami, ki delavcu pripadajo po drugih predpisih. Gre za posebno ureditev. Ker sta tožniku (visokošolskemu učitelju) s sklepom, izdanim na podlagi določbe 2. odstavka 246. člena ZUJF, prenehali veljati obe pogodbi o zaposlitvi, ki ju je imel sklenjeni s toženo stranko, je upravičen do odpravnine v višini zadnjih dveh mesečnih plač, izplačanih na podlagi obeh pogodb, to je pogodbe o zaposlitvi za nepolni delovni čas 8 ur na teden ter pogodbe o zaposlitvi za dopolnilno delo za 8 ur na teden.

Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Po določbi 188. člena ZUJF bi lahko tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi dokončnega sklepa, ki bi ga izdal predstojnik delodajalca prvi dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev iz prvega odstavka 188. člena ZUJF, torej ko bi izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka je o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnika odločila, preden so bili za to podani pogoji po 188. členu ZUJF, saj ni počakala z izdajo sklepa na iztek prvega delovnega dne po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev. Zaradi zmotne uporabe 188. člena ZUJF je sklep tožene stranke nezakonit, tožniku pa na podlagi takega sklepa ni zakonito prenehalo delovno razmerje.

Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.