396. člen ZPIZ-1

Nadzorni organ lahko zavrne soglasje k spremembi izjave o naložbeni politiki, ne more pa z zavrnitvijo soglasja k spremembi poseči v pravice izvajalca pokojninskega načrta, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno s starejšimi soglasji. V delu, ki prizadene dotedanjo vsebino izjave o naložbeni politiki, pomeni poznejša zavrnitev soglasja k celotni izjavi poseg v pravico, o kateri je bilo – upoštevaje objektivne meje pravnomočnosti – že pravnomočno odločeno. To pa ni mogoče brez odprave, razveljavitve ali spremembe na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek 225. člena ZUP).

Tožnik neutemeljeno zahteva, da se mu tudi za obdobje po 31. 12. 1999 odmeri pokojnina z upoštevanjem procentov za odmero po ZPIZ/92.

Tožniku ne pripada pravica do predčasne pokojnine po 2. alineji 1. odstavka 396. člena ZPIZ-1 v prvi vrsti že zato, ker pred brezposelnostjo sploh ni bil v delovnem razmerju, temveč je bil samostojni podjetnik, drugič pa zato, ker iz navedene določbe izhaja, da ta ne ureja primera prenehanja delovnega razmerja na sploh, temveč le prenehanja zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov. 396. člen ZPIZ-1 v zvezi z uveljavljanjem pravice do starostne ali predčasne pokojnine ne izključuje samostojnih podjetnikov in jih ne postavlja v neenakopraven položaj.

Za čas, ko je bila tožnica prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni izpolnjevala pogoja prenehanja zavarovanja za pridobitev pravice do pokojnine, zato ji je bila pravica do pokojnine po ZPPPAI sicer priznana na dan izpolnitve pogojev starosti, pokojninske dobe, dobe uporabe azbesta in prenehanja delovnega razmerja iz 2. odstavka 7. člena in 8. člena ZPPPAI, pravico do pokojnine pa je pridobila od prvega dne po prenehanju zavarovanja dalje. Ker se pokojnina, priznana po ZPPPAI, odmeri in izplačuje po predpisih, veljavnih na dan priznanja pravice, kar je v tožničinem primeru po ZPIZ-1 (pravica priznana v letu 2003), ki za določitev pokojninske osnove določa najugodnejše 13-letno povprečje plač, tožnica neutemeljeno uveljavlja določitev pokojninske osnove na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač.

Zakonodajalec je omogočal predčasno upokojitev le tistim zavarovancem, ki jim je prenehalo delovno razmerje iz poslovnih razlogov na strani delodajalca in so bili do uveljavitve ZPIZ-1 dejansko nezaposljivi, ne pa tudi tistim, ki so si po takem prenehanju delovnega razmerja sami ali s pomočjo zavoda za zaposlovanje uspeli zagotoviti drugo zaposlitev, pa če tudi le za krajša časovna obdobja.

Čeprav je tožnik pravico do starostne pokojnine kot zavarovanec, ki mu je na dan 31. 12. 1999 do dopolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ manjkalo manj kot pet let starosti in pokojninske dobe in je na dan 31. 12. 1999 imel status delovnega invalida, uveljavil po prej veljavnem ZPIZ, se odstotek za odmero pokojnine za pokojninsko dobo od 31. 12. 1999 dalje določi po 409. členu ZPIZ-1. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu tudi za obdobje po 31. 12. 1999 pokojnina odmeri z upoštevanjem odstotkov za odmero po ZPIZ.

Ker tožnik ni bil v delovnem razmerju, temveč samostojni podjetnik, in mu zato delovno razmerje ni moglo prenehati zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov, ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev pravice do predčasne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. 12. 1999, določenih v 2. alinei 1. odstavka 396. člena ZPIZ-1, po kateri je mogoče predčasno pokojnino ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe priznati zavarovancu, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja, likvidacije, prisilne poravnave ali drugih operativnih razlogov do vključno 31. 12. 1999 in je do navedenega dne ostal dejansko nezaposlen.

Pri izračunu pokojninske osnove se za čas prejemanja nadomestila po ZZZPB upoštevajo prejeti oziroma izplačani zneski nadomestil. Le v primeru, ko gre za začasna nadomestila (nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela), se za izračun pokojninske osnove upošteva plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki, iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila.

Ker je tožnici zadnje delovno razmerje prenehalo z iztekom roka, določenega v pogodbi o zaposlitvi sklenjen za določen čas in ji torej ni prenehalo delovno razmerje, ki bi bilo sklenjeno za nedoločen čas, brez lastne krivde, kot to določa zakon, eden od pogojev po 4. alinei noveliranega 1. odst. 396. čl. ZPIZ-1 za pridobitev predčasno pokojnine po ZPIZ/92 ni izpolnjen. Zato tožnici na podlagi te predhodne določbe (396. čl. ZIZ/99) ni mogoče priznati pravice do predčasne pokojnine po starem zakonu (ZPIZ/92), saj morajo biti za priznanje pravice izpolnjeni vsi zakonski pogoji.