253. člen ZPIZ-1

Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se ne začne po uradni dolžnosti, se začne na zahtevo zavarovanca, kakor je to določeno v prvem odstavku 259. člena ZPIZ-1, zato opustitev odmere predčasne pokojnine brez zmanjšanja, ob izpolnitvi polne starosti tožnice s strani tožene stranke, ne pomeni njenega protipravnega ravnanja. Zato ni podan eden izmed elementov civilnega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, kakor to določa 131. člen OZ. Tožeča stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da bi tožena stranka ravnala protipravno, niti da bi škodo tožeči stranki povzročila iz malomarnosti. Ob uporabi prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1 je tožbeni zahtevek na tem pravnem temelju za plačilo zakonskih zamudni obresti iz naslova odškodnine zakonito zavržen.

V primeru, ko zakon ne določa obveznosti povračila stroškov oziroma je izrecno določeno, da stranka v upravnem postopku sama nosi stroške postopka, stroški v zvezi s pravnim sredstvom ne pomenijo pravno priznane oblike škode.

Sodišče ne more upoštevati sprememb v zdravstvenem stanju, nastalih po izdaji dokončne odločbe, ker bi si s tem neutemeljeno prisvojilo pristojnosti, ki jih ima tožena stranka. Če pride po izdaji dokončne odločbe tožene stranke do takih sprememb v zdravstvenem stanju, lahko zavarovanec (tožnik) ponovno predlaga začetek postopka za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Nagrada za dopis substitutu predstavlja potrebni strošek postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožnica ni upravičena do povračila stroškov upravnega postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pri tožencu, saj se je začel na njen predlog oziroma predlog njene osebne zdravnice.

Ni jasno, kaj je hotelo sodišče doseči s pribavo dopolnilnega izvedenskega mnenja invalidske komisije. Ker je invalidska komisija strokovni organ tožene stranke, na tak način sodišče vsekakor ni zadostilo tožnikovemu dokaznemu predlogu po pribavi neodvisnega izvedeniškega mnenja v sodnem postopku. Hkrati pa tako dopolnilno mnenje ne more biti upoštevano v morebitnem novem postopku za priznanje pravic na podlagi invalidnosti prve kategorije, ne glede na to, da se opredeljuje tudi do nove zdravstvene dokumentacije, saj ni bilo podano v okviru takega postopka.

ZPIZ-1 nima posebnih določb o obnovi pravnomočno končanega postopka in ponovni odmeri pravnomočno že določene pokojnine. Zato je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri odločanju o tožnikovem predlogu za obnovo postopka utemeljeno upoštevala določbe ZUP, ki v četrtem odstavku 263. člena določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati.

Zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se vloži pri ZPIZ-u, ki o zahtevi izda odločbo, šele nato je mogoč socialni spor. Če sodišče upošteva poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja po izdaji dokončne odločbe, katere odpravo v socialnem sporu uveljavlja zavarovanec, in ga razvrsti v ustrezno kategorijo invalidnosti od datuma po dokončni odločbi ZPIZ dalje, zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. ZPP, saj odloči o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost, zato se takšna tožba zavrže.

V 33. čl. ZDSS je določeno, da se tožba v sporih iz 30. čl. ZDSS lahko vloži, če je z dokončno odločbo odločeno o kakšni pravici ali obveznosti fizične ali pravne osebe. Procesna predpostavka je, da je z dokončno odločbo odločeno o pravici ali obveznosti. Toženec z dokončno odločbo, zoper katero je vložena tožba, ni odločil o pravici ali obveznosti fizične ali pravne osebe, ampak o odpravi prvostopenjske odločbe iz formalno pravnih razlogov in izrekel, da bo o preplačilu odločeno v postopku po Sporazumu o socialni varnosti z državo Š. pri oddelku za izvajanje mednarodnega zavarovanja, ki je v konkretnem primeru prvostopenjski organ toženca za odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po določbi 2. odst. 253. čl. ZPIZ/99. Zato v tem sporu niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo.