170. člen ZPIZ-1

Tožnik je na glavni obravnavi s pisno vlogo smiselno predlagal spremembo tožbe na odpravo odločbe tožene stranke z izdajo nove odločbe, s katero mu bo priznana pravica do invalidnine za telesno okvaro in vse ostale pravice od 8. 6. 2011 dalje ter na temelju 196. člena ZPIZ-2 povrnjena škoda z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Take predlagane spremembe tožbe sodišče prve stopnje utemeljeno ni dopustilo. V kolikor bi sodišče dopustilo predlagano spremembo tožbenega zahtevka v smeri, da se odpravi odločba tožene stranke in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje zaradi priznanja invalidnine (in celo drugih pravic iz invalidskega zavarovanja od 8. 6. 2011), ne bi bilo pogojev za meritorno sojenje v zadevi. Izpodbojne tožbe zoper pravnomočne upravne odločbe namreč niso dopustne.

Po določbi 1 70. člena ZPIZ-1 se invalidnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Glede na to, da je osebna zdravnica predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine vložila 19. 10. 2012, bi sodišče prve stopnje v skladu z 170. členom ZPIZ-1 lahko naložilo izplačevanje invalidnine za telesno okvaro šele od 1. 5. 2012.

Pri tožniku je po veljavnem Seznamu telesnih okvar podana 50 % telesna okvara po IX. poglavju točka 10 a. Zato je tožnikov zahtevek na ugotovitev, da je pri njem podana 50 % okvara zaradi bolezni, s priznanjem pravice do invalidnine, utemeljen.

Izplačilo invalidnine za telesno okvaro je pogojeno z datumom vložitve zahteve za pridobitev pravice. Invalidnina za telesno okvaro se, ne glede na datum njenega nastanka, tudi v primeru, če je ugotovljena za več let nazaj, izplača največ od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, neutemeljen. V 170. členu ZPIZ-1 je določeno, da se invalidnina izplačuje od prvega naslednjega meseca po vloženi zahtevi in največ za 6 mesecev za nazaj. Ker je izplačevanje invalidnine pogojeno z datumom vložene zahteve, se lahko izplačevanje invalidnine razlikuje od dneva nastanka telesne okvare. Od dneva nastanka telesne okvare se invalidnina izplačuje le, če je že na dan nastanka telesne okvare vložen zahtevek, v nasprotnem primeru se invalidnina izplačuje največ od prvega naslednjega meseca po vloženi zahtevi in največ za 6 mesecev nazaj.

Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za telesno okvaro podal šele marca 2008, zato je toženec utemeljeno odločil, da se mu invalidnina za telesno okvaro izplačuje šest mesecev za nazaj od vložitve zahteve. Tožbeni zahtevek na priznanje oziroma izplačilo invalidnine vse od leta 1991 dalje, je neutemeljen, čeprav mu je bilo že takrat z odločbo zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev priznano nadomestilo za telesno okvaro.

Ravnanje toženca, ki tožniku ni priznal pravice do invalidnine že od 30. 10. 1985 dalje, temveč od 1. 11. 2009 dalje, ni protipravno ravnanje. Toženec pred vložitvijo zahteve tožnika z dne 28. 4. 2010 za priznanje pravice do invalidnine ni mogel (in tudi ni smel) uvesti postopka za priznanje te pravice, kljub temu da je invalidska komisija že v izvedenskem mnenju z dne 10. 3. 1986, ko je ocenjevala tožnikovo invalidnost, ocenila tudi telesno okvaro. Odškodninska odgovornost toženca za premoženjsko škodo v višini mesečnih zneskov invalidnin, ki bi tožniku šli od 30. 10. 1985 dalje, ni podana, zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine neutemeljen.

Pri tožniku je telesna okvara (na podlagi mnenja invalidske komisije z dne 10. 3. 1986) nastala dne 31. 10. 1985, zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za to telesno okvaro pa je podal šele 28. 4. 2010. Zato ima pravico do invalidnine od 1. 11. 2009 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve dalje in šest mesecev za nazaj, in neutemeljeno zahteva njeno priznanje vse od 31. 10. 1985 dalje. Zneske invalidnine od 31. 10. 1985 dalje tožnik uveljavlja tudi na podlagi odškodninske odgovornosti toženca. Zastaralni rok (3 oz. 5 let) iz 352. člena OZ, je začel teči šele z vročitvijo dokončne odločbe toženca, s katero je bila potrjena odločba o priznanju invalidnine od 1. 11. 2009 dalje, in ne že s trenutkom, ko se je tožnik seznanil z mnenjem invalidske komisije o datumu nastanka telesne okvare (28. 5. 2007).