39. člen ZUP

Za sodno potrditev pravilnosti procesnega sklepa, ki ga je izdala sama, tožena stranka nima pravnega interesa in ga tudi ne more uveljavljati s pritožbo v upravnem sporu.Vsak akt, ki ga izda organ oblasti, mora biti izdan bona fidei, torej ob prepričanju samega organa, da je pravilen in zakonit na podlagi njegove strokovne in poglobljene presoje. To velja tudi za izpodbijani procesni akt o zavrnitvi izločitve uradne osebe, saj mora organ tudi sam izhajati iz njegove pravne pravilnosti v nadaljevanju postopka. Na podlagi ZUS-1 zoper dokončen sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe po ZUP ni možen upravni spor, saj je se v upravnem sporu lahko po zakonu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Zgolj to, da je zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa o zavrnitvi zahteve za izločitev v upravnem postopku dovoljena pritožba, ne more pomeniti, da kadar o izločitvi odloča organ druge stopnje ali kadar takega organa ni, stranka upravnega postopka že lahko nastopa kot tožnik v postopku pred upravnim sodiščem. Taka razlaga bi prebila vsebinski okvir zakona in je zato ni mogoče sprejeti

Če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe. V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali. Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru. Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi s svojo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo. Listi

Sklep, s katerim je upravni organ zavrnil pritožnikovo zahtevo za izločitev uradne osebe, ne vsebuje odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti, oziroma tožnikovi pravni koristi. Je odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo inšpekcijskega postopka. Tak sklep zato ni dokončni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, niti ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan. Upravni spor zoper njega ni dopusten, tako tudi ne v primeru molka pritožbenega organa, kar pa ne pomeni, da pritožnik nima (ni imel) na voljo pravnega varstva.

Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je bil z izdajo odločbe tožene stranke 306-14/2009-239 z dne 13. 2. 2012 postopek nadzora pred Uradom končan. Zato tožeča stranka tudi ob morebitnem uspehu s tožbo svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati oziroma ne bi mogla doseči cilja, ki ga zasleduje s tem pravnim sredstvom. Ker je postopek nadzora že končan, tožeča stranka svojo pravico do sodnega varstva učinkovito uresničuje s tožbo zoper končno odločbo Urada (sedaj Agencije).

Stranka lahko ugovore glede okoliščin, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti uradne osebe, in s tem povezano nezakonitostjo upravnega akta uveljavlja v sporu zoper dokončno upravno odločbo.

Vrhovno sodišče je konkretno postopanje uradne osebe že presojalo in v odločbi G 14/2010 z dne 5. 10. 2010 presodilo, da izločitveni razlog glede postopanja konkretne uradne osebe v konkretnem postopku, na katerega se sklicuje tožnik, ne obstaja.

Po vložitvi tožbe tožnika zaradi molka organa sta bili izdani dve upravni odločbi, s katerimi je bilo odločeno o zahtevku tožnika. Ker je zoper obe odločbi mogoče vložiti pritožbo, se postopek v zvezi s tožbo tožnika ustavi v skladu s 4. odstavkom 39. člena ZUP. V skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUP in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009, mora tožena stranka tožeči stranki plačati priglašene stroške postopka.

Ponovno vložena prošnja za azil po 41. členu ZAzil ne izključuje obveznosti tožene stranke, da ugotavlja pogoje za subsidiarno zaščito, če tožniki za zaščito zaprosijo, a ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca.

Ker v zakonu ni določeno, da je zoper odločbo ministrstva možna pritožba, tudi ni pritožbe zoper sklep ministrice o izločitvi uradne osebe.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Pristojna podružnica APPNI lahko vodi kontrolni postopek po inšpektorjih druge podružnice, če jih za to pismeno pooblasti.

Tožena stranka ni navedla dokazov in tudi ne razlogov, ki utemeljujejo njeno odločitev (1. odstavek 259. člena ZUP) in tudi ne razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljujejo odločitev, navedeno v izreku (2. odstavek 209. člena ZUP), zato je sodišče odločbo odpravilo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila in ni poslala upravnih spisov. Sodišče ni moglo preizkusiti izpodbijane odločbe, ker ni upravnih spisov (3. odstavek 33. člena ZUS). Sodišče je zato odločilo po 2. odstavku 39. člena ZUS.