40. člen ZUP

Veterinarska zbornica Slovenije med drugim opravlja nadzorno funkcijo nad delom veterinarjev in veterinarskih organizacij kot javno pooblastilo, ki jo je nanjo prenesla država, zaradi česar morajo biti tudi pri postopkih, ki jih vodi, spoštovana pravila postopka, določena v ZUP.

V obravnavani zadevi je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka, saj je pri odločanju sodelovala oseba, ki je izpodbijani akt izdala v svojstvu predsednika DTS, četudi bi moral biti izločen iz odločanja v predmetni zadevi, ker je že predhodno med tekom ocenjevalnega obdobja v svojstvu bodisi izvedenca bodisi strokovne kvalificirane priče v smislu 1. točke 1. odstavka 35. člena ZUP izdal lastnoročno podpisani Zapisnik o strokovnem pregledu dela okrožne državne tožilke. Iz izreka izpodbijanega sklepa pod točko 2 izhaja, da se zavrne predlog za redno napredovanje tožnice v 51. plačni razred, medtem ko iz njene obrazložitve jasno izhaja, da je tožnica dejansko že napredovala v 51. plačni razred z dnem 1. 1. 2015 in je tudi pridobila pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom; to pa je v direktnem nasprotju z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa tožene stranke, ki sama tega protislovja ni ugotovila, izhajajoč iz svojega zmotnega stališča o absolutni vezanosti na predlagateljev predlog za napredovanje tožilca v plačnem razredu, ki nima opore v določilih ZUP.

Tožena stranka je v razlogih obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi, da je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen. Tako je ocenila, da ugotovljene okoliščine na strani tožnika, lažne navedbe v vprašalniku, izmikanje pri pojasnjevanju izvora denarja in kršitev dolžnosti javljanja sprememb podatkov iz vprašalnika, ki jih določa 25.d člen ZTP, vzbujajo utemeljen dvom v tožnikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Tudi po presoji sodišča je tako utemeljen dvom tožene stranke, da bo tožnik s tajnimi podatki ravnal z zadovoljivo mero skrbnosti.

Spora o tem, da tožeča stranka nima sedeža na območju Mestne občine A., ni. Tudi ne more biti sporno, da 1. alineja 5. člena Odloka o sofinanciranju programov veteranskih organizacij določa, da morajo upravičenci to so veteranske organizacije, njihova združenja in zveze, med drugim izpolnjevati tudi pogoj, da imajo sedež na območju Mestne občine A. V primeru da ga nimajo, se namreč vloga, ki je ni vložila upravičena oseba, sklepom zavrže. Drugi odstavek 13. člena Odloka pri tem še določa, da je upravičena oseba tista oseba, katere vloga izpolnjuje pogoje, določene v besedilu Javnega razpisa. Pri tem se izpolnjevanje pogojev ugotavlja na podlagi obveznih dokazil in vloge prijavitelja. Vloga tožeče stranke je bila tako po mnenju sodišča na podlagi 13. člena Odloka v zvezi s 4. členom ZUP pravilno zavržena.

Iz obrazložitve odločbe, izdane po prostem preudarku, bi moralo biti razvidno, zakaj konkretno dejansko stanje, ki ga je toženka navedla (odprt čakajoč kazenski postopek) ne upravičuje pogojnega odpusta, torej bi moralo biti obrazloženo, ali tožnik zaradi navedene „čakajoče kazni“ ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 88. člena KZ-1 oziroma petega odstavka 88. člena KZ-1, torej zakaj se ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil.

Glede očitka tožeče stranke, da kljub zahtevi, da tožena stranka izloči člana komisije A.A. le tega ni storila, sodišče ugotavlja, da zoper nobeno od odločb, s katerimi ji je bil dovoljen pristop k opravljanju preizkusa znanja za sodno tolmačko za romunski jezik in v katerih so bili določeni člani komisije, med njimi vedno A.A., ni izkoristila pravnih sredstev, ki so ji bila na voljo. Zgolj vloge za osebna srečanja z zaposlenimi in ministrom tožene stranke pa niso formalne vloge za podajo zahteve za izločitev člana komisije, kot to predvideva 37. člen ZUP.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Če se ugotovi, da bi sprejem aktivnega pripadnika bivše JA predstavljal nevarnost za varnost ali obrambo države, se lahko njegova vloga zavrne; pred izdajo odločbe mora upravni organ ravnati po pravilih splošnega upravnega postopka.