VSRS Sklep G 11/2010

Tožba se zavrže.

Tožeča stranka sama trpi stroške postopka.

Dosedanji potek postopka

1Zoper tožečo stranko je Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad), sedaj Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Agencija), vodil postopek ugotavljanja zlorabe prevladujočega položaja zaradi kršitve 9. člena ZPOmK-1 in 102. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) pod opr. št. 306-14/2009, v katerem je tožeča stranka dne 16. 4. 2010 vložila „Zahtevo za izločitev izvajalca/ izvedenca A. A. in izločitev dokumenta Model za analizo maloprodajnih cen mobilnih operaterjev, Poročilo o projektu, ki ga je pripravil A. A.“ (v nadaljevanju Zahteva za izločitev izvedenca in spornega dokumenta).

2Čeprav Agencija o vloženi Zahtevi za izločitev izvedenca in spornega dokumenta ni odločala, je tožeča stranka s tožbo pri Vrhovnem sodišču začela postopek sodnega varstva po ZPOmK-1, in sicer z utemeljevanjem pravice do pritožbe zaradi molka organa (četrti odstavek 222. člena v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 192. člena ter drugim odstavkom 39. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Pri tem je v bistvenem navajala, da naj bi bilo iz Povzetka relevantnih dejstev z dne 11. 5. 2010 razvidno, da naj bi Agencija zaradi pomanjkljivega ekonomskega znanja svoje ugotovitve oprla na podatke iz spornega dokumenta ter pri tem očitno zmotno obravnavala A. A. kot izvedenca v postopku nadzora, kljub temu, da je bil sporni dokument izdelan po naročilu Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju APEK).

3Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrženje, podredno pa njeno zavrnitev.

4Tožeča stranka je dne 19. 3. 2012 pri Vrhovnem sodišču vložila tožbo zaradi odprave odločbe tožene stranke 306-14/2009-239 z dne 13. 2. 2012, s katero je Urad (sedaj Agencija) v postopku nadzora ugotovil, da je tožeča stranka kršila 9. člen ZPOmK-1 in 102. člen PDEU, s tem, ko je od novembra 2008 do julija 2010 z namenom okrepitve oziroma ohranitve svoje tržne moči na pomembnem delu maloprodajnega trga mobilnih telekomunikacijskih storitev ponujala maloprodajni paket I. D. po nepoštenih prodajnih cenah, zaradi česar je obstajala verjetnost izrinjanja konkurentov s trga, s čimer je zlorabila prevladujoč položaj na maloprodajnem trgu mobilnih telekomunikacijskih storitev.

Odločitev o zavrženju tožbe

5Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ta mora biti podana ves čas postopka. Sodišče namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti (dokončnega) upravnega akta, s katerim je kršena tožnikova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist. Če je očitno, da z izpodbijanim aktom ni poseženo v pravni položaj tožnika, se tožba zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, v zvezi z drugim odstavkom 54. člena ZPOmK-1). Za obstoj pravnega interesa mora tožnik izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Pri tem pa ne zadošča le možnost ugotovitve nezakonitosti upravnega akta.(1)

6Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je bil z izdajo odločbe tožene stranke 306-14/2009-239 z dne 13. 2. 2012 postopek nadzora pred Uradom končan. Zato tožeča stranka tudi ob morebitnem uspehu s tožbo svojega pravnega položaja ne bi mogla več izboljšati oziroma ne bi mogla doseči cilja, ki ga zasleduje s tem pravnim sredstvom. Ker je postopek nadzora že končan, tožeča stranka svojo pravico do sodnega varstva učinkovito uresničuje s tožbo zoper končno odločbo Urada (sedaj Agencije).

7Zato (ker je pravni interes procesna predpostavka za odločanje po ZPOmK-1 in ZUS-1) je Vrhovno sodišče skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeni zavrglo (I. točka izreka), ne da bi vsebinsko odgovarjalo na tožbene navedbe.

8Ob tem pa Vrhovno sodišče vendarle dodaja, da je tožeča stranka v tožbi izhajala iz zmotne predpostavke, da je bil sporni dokument v postopku nadzora obravnavan kot izvedensko mnenje. Kot je v odgovoru na tožbo pravilno opozorila tožena stranka, A. A. v postopku ugotavljanja kršitve 9. člena ZPOmK-1 in 102. člena PDEU ni bil postavljen za izvedenca, temveč je Urad sporni dokument pridobil od APEK-a, ki je bila naročnica izdelave poročila. Urad zato ni izvedel dokaza z izvedencem, temveč je sporni dokument presojal zgolj kot relevantno dokazno listino. Ker A. A. v postopku nadzora ni bil določen za izvedenca, tudi (iz postopka) ni mogel biti izločen. Zato se tožeča stranka pravno neutemeljeno sklicuje na pravico do pritožbe zaradi molka organa (četrti odstavek 222. člena v zvezi z prvim in tretjim odstavkom 192. člena ter drugim odstavkom 39. člena ZUP).

9Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrglo, tožeča stranka skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

---.---

...

Op. št. (2): Prim. obrazložitve sklepov Vrhovnega sodišča G 21/2002 z dne 24. 1. 2006, G 4/2005 z dne 11. 9. 2007, G 15/2008 z dne 25. 5. 2010 in G 28/2011 z dne 25. 1. 2012.