UPRS Sodba I U 305/2018-8

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 6110-148/2017/2 z dne 5. 1. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Minister za kulturo je z izpodbijano odločbo zavrnil sofinanciranje javnega kulturnega programa prijavitelja A. in ugotovil, da posebni stroški v postopku izdaje te odločbe niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožnik prijavil na Javni razpis za izbor javnih kulturnih programov na področju umetnosti, ki jih bo v letih 2018- 2021 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo (v nadaljevanju Javni razpis), objavljen v Uradnem listu RS št. 45/2017. V sofinanciranje so bili sprejeti programi, ki so od možnih 100 točk prejeli najmanj 81 točk (9. točka Javnega razpisa). Tožnikova vloga, ki jo je v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) in 15. člena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik) ocenila pristojna strokovna komisija za področje glasbenih umetnosti, je glede na kriterije, navedene v točki 8.2. Javnega razpisa, prejela 80 točk, zato do sofinanciranja ni upravičena. V nadaljevanju toženka povzema obrazložitev strokovne komisije, po kateri je tožnik po kriteriju ocena referenčnosti prijavitelja prejel 19 točk, pri kriteriju ocena prijavljenega programa 45 točk in pri kriteriju ocena finančne ovrednotenosti programa 16 točk.

3Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da je toženka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o financiranju in izvedbi javnega programa v obdobju 2018 do 2021 v skladu z ostalimi razpisnimi pogoji Javnega razpisa oziroma da vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V obeh primerih predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4Glede bistvenih kršitev določb postopka navaja, da je bila strokovna komisija sestavljena nezakonito, saj je v njej sodeloval B.B., ki je član izvršnega odbora C., ki je prav tako kandidiralo na predmetnem Javnem razpisu in prejelo celo najvišje število točk. Sklicuje se na določbe Pravilnika, ki govorijo o razlogih za razrešitev člana komisije. Poleg tega meni, da je pomanjkljiva tudi obrazložitev odločbe v tolikšni meri, da se je ne da preizkusiti. Izpostavlja uporabo ohlapnih pojmov, s katerimi ni mogoče zadostiti zahtevanemu standardu zadostne obrazložitve, pri čemer posebej izpostavlja kriterij strategije razvoja občinstva. Poudarja, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, katere segmente tožnikove prijave, vezane na navedeni kriterij, je ocenjevalna komisija ocenila kot slabe in na tej podlagi dodelila tožniku zgolj 2 točki oziroma nikjer ni navedeno, zakaj ocenjevalna komisija meni, da je prijavljena strategija razvoja občinstva tožnika tako slaba. Izpostavlja, da je v obrazložitvi navedeno, da se „poglavitna dilema pojavlja ob sami predlagani programski zasnovi: prijavitelj je res da prijavil 5 programskih sklopov, ki pa le v določeni meri (in zdi se, da v nekaterih primerih precej prisiljeno) izkazuje celotno programsko delovanje.“ Tudi tak zaključek toženke vsebuje ohlapne pojme brez dejanske vsebinske vrednosti. Toženka ni navedla, zakaj bi bilo pet programskih sklopov nezadostnih oziroma zakaj le ti v določeni meri izkazujejo celotno programsko delovanje in zakaj naj bi delovali prisiljeno. Meni, da kadar komisija pri posameznem kriteriju dodeli minimalne točke oziroma ta del programa opredeli kot slab, je konkretna navedba razloga oz. razlogov za tovrstni sklep nujna in potrebna. Podrobno navaja tudi razloge, zakaj meni, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje.

5Toženka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da na podlagi predloženih biografskih podatkov ni razvidno, da bi bil B.B. interesno vezan na delovanje katerega od prijavitelja na Javnem razpisu. Interesna povezanost pa tudi ni razvidna na spletni strani C.. Navaja, da je tožnikova trditev, da je B.B. aktiven član izvršnega odbora navedenega društva, napačna. Glede obrazložitve kriterijev navaja, da komisija ocenjuje vloge na podlagi kriterijev, ki so navedeni v 8. točki Javnega razpisa. Opozarja, da večina kriterijev ni naravnana tako, da bi zasledovala absolutni in kvantitativno merljivi cilj, pač pa predvideva vsebinsko primerjavo vseh ustreznih prispelih vlog. Poudarja, da pri obrazložitvi ocene po posameznih kriterijih mnenje strokovne komisije zajema vse podkriterije znotraj posameznega kriterija in torej predstavlja njeno mnenje o ustreznosti programa na podlagi kriterija v celoti, ne pa po posameznih sestavnih delih kriterijev. Dodaja še, da je strokovna komisija skrbno in premišljeno sestavljena tako, da zagotavlja najvišjo stopnjo strokovnega in etičnega presojanja, člani strokovne komisije pa so svoje znanje oz. poznavanje področja predhodno dokazali v strokovni javnosti. Predlaga zavrnitev tožbe.

6Tožba je utemeljena.

7Sodišče uvodoma poudarja, da gre pri postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev za poseben postopek, v katerem je z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti postopka bistveno, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju. Vsem prijaviteljem se mora namreč zagotoviti pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo na javnem razpisu in se potegujejo za dodelitev (dela) razpoložljivih sredstev. Prijava na razpis pa ne pomeni, da ima prijavitelj pravico do javnih sredstev, za katera se poteguje. Odločanje na podlagi javnega razpisa zato nima značaja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), temveč gre za odločanje o „drugi javnopravni stvari“. To predvsem pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Po stališču sodne prakse je zato presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovnotehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oziroma primerno odločitev.

8V zadevi je sporno predvsem, ali so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka, ker naj bi v ocenjevalni komisiji sodeloval član, ki bi moral biti izločen, sporna pa je bila tudi obrazložitev zavrnitve sofinanciranja tožnikovega projekta, s katerim se je prijavil na Javni razpis.

9Pravna podlaga predmetnega Javnega razpisa je ZUJIK. Ta v prvem odstavku 100. člena napotuje glede vprašanj postopkov javnega razpisa, kolikor teh vprašanj ne ureja sam, na smiselno uporabo Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

10Sodišče pritrjuje tožniku, da so v obravnavanem primeru očitane bistvene kršitve kršitve pravil postopka podane.

11Izpodbijana odločba temelji na strokovni oceni Strokovne komisije za področje glasbene umetnosti – resna glasba, opera in balet, imenovani s sklepom z dne 23. 11. 2017, po kateri je tožnikov program prejel 80 točk, kar je 1 točko manj od minimalnega števila točk, ki jih mora prejeti program, da je lahko financiran.

12Tožnik izpodbija zakonitost sestave komisije, ki je odločala o tožnikovem programu.

13V zadevi ni sporno, da je bil eden izmed treh članov, ki so ocenjevali tožnikovo vlogo, tudi B.B..

14Tožnik v tožbi navaja in dokazuje, da je B.B. član Izvršnega odbora C. in od leta 2012 tudi njegov častni član. Ker je navedeno društvo prav tako kandidiralo na predmetnem Javnem razpisu (in od vseh prijavljenih kandidatov prejelo najvišje število točk), D.D. ne bi smel sodelovati pri odločanju o predmetni zadevi.

15Sodišče pritrjuje tožniku, da če bi bile resnične tožnikove navedbe, da je B.B. član izvršnega odbora C., ki je prav tako kandidiralo na predmetnem javnem razpisu, bi bila podana kršitev določb postopka, ki se nanašajo na izločitev uradnih oseb.

16Po 15. členu Statuta C. namreč izvršni odbor med drugim opravlja vodstvena, organizacijska, strokovno tehnična in administrativna dela društva, kot tak pa njegov član ne bi smel sodelovati v strokovni komisiji za ocenjevanje vlog na javnem razpisu, kjer je društvo tudi samo kandidiralo.

17Po presoji sodišča je status strokovnih komisij primerljiv s statusom izvedencev, Tako, kot izvedenci, je tudi strokovna komisija strokovni organ in opravlja funkcijo posvetovalna telesa ministra za posamezna področja oziroma vidike kulture (drugi odstavek 20. člena ZUJIK). Glede izločitve izvedencev ZUP napotuje na smiselno uporabo določbe o izločitvi uradnih oseb (prvi odstavek 192. člena). Po 1. točki prvega odstavka 35. člena ZUP predstojnik ali pooblaščena uradna oseba ne sme odločati o zadevi ali opravljati posameznih dejanj v postopku če je v zadevi, o kateri teče postopek, soupravičenec ali sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke. Prav tako 12. člen Pravilnika o strokovnih komisijah določa, da član komisije ne sme sodelovati pri odločanju o zadevah, na katere je kakorkoli poslovno ali osebno vezan, in sicer kot avtor, izvajalec, odgovorna oseba izvajalca, načrtovalec, organizator, soorganizator ali kot povezana oseba.

18Toženka v odgovoru na tožbo navedeni tožbeni ugovor prereka zgolj s pavšalno navedbo, da je trditev, da je B.B. član izvršnega odbora baletnih umetnikov, napačna. Takšne, kot rečeno, povsem pavšalne navedbe, pa sodišče ne more preizkusiti, zato tudi ne more presoditi utemeljenosti tožnikovega tožbenega ugovora glede nezakonitosti sestave strokovne komisije, na katere oceni izpodbijana odločba temelji. Sodišče zgolj pripominja, da iz spletne strani C. izhaja, da je v mandatnem obdobju od 1. januarja 2018 do 31. decembra 2021 član njegovega izvršnega odbora tudi B.B.. Poleg tega je bil navedeni tudi njegov dolgoletni predsednik, v zvezi s čemer je tožnica v spis predložila tudi izpis.

19Utemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva do te mere, da je ni mogoče preizkusiti. Po določbah ZUP pa mora biti odločba obrazložena (tretji odstavek 110. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP).

20Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnikov projekt glede na kriterije iz Javnega razpisa prejel skupno 80 točk (od možnih 100), kar odraža v nadaljevanju povzeto mnenje Strokovne komisije. Ta obrazložitev pa po presoji sodišča ne zadosti niti minimalnemu standardu razumne obrazložitve, kljub zgolj smiselni uporabi le-tega. V njej namreč niso navedeni konkretni razlogi v zvezi z oceno oziroma dodeljenim številom točk po posameznem razpisnem kriteriju, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, kar je pojasnjeno v nadaljevanju.

21Sodišče pritrjuje tožniku, da je navedba strokovne komisije, da je „strategija razvoja občinstva (ki je – sicer ob podani obrazložitvi – pravzaprav ni), morda nekoliko neambiciozna, zaradi česar se zdi, da ni izgleda za širšo dostopnost predlaganega programa javnosti“, katero povzema toženka v obrazložitvi odločbe, tako nedoločna, da je ni mogoče preizkusiti. Tožnik zato tudi po presoji sodišča ne more vedeti, zakaj sta mu bili pri navedenem kriteriju od 10 možnih točk dodeljeni le 2 točki. Nedoločna in preohlapna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, pa je tudi navedba, da pet prijavljenih programskih sklopov „le v določeni meri (in zdi se, da v nekaterih primerih precej prisiljeno) izkazujejo celotno programsko delovanje“.

22Sodišče poudarja, da je pri svoji presoji upoštevalo tudi ureditev postopka dodeljevanja sredstev, po kateri vlagatelji pred izdajo posamične odločbe s strani ministra niso pisno obveščeni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, in predlogu strokovne komisije ter nimajo možnosti izjave o navedenem.

23Pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo in pojasnili v odgovoru na tožbo, saj morajo biti relevantni razlogi za sprejeto odločitev podani v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je predmet presoje v upravnem sporu. Odgovor na tožbo je namenjen izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe. Zato razlogov, ki jih toženka navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče ne more upoštevati.

24Glede na ugotovljeno bistveno kršitev pravil postopka je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je v ponovnem postopku upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

25Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in predloženih upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

26Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).