UPRS sodba I U 1431/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim delnim sklepom o stroških ugotovila, da znašajo stroški upravne izvršbe, ki jih je dolžna plačati tožnica zaradi pričetka odstranitve počitniškega objekta tlorisne velikosti 4,80m x 6,10m na zemljišču s parc. št. 907/1 in 1003/95, obe k.o. ..., 2.896,67 EUR (1. točka izreka) in jih tožnici naložila v plačilo v roku 8 dni od vročitve tega sklepa na tam navedeni račun (2. točka izreka), pri čemer je odločila, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (3. točka izreka).

2Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, tožnica kot inšpekcijska zavezanka do roka, določenega v sklepu o dovolitvi izvršbe št. 06122-1221/2008 z dne 10. 8. 2009, ni odstranila spornega objekta in ni vzpostavila zemljišča v prejšnje stanje, kot ji je bilo naloženo. Ker obveznost ni bila izpolnjena, je gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor s pomočjo pooblaščenega izvajalca dne 8. 7. 2013 ob 9.30 pričel z upravno izvršbo. Vendar je tožnica pred tem začela izvrševati z odločbo odrejene obveznosti, zato je gradbeni inšpektor sprejel njeno izjavo in upravno izvršbo prekinil z razlogom, da bo tožnica sama odstranila objekt do 29. 7. 2013, hkrati pa ji je razložil, da kot inšpekcijska zavezanka nosi nastale stroške prihoda pooblaščenega izvajalca. Za nastale stroške prihoda na parcelo je pooblaščeni izvajalec upravnemu organu predložil račun št. 13257 z dne 19. 7. 2013 v znesku 2.896,67 EUR in z njim zaračunal opravljeno delo skladno s pogodbo Rušenje in odstranjevanje nedovoljenih objektov in posegov v prostor št. 2434-12-100119 z dne 10. 9. 2012, sklenjeno med Inšpektoratom RS za promet, energetiko in prostor ter pravno osebo A.A. s.p. Te stroške je na podlagi 117. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dolžna poravnati tožnica kot inšpekcijska zavezanka. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ podrobno povzema in časovno razčlenjuje potek izvršbe in posamezne postavke računov ter se opredeljuje do utemeljenosti teh postavk.

3Drugostopenjski organ je z odločbo št. 0612-54/2015-2 z dne 31. 8. 2015 zavrnil pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno.

4Tožnica se z odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da delni sklep o stroških odpravi. V tožbi uvodoma poudarja, da je toženka izpodbijani sklep izdala v ponovljenem postopku, a je odločitev o stroških ostala nespremenjena, le v obrazložitvi je navedena specifikacija stroškov, tudi v obliki preglednice za posamezne zaračunane postavke. Tožnica meni, da je inšpekcijski organ v zadevi prekoračil razumno mero, ko je za predvideno izvršbo angažiral tolikšno število strojev, orodja in delovne sile ter zanjo zaračunal tolikšno število „porabljenih“ ur. Predmet izvršbe je majhen objekt (4,80m x 6,10m), zato se postavlja vprašanje upravičenosti angažiranja bagra, prikolice za selitev, tovornega vozila s 4 osmi, tovornega vozila s 3 osmi, poltovornega vozila ter delovne sile (5 delavcev in odgovorni vodja). „Zbode“ tudi strošek uporabe in obrabe agregata in drobnega orodja v skupnem znesku 169,76 EUR, saj znesek nima dejanske podlage, ker nič od navedenega ni bilo uporabljeno. Prekomeren je tudi čas stojnine za mehanizacijo in delavce, saj naj bi vsak od petih delavcev za nakladanje in razkladanje strojev, opreme in orodja porabil po 1,5 ure, odgovorni vodja pa isti obseg časa še za prisotnost pri tem opravilu. Ker je bilo od mehanizacije potrebno naložiti in razložiti le agregat in bager, poleg tega pa še drobno orodje, je obračunani čas močno pretiran. Za konkretno opravilo je bil določen in obračunan nesorazmeren obseg prevoznih sredstev in mehanizacije ter odobren in izračunan nesorazmeren obseg časa, potrebnega za izvršbo. Obračunan je bil čas 1 ure stojnine za vsak posamezen stroj, vozilo in delavce ter še 10 ur stojnine za čas prevoza, kar pa je povsem pretirano, saj je razdalja med krajem, kjer ima sedež izvajalec (Plintovec, Zgornja Kungota) in krajem, kjer naj bi se opravilo rušenje (Pokljuka), po javno dostopnih podatkih 207 km, približen čas vožnje znaša 2 uri in 22 minut, upravni organ pa je tožnici naložil stroške za 10 ur vožnje, kar pomeni po 5 ur v eno smer. Upravni organ je tožnici naložil plačilo nerazumno visokih stroškov za opravljeno konkretno ravnanje, zato je s tem kršil 285. člen ZUP, ki določa, da se izvršba opravi na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, pa se z njima še vedno doseže namen izvršbe.

5Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

6Tožba ni utemeljena.

7Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bila tožnici zaradi nelegalne gradnje počitniškega objekta na zemljišču s parc. št. 907/1 in 1003/95 k.o. ..., dne 7. 4. 2009 izdana inšpekcijska odločba, s katero je bilo odločeno, da je kot inšpekcijska zavezanka dolžna do 31. 7. 2009 na svoje stroške odstraniti počitniški objekt tlorisne velikosti 4,80m x 6,10m ter vzpostaviti prejšnje stanje. Ker obveznosti ni izpolnila, je bil dne 10. 8. 2009 izdan sklep o dovolitvi izvršbe, v njem pa določen še dodatni rok za izpolnitev obveznosti, to je do 15. 11. 2009. Tožnica v več letih po izdani inšpekcijski odločbi in po dovoljeni izvršbi še vedno ni odstranila nelegalnega objekta niti ni pridobila dovoljenja za gradnjo, zato jo je prvostopenjski organ dne 24. 5. 2013 obvestil, da bo 8. 7. 2013 ob 9.00 uri izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec.

8Ker torej inšpekcijska zavezanka vse do 8. 7. 2013 ni izpolnila obveznosti iz izvršilnega naslova, je bilo rušenje, ki ga je nameraval opraviti pooblaščeni izvajalec, potrebno, posledično pa tudi stroški, nastali s pristopom k izvršbi. Pooblaščeni izvajalec je namreč le pristopil k izvršbi, same izvršbe pa ni opravil, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnica pred tem že začela z odstranjevanjem objekta, zato je sprejel njeno izjavo, da bo sama odstranila objekt in upravno izvršbo prekinil. V zvezi s pripravo na izvršbo in pristopom k izvršbi so nastali stroški, ki so bili skladno s 117. členom ZUP pravilno naloženi v plačilo tožnici. Izognila bi se jim lahko, če bi o začetku odstranjevanja objekta pravočasno obvestila upravni organ, česar pa ni storila.

9V predmetni zadevi ni spora o tem, da je tožnica tista, ki je dolžna poravnati stroške izvršbe. Med strankama obstoji spor o obsegu nastalih stroškov. Tožnica se z obsegom in višino stroškov ne strinja, predvsem opozarja na konkretne postavke obračunanih storitev, na podlagi katerih so bili določeni stroški izvršbe. Ugovarja številu strojev, orodja in delovne sile, ki je bila angažirana, številu ur, porabljenih za opravo izvršbe ter času stojnine, obračunane za prevoz. Meni, da so posamezne stroškovne postavke očitno nesorazmerne oziroma nerazumne.

10To sodišče je v sodbi opr. št. U 2307/2008 z dne 25. 3. 2010 že zavzelo stališče, ki mu v tej zadevi v celoti sledi: da ne upravni organi, ne sodišče, ne morejo podrobno ugotavljati oziroma preverjati vsebine vsake posamezne postavke stroškov izvršbe, tudi ne ekonomske utemeljenosti načina izvajanja izvršbe oziroma racionalnost izvedbe posameznih opravil, saj podatki prvostopenjskega upravnega organa za kaj takega ne dajejo nobene podlage, prav tako stroški upravne izvršbe niso posebej urejeni v predpisih. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe se omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v odločbi ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu. Tak obseg preizkusa je stvarno utemeljen ter zagotavlja prepoznanje morebitnih bistvenih kršitev, glede na katere bi odločba, v kateri je odločeno o stroških upravne izvršbe, ne mogla biti pravilna in zakonita.

11Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijanem sklepu obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk ustrezno obrazložila in utemeljila z računom, zapisnikom, gradbenim dnevnikom in pogodbo, sklenjeno s pooblaščenim izvajalcem. Sodišče ugotavlja, da je organ v sklepu navedel mehanizacijo in opremo, ki je bila predvidena za nemoten potek izvršbe in število delavcev, potrebnih za opravo le-te. Za vsak stroj in opremo je navedel količino porabljenih ur in vrednost posamezne ure, pri tem pa še pojasnil, da so cene v skladu s pogodbo Rušenje in odstranjevanje nedovoljenih objektov in posegov v prostor št. 2434-12-100119 z dne 10. 9. 2012, sklenjeno med Inšpektoratom RS za promet, energetiko in prostor ter pravno osebo A.A. s.p. Tudi pri postavkah delavcev, potrebnih za opravo izvršbe, je organ za vsakega delavca in odgovornega vodjo navedel količino porabljenih ur za pripravo na izvršbo in samo izvršbo ter ceno posamezne ure. Organ je stroške, tako glede samega obstoja stroška, kot tudi glede višine posameznih stroškovnih postavk, ustrezno obrazložil, taka obrazložitev pa sodišču dopušča oceno, da je organ ustrezno ugotovil dejanske stroške izvršbe, o katerih je nato izdal izpodbijani sklep. Tudi pri preizkusu, ali so posamezne stroškovne postavke navedene v obrazložitvi sklepa v skladu z listinami v upravnem spisu, sodišče nepravilnosti, zaradi katerih bi moralo poseči v izpodbijani sklep, ni ugotovilo. Pri tem sodišče pripominja, da je tožnica vedela za datum oprave izvršbe. Če je z odstranjevanjem že začela, bi morala organ s tem pravočasno seznaniti. Tako bi imela možnost, da bi objekt odstranila v lastni režiji, kar bi ji omogočilo popoln nadzor nad izvedbo del in stroški.

12Stališče tožnice, da ji je upravni organ naložil plačilo nerazumno visokih stroškov, po navedenem ne drži. Neutemeljen je tudi ugovor kršitve 285. člena ZUP. To, na kakšen način in s katerim sredstvom se bo v obravnavanem primeru opravila izvršba, je bilo določeno s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 10. 8. 2009 in v njem tudi določeno, da bo po preteku dodatnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec.

13Ker torej sodišče nezakonitosti in nepravilnosti, ki bi zahtevale odpravo odločbe, ni našlo, je potrdilo izpodbijano odločitev kot pravilno in zakonito, tožbo pa na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

15Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.