22. člen ZUP

V socialnem sporu sodišče odloča o začasnih odredbah samo med postopkom. Slednje je zvezano s specifiko socialnega spora, kjer pride do materialnopravnega odločanja samo v okviru predhodnega predsodnega odločanja. V povezavi s tem je potrebno upoštevati določilo 63. člena ZDSS-1, ki dopušča presojo glede izpodbijanega dokončnega akta. Upoštevajoč, da se tožnik pri utemeljevanju predloga začasne odredbe sklicuje na postopek, ki teče pred tožencem v zvezi z njegovo zahtevo, o kateri toženec dejansko še ni odločil, je predlog za izdajo začasne odredbe preuranjen, zaradi česar ga je sodišče ob upoštevanju 63. in 75. člena ZDSS-1 ob prvem odstavku 274. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedopustnega.

Glede dolgotrajnosti vročanja tožnik poda pavšalne ugovore glede kršitve načela pravne države. Ker je tožnik dolžan izpolniti obveznost iz izpodbijane odločbe, tj. vrniti znesek stroškov neupravičeno pridobljene BPP, v roku 30 dni od prejema odločbe, zanj pred vročitvijo izpodbijane odločbe in pred potekom roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz te odločbe tudi niso mogle nastati škodljive posledice.

Zdi se, da je tožena stranka DUTB v konkretnem primeru štela za poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, vendar za to ni podala nobene utemeljitve v smislu, da DUTB ne izpolnjuje kriterijev, ki opredeljujejo pravno osebo javnega prava, ali da nima javnega pooblastila na podlagi zakona. Šele, ko Informacijski pooblaščenec, ki je specializiran in avtonomen organ za področje uresničevanja ustavne pravice do dostopa do informacije javnega značaja, ugotovi in utemelji, da ne gre za zavezanca po 1. členu ZDIJZ, pride v poštev, če so izpolnjeni zakonski pogoji, določilo 1.a člena ZDIJZ, ki kot zavezance opredeljuje tudi določene poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. Opredelitvi informacije javnega značaja, če gre za zavezanca po 1. členu ZDIJZ ali pa če gre za zavezanca po 1.a. členu ZDIJZ se namreč razlikujeta, pomembno pa se razlikuje tudi ureditev izjem glede dostopa do informacije javnega značaja v odvisnosti od tega, za katero vrsto od omenjenih dveh vrst zavezanca gre. Izjeme oziroma pogoji za dostop do informacije javnega značaja, ko gre za porabo javnih sredstev iz prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ugodnejši za prosilc

Navedbe v pisni vlogi morajo biti premišljene, usmerjene v kritiko izpodbijane odločbe in niso namenjene osebnemu obračunavanju z avtorjem izpodbijanega akta. Drugače je lahko na glavni obravnavi, kjer je stranka ali njen pooblaščenec lahko izzvana z izjavami nasprotne stranke, prič, izvedencev ali sodnikov, in zato emocionalno reagira in izjavi kaj, kar je lahko opredeljeno kot žalitev. Če torej v vlogi pooblaščenec žali sodišče ali sodnike, to kaže samo na to, da so take navedbe premišljene, in kot v obravnavanem primeru, z edinim namenom sramotenju sodnic in senata. Po presoji Vrhovnega sodišča ima varstvo ugleda sodišča in sodnic posebno težo in predstavlja vrednoto, ki v obravnavanem primeru opravičuje poseg v svobodo govora. Tudi z vidika javnega interesa je poseg v navedeno pravico upravičen in tudi nujen. Meje svobode govora so v javni komunikaciji nemalokrat presežene, ali pa komaj še na meji sprejemljivega. Notar, kot oseba javnega zaupanja in nosilec javnih pooblastil, ki v tem primeru nastopa tudi kot pooblaščenec strank, pa bi se teh meja moral še posebej zavedati.

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo pravic oziroma pravne koristi, mora ves čas izkazovati pravni interes oziroma pravno varstveno potrebno. Ker tožnik v konkretnem primeru prenosu krajevne pristojnosti po uradni dolžnosti v tožbi ne oporeka in z vloženo tožbo tudi ne more izboljšati svojega pravnega položaja, je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

V primerih, ko sodba nadomesti pravni posel, se rok za vložitev zahteve iz odobritve pravnega posla šteje od pravnomočnosti sodbe.

Po prvem odstavka 31. člena ZBPP je v primeru, ko gre za odločanje o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevah, za katere so pristojna sodišča splošne pristojnosti, krajevno pristojen za odločanje organ za brezplačno pravno pomoč tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec ali stalno ali začasno prebivališče. To pomeni, da lahko prosilec, skladno s prvim odstavkom 34. člena ZBPP, prošnjo za brezplačno pravno pomoč vloži pri sodišču, ki je krajevno pristojno tako glede na njegovo začasno, kot tudi stalno prebivališče. Če je tožnik izbral krajevno pristojnost sodišče glede na svoje stalno prebivališče, je prošnjo vložil pri krajevno pristojnem sodišču. Tožena stranka je s postopkom tudi že začela, zato je, ob steku krajevnih pristojnosti in ob subsidiarni uporabi 21. člena ZUP, ostala pristojna tudi še vnaprej; tožena stranka pa ne navaja, da bi se z drugim krajevno pristojnim organom sporazumela o tem, da bo ta drugi organ nadaljeval z vodenjem postopka. Tudi določb 22. člena ZUP ni mogoče razlagati tako, da bi se lahko pristojnost po tem 22. členu prenesla na drugi krajevno pristojen organ proti strankini volji.

Organ za brezplačno pravno pomoč, ki ga je prosilec izbral glede na svoje stalno prebivališče in ki je tudi izvajal ugotovitveni postopek, ostane krajevno pristojen za odločanje tudi v primeru nastanka okoliščin, ki spreminjajo krajevno pristojnost.

Pristojnost sodišča se presoja na podlagi okoliščin, ki so bile podane ob vložitvi prošnje za brezplačno pravno pomoč, zato je sodišče, ki je bilo glede na določbo 31. člena ZBPP krajevno pristojno ob vložitvi prošnje, na podlagi določbe 2. člena ZUP (ustalitev pristojnosti), ob ugotovitvi, da je že začelo postopek ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za pridobitev brezplačne pravne pomoči, ostalo krajevno pristojno tudi za nadaljnji postopek, kljub kasnejši spremembi tožnikovega prebivališča.

Odškodninska odgovornost države za škodo, ki jo njen organ v zvezi z opravljanjem službe povzroči tretji osebi, je določena v 26. členu Ustave Republike Slovenije in v 172. členu ZOR. Pogoj za odgovornost je civilni delikt, ki je podan, če je nastala škoda, če ta izvira iz nedopustnega ravnanja, če med obojim obstaja vzročna zveza in če obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi moralo biti ugotovljeno krivdno ravnanje delavcev v organih tožene stranke, ki so odločali o tožnikovem državljanstvu, in da bi moralo biti njihovo ravnanje protipravno. Napake v postopku, pri presoji dokazov in pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Parcele, na katerih je prepovedano razpolaganje, morajo biti v izreku in obrazložitvi odločbe organa prve stopnje točno določene, tudi glede ovir v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen (o zazidanosti oz. nezazidanosti, obliki vračanja parcel in zavezancih). Krajevna pristojnost organa prve stopnje za območje, kjer se parcele nahajajo, ostane pri organu, ki je začel postopek, čeprav je za nekatere parcele krajevno pristojen upravni organ v drugi občini.