102. člen ZUP

Zgolj pavšalna navedba v zapisniku, da sta investitor in pooblaščenec navzočim dodatno obrazložila predvideno gradnjo ter podala odgovore na vprašanja strank, po oceni sodišča ne zadošča, saj iz takšnega zapisa ni razviden dejanski potek ustne obravnave. Zakon ne predvideva možnosti, da bi se v eni zadevi razpisovala dva ločena naroka za stranke, kot je bilo v obravnavanem primeru.

Glede na opisani potek predmetnega upravnega postopka je stališče prvostopenjskega upravnega organa, ki mu pritrjuje tudi drugostopenjski upravni organ, da je prizadeta stranka pravočasno sprožila sodni postopek za ureditev meje, pravilno. Po pozivu, ki je bil prizadeti stranki vročen 30. 12. 2016, je ta podala predlog za sodno ureditev meje 26. 1. 2017, kar je v okviru tridesetdnevnega roka za začetek sodnega postopka ureditve meje pred pristojnim sodiščem, ki začne teči od vročitve oziroma prejema poziva.

Pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka je v postopku za odvzem dovoljenja kot posebnem upravnem postopku urejena na poseben način. Subjektu nadzora je v postopku za odvzem dovoljenja spoštovanje pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za odvzem dovoljenja, v katerih lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (318. člen ZZavar). Agencija lahko šele nato izda odločbo o odvzemu dovoljenja, pri čemer pa lahko odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka oziroma v izjavi subjekta nadzora (drugi odstavek 319. člena ZZavar). Prav tako se mora Agencija v odločbi o odvzemu dovoljenja opredeliti do vseh tistih navedb iz izjave o razlogih za odvzem dovoljenja, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. ZZavar ni mogoče razlagati tako, da bi bila ponavljajoča kršitev podana zgolj takrat, ko bi bila istovrstna kršitev ugotovljena v (vsaj) dveh ločenih pregledih poslovanja določene zavarovalno za

Tožnik s fotokopijo ni dokazal, da je zahteva bila vložena pri upravnem organu; vendar pa, kolikor bo ugotovitveni postopek pokazal, da je tožnik storil vse, da bi organ prejel njegovo vlogo, dejstvo, da upravni organ danes te vloge v evidencah nima zabeležene, ne more biti v škodo tožniku. Le v kolikor bi tožena stranka nedvomno ugotovila, da zaradi napake na strani tožnika (oziroma koga drugega izven okvira upravnih organov) upravni organ vloge ni prejel, bi lahko štela z razlago 102. člena ZUP/86 in 68. člena ZUP, da je za obravnavo sporne vloge bistveno, da je organ ni prejel ter je zato tudi ne more obravnavati.

Če je pritožba zoper prvostopni upravni akt vložena po izteku predpisanega pritožbenega roka, jo prvostopni organ zavrže kot prepozno z odločbo. Prepozna je pritožba, če prispe k organu po izteku pritožbenega roka; če je pritožba poslana priporočeno po pošti, se šteje, da je prispela k organu na dan, ko je bila oddana na pošto kot priporočena pošiljka.

Tožena stranka je zavrgla zahtevo za denacionalizacijo, ker je na podlagi dohodne štampiljke na vlogi ugotovila, da je prispela po poteku materialnega prekluzivnega roka za vložitev zahteve. Sodišče je tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo in ji vrnilo zadevo v ponovno odločanje, ker tožena stranka ni upoštevala izjave priče, ki je povedala, da so bile zadeve pri upravnem organu neurejene in so vloge opremljali z dohodno štampiljko v sprejemni pisani v dneh za tem, ko so jih stranke pridobile v referatu.

Po ZUP/86 je pritožba pravočasna, če jo organ prejme zadnji dan roka za njeno vložitev oziroma če jo stranka zadnji dan roka za pritožbo odda priporočeno po pošti.

Sklep po 5. odstavku 102. člena ZUP je po svoji naravi akt poslovanja in ga ni mogoče izpodbijati pritožbo (6. odstavek 102. člen ZUP). Takšnega sklepa ni mogoče šteti kot dokončni upravni akt (1. odstavek 1. člena ZUS), ampak ga je mogoče izpodbijati šele v pritožbi proti odločbi v glavni stvari.

Ker je pritožbeni rok prekluzivni materialni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica, je v členu 87/1 ZUP predpisana obvezna osebna vročitev stranki, ki ji je spis namenjen. Glede na to, da vročitev ni bila opravljena v skladu z navedenim členom ZUP-a, saj je bila odločba prvostopnega organa vročena družinskemu članu tožeče stranke 24.12.1992, s prvim naslednjim dnem ni začel teči pritožbeni rok v smislu člena 100/2 ZUP in tudi ni iztekel 29.12.1993. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila pritožba zoper prvostopno odločbo vložena pravočasno in dokončno odločbo toženca pravilno razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v meritorno odločanje.