15. člen ZUP

Sodno varstvo v rednem upravnem sporu je predvideno po predhodno pravilno izpeljanem dvostopenjskem upravnem postopku pred pristojnimi organi, in sicer na drugi stopnji upravnega odločanja pred Informacijskim pooblaščencem, ki v konkretnem primeru o tožnikovi pritožbi zoper navedeni prvostopni akt (še) ni odločil, četudi izpodbijano obvestilo Policije vsebuje pravilen pravni pouk, vendar je o pritožbi tožnika odločil organ druge stopnje - Ministrstvo za notranje zadeve, ki za to nima pristojnosti.

Ker se izrek denarne kazni vedno veže na (konkreten) osnoven postopek, s katerim je povezan v neločljivo celoto, je treba tudi vprašanje stvarne pristojnosti za odločanje o pritožbi zoper tak sklep o izreku denarne kazni zaradi razžalitve uradnih oseb in organa presojati glede na stvarno pristojnost organa za odločanje v (konkretni) osnovni zadevi. Ker izvira v konkretnem primeru izpodbijani sklep o izreku denarne kazni iz postopka odločanja o dostopu do informacij javnega značaja, je za odločanje o pritožbi zoper tak sklep pristojen Informacijski pooblaščenec RS.

V obravnavani zadevi gre za nepopolne račune in nepopolne priloge računov (naročilnic in pogodb, ki jih je tožnik sklenil z navedenimi dobavitelji) v tolikšni meri, da vsebinsko ni mogoče identificirati vrste in obsega opravljenih storitev, ki so bile tožniku zaračunane, kar posledično vpliva tudi na to, da je davčnemu organu onemogočen nadzor nad pravilnostjo pobiranja davka. Zato gre po presoji sodišča za takšno pomanjkljivost spornih računov in njihovih prilog, ki vpliva na samo vsebino pravice do odbitka vstopnega DDV in za relevantno okoliščino, ki že sama po sebi ne dopušča pravice do odbitka vstopnega DDV

Če bi Republika Slovenija v času ugotavljanja, ali okoliščine, ki jih zatrjuje tožnik, opravičujejo uporabo diskrecijske klavzule po členu 17 (1) Uredbe Dublin III, tožnika predala Republiki Hrvaški, bi to po mnenju sodišča pomenilo, da je pristojnost za odločanje dejansko prešla na Republiko Hrvaško, vloga z dne 7. 11. 2017 pa bi izgubila svoj smisel. Republika Slovenija tako tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da so okoliščine za prevzem odgovornosti za obravnavanje prošnje s strani Republike Slovenije podane, tega ne bi mogla več realizirati brez izrecnega strinjanja in sodelovanja tretje države. Tožnik bi se namreč nahajal na območju, kjer suverenost izvršuje druga država, zato Slovenija morebitne odločitve o (ponovnem) prevzemu odgovornosti sploh ne bi mogla enostransko izvršiti. Tožnik pa izvršitve te odločitve v Republiki Hrvaški, ki brez posebne določbe mednarodne pogodbe ni dolžna spoštovati odločb in sodb slovenskih organov, prav tako ne bi mogel doseči. Zato je težko popravljiva škoda in potreba po začasni ureditvi stanja glede spornega razmerja izkazana.

Zakon o popravi krivic v skladu s 1. členom ureja pravice le bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja. Kakršnihkoli pravic za osebe, ki naj bi imele status političnega preganjanca, pa po omenjenem zakonu ni mogoče uveljavljati.

Zakon o žrtvah vojnega nasilja ne predvideva poplačila vojne škode na predmetih, glede na opredelitev žrtve vojnega nasilja po 1. členu ZZVN. Upravni organi pa niso stvarno pristojni za odločanje o obveznosti plačila, če gre za pravno razmerje, za katero zakon ali na zakonu temelječ predpis ne določa pristojnosti upravnih organov oziroma če določene pravice, ki jo uveljavlja stranka, ne ureja kot upravno stvar.